Jedro

Ne gre za napačno uporabo materialnega prava, če sodišče izvršitev izrečenega ukrepa prenehanje delovnega razmerja pogojno odloži za dvanajst mesecev, in za to navede utemeljene razloge.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Mariboru je z odločbo S ... z dne 14.12.1993 delno ugodilo zahtevku tožnika in odločilo, da se izvršitev ukrepa prenehanja delovnega razmerja, izrečenega z odločbo disciplinske komisije tožene stranke št. in potrjenega z odločbo Odbora za pritožbe tožene stranke št., odloži za dobo dvanajst mesecev.

Posledično je tudi odločilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da mu je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter mu to dobo vpisati v delovno knjižico.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo Pdp z dne 23.3.1995 zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče je sprejelo stališče sodišča prve stopnje, da so pri tožniku podane take olajševalne okoliščine, ki opravičujejo odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa. Po mnenju pritožbenega sodišča je pričakovati, da je že samo vodenje disciplinskega postopka na tožnika tako vplivalo, da se bo v bodoče izogibal ravnanju, ki je bilo povod za uvedbo disciplinskega postopka.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, in navaja, da v prvostopni odločbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka. Niso bile upoštevane kvalifikatorne okoliščine, po drugi strani pa so neutemeljeno upoštevane olajševalne okoliščine. Zanemarjeno je bilo dejstvo, da je bil tožnik vodstveni delavec. Določba 89. člena zakona o delovnih razmerjih je bila zmotno uporabljena. Navedba, da bo pogojno odložena izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa dovolj vzgojno vplivala na tožnika, nima opore v razlogih. Sodišče ni upoštevalo teže posledic in pomena tožnikovega dejanja. Tožniku je bil tako strog ukrep izrečen tudi zaradi splošne prevencije. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da odločbo sodišča prve stopnje spremeni in tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da obe odločbi razveljavi.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Tožena stranka meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, ker v prvostopni odločbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. To bi bila kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku. Po mnenju revizijskega sodišča ta kršitev ni podana. Nižji sodišči sta sprejeli ugotovitve tožene stranke oziroma njenih organov, da je tožnik storil očitano mu hujšo kršitev delovne obveznosti, prihod na delo pod vplivom alkohola, tudi nista spreminjali izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Pač pa sta le izvršitev izrečenega ukrepa pogojno odložili za dobo dvanajst mesecev. Ta poseg pa sta ustrezno obrazložili. Iz razlogov prvostopenske odločbe izhaja, da se je sodišče za to odločilo, ker še tožnik ni bil v disciplinskem postopku, gre za njegov prvi tovrstni primer, in ker je dejanje tudi samokritično priznal in ga obžaloval. Torej je neutemeljen očitek, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku.

Revizija očita sodišču, da ni upoštevalo kvalifikatornih okoliščin kršitve in da je zato zmotno uporabilo 89. člen zakona o delovnih razmerjih, v tem naj bi bila podana zmotna uporaba materialnega prava. Ta očitek je neutemeljen. Če nižji sodišči ne bi sprejeli oziroma upoštevali, da so pri obravnavani kršitvi delovne obveznosti podani kvalifikatorni elementi iz 89. člena zakona o delovnih razmerjih, potem bi morali spremeniti kvalifikacijo obravnavane kršitve delovne obveznosti, spremeniti pa bi tudi morali izrečen disciplinski ukrep, ker potem za izrek takega ukrepa ne bi bilo pogojev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nižji sodišči tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta izvršitev izrečenega ukrepa pogojno odložili, saj sta za to navedli utemeljene razloge. Revizijsko sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje vezano, ker revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena (3. odstavek 385. člena ZPP).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).