Jedro

Tudi v prekrškovnih postopkih je treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi zadevami in izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, je treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer je treba upoštevati: (1) resnost kršitev in teža zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve in v tej zvezi tudi osebnostne lastnosti obdolženca.

Tožnikova prošnja z dne 27. 6. 2024 je vsebovala le navedbo, da tožnik prosi za BPP za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, na poziv Bpp 692/2024 z dne 4. 7. 2024 pa je tožnik odgovoril dne 15. 7. 2024 in dodal zgolj to, da "nima ustreznega znanja in ni zmožen ter sposoben lastnega zastopanja in varovanja pravnih interesov ter koristi v prekrškovnem postopku", zaradi česar potrebuje kvalificirano pravno pomoč zagovornika, ki mu bo nudil ustrezno formalno in materialno obrambo. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec ni konkretno navedel okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da tožnik nima ustreznega znanja in da ni zmožen lastnega zastopanja v postopku. Šele v tožbi se je tožnikov pooblaščenec konkretneje skliceval na tožnikove osebne okoliščine (da nima dokončane osnovne šole, da ne zna in ne more uporabljati računalnika, ker nima elektrike), ki da utemeljujejo potrebo po kvalificirani pravni pomoči v prekrškovnem sodnem postopku, vendar je tožnik s temi navedbami v upravnem sporu prekludiran.

Glede drugih okoliščin zadeve se tožnik v odgovoru z dne 15. 7. 2024 ni izjavil in niti v tožbi ni prerekal ocene tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da zadeva ni pravno in dejansko zapletena.

Glede resnosti kršitev in teže izrečene sankcije je tožena stranka pravilno upoštevala, da gre za prekrškovni (in ne kazenski) postopek, tožnik pa se do višine izrečenih glob in v tem smislu do teže sankcije in njenih posledic (tudi v smislu druge alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP) niti ne opredeljuje, pač pa le navaja, da je ne zmore plačati. Glede izrečene stranske sankcije 5 kazenskih točk tožba le pavšalno in hipotetično izpostavlja, da tožniku ob "pridobitvi" novih točk grozi trajen odvzem vozniškega dovoljenja, kar samo po sebi prav tako ne kaže, da bi bila dodelitev BPP utemeljena zaradi same teže izrečene sankcije. Tožnik še navaja, da mu po ZP-1, če globe ne bo plačal, grozi nadomestitev denarne globe z zaporno kaznijo, glede česar se je že tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila, tj., da je v tem primeru možna nadomestitev z delom v splošno korist (19.a, 192.a in 192.b člen ZP-1) ali obročno odplačilo (18. člen ZP-1). Sodišče pripominja, da se izrek nadomestnega zapora izvede po posebnem postopku (gl. 192.a - 192.č ZP-1) in ne avtomatično ob neplačani globi.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 27. 6. 2024.

2.Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik zaprosil za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Kranjska Gora št. 5010102154016 z dne 19. 6. 2024 ter za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v prekrškovnem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah vodi pod opr. št. ZSV.../2024. Tožena stranka je ugotovila, da je prekrškovni organ PP Kranjska Gora tožniku dne 19. 6. 2024 izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po: petem v zvezi s prvim odstavkom 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ker ni vozil po cesti ali delu ceste, ki je namenjen prometu tiste vrste vozil, ki mu pripada njegovo vozilo; desetem v zvezi s tretjim odstavkom 101. člena ZPrCP, ker na znake policije z modro svetilko in kratkim zvočnim znakom s sireno ni postopno zmanjšal hitrost in ustavil ob robu ali zunaj vozišča; četrtem v zvezi z drugim odstavkom 42. člena ZPrCP, ker pri spremembi smeri vožnje svojo namero ni pravočasno in nedvoumno nakazal z utripalkami. Tožniku je bila za storjene prekrške skupaj izrečena globa v višini 740,00 EUR in 5 kazenskih točk.

3.Tožena stranka je v upravnem postopku pridobila listine iz spisa Okrajnega sodišča na Jesenicah ZSV 136/2024, in sicer predložitev zahteve za sodno varstvo z dne 8. 8. 2024, vloženo zahtevo za sodno varstvo z dne 28. 6. 2024, plačilni nalog z dne 19. 6. 2024, opis dejanja in navedene dokaze. Tožena stranka je ugotovila, da iz opisa dejanja izhaja, da je PU Kranj dne 19. 6. 2024 obvestila patruljo PP Kranjska Gora, da ji je policist, ki je bil na dan prost in se je nahajal v Mojstrani, povedal, da je opazil pri slapu Peričnik osebni avtomobil znamke A., reg. št. ..., v katerem so se mu zdele sumljive osebe. Pri tem je ena izmed oseb pristopila do njegovega osebnega avtomobila, a je ta takoj, ko je videla, da je bila opažena, odšla v navedeni osebni avtomobil A. V nadaljevanju je povedal še, da so si neznane osebe ogledovale vozila, in da je prepričan, da so v vozila želeli vlamljati. Patrulja PP Kranjska Gora je nato vozila v smeri dolini Vrata, pri tem pa je v nasprotni smeri opazila, kako s pospešeno hitrostjo vozi neznani voznik s sumljivim vozilom, o katerem je bila obveščena. Neznani voznik, tj. tožnik, pri tem ni vozil po delu ceste, ki je namenjen prometu tiste vrste vozil, ki mu pripada njegovo vozilo, in je s pospešeno hitrostjo zapeljal proti službenemu vozilu policije, na nasprotno stran ceste in pri tem ni kazal znakov, da bi se vozilu umaknil. Policistka se je izognila trčenju tako, da je vozilo zapeljala izven cestišča, ga takoj za tem obrnila, prižgala modro svetilko in zvočni znak s sireno ter zapeljala za tožnikom, ki je še vedno vozil s pospešeno hitrostjo. Med vožnjo je bil dvakrat pravilno ustavljan, a pri tem ni zmanjševal hitrosti in ni ustavil. Patrulji je bila odrejena uporaba sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev. Nadalje tožnik pri spremembi smeri, ko je zavijal desno, svoje namere ni pravočasno in nedvoumno nakazal z utripalkami. Po petem ustavljanju je le ustavil. Zaradi predhodnega obvestila Operativno-komunikacijskega centra PU Kranj, da je lastnik vozila B. B. operativno zanimiva oseba, in zaradi načina vožnje sta se policista pri izstopu iz policijskega vozila pripravila na nevarni postopek, kar je v konkretnem primeru pomenilo, da sta zaradi varnosti iz toka izvlekla službeno orožje in ukazala vozniku in vsem potnikom, da izstopijo iz vozila z iztegnjenimi rokami. Ukaze so delno upoštevali, nakar sta policista takoj za tem, ko se je zadeva umirila, pospravila orožje v tok. Pri kontroli dokumentov in tehnične brezhibnosti vozila je bilo ugotovljeno, da je navedeni osebni avtomobil vozil tožnik, v vozilu pa so bili še B. B., C. C., D. D. in E. E. Pri varnostnem pregledu osebnega avtomobila je bilo najdenih več predmetov in sicer trije plinski razpršilci, en večji nož, en manjši žepni nož, zvijač, dvojne klešče ter ribiško orodje. Tožniku je policist pojasnil, zakaj so policisti zapeljali za njim, in mu predočil očitane mu prekrške.

4.Nadalje je tožena stranka ugotovila, da je zoper izdani plačilni nalog tožnik po odvetniku vložil zahtevo za sodno varstvo. Prekrškovni organ je ugotovil, da tožnik ni predložil takšnih dokazov oziroma navedel takšnih dejstev in okoliščin, ki bi vzbudile dvom v ugotovljeno dejansko stanje, zato je zahtevo za sodno varstvo odstopil pristojnemu sodišču. Tožena stranka je ugotovila, da sta za očitane prekrške ZPrCP predpisani globa in izrek kazenskih točk, da ne gre za obravnavo zapletenih (pravnih in dejanskih) vprašanj in da ne gre za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja. Tožnik je v zahtevi za sodno varstvo imel možnost navesti dejstva in dokaze, s katerimi zavrača odgovornost za očitane mu prekrške, vendar tega ni storil. Tožena stranka je presodila, da je tožnik v zahtevi pavšalno navedel, da očitanih prekrškov ni storil, da so se policisti z modrimi lučmi pripeljali za njim, ga pričeli ustavljati ter mu na glavo nato celo nastavili pištolo, tožnik in sopotniki pa pri tem sploh niso vedeli, za kaj gre. Policija mu je očitala izvršitev več prekrškov, ne da bi mu konkretno pojasnila, kaj točno se mu očita, očitki pa niso konkretizirani niti v plačilnem nalogu, zaradi česar je bila tožniku kršena pravica do izjave in obrambe. Tožnik je v zahtevi še navedel, da mu je bilo zgolj rečeno, da ni ustavil vozila in da je pobegnil policistom. Tožnik je v zahtevi uveljavljal, da se izpodbijanega plačilnega naloga ne da preizkusiti, saj očitki storitve prekrškov niso konkretizirani, temveč plačilni nalog vsebuje samo zakonske določbe ZPrCP, manjka pa dejanski opis ter vsebinska konkretizacija očitanih prekrškov. Predlagal je, da se ga neposredno zasliši, da bo konkretno pojasnil dogajanje tistega dne oziroma, predlagal pa je tudi zaslišanje vseh sodelujočih policistov.

5.Tožena stranka je navedla, da je bil plačilni nalog tožniku vročen na kraju prekrška, ko je uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zaznala, kar glede na prvi odstavek 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pomeni, da ob takšni vročitvi plačilnega naloga kršitelju hkrati ustno predstavi storjeni prekršek in dokaze kar se zaznamuje na plačilnem nalogu. Tožniku je bil storjeni prekršek torej ustno predstavljen, kar je zaznamovano v plačilnem nalogu. V plačilnem nalogu torej opis prekrškov in povzetek izjave kršitelja o ni potreben. V skladu z že ustaljeno (ustavno)sodno prakso je kršitelj v prekrškovnem postopku načeloma upravičen do ustne obravnave pred sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen, če so podane okoliščine, ki utemeljujejo, da se obravnava ne izvede. Tožena stranka je poudarila, da v primerih, ko je prekršek ugotovljen z obremenilnimi izjavami prič, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost ugotovitev v postopku, ki temeljijo na neposrednih zaznavah prekrškovnega organa, torej so prekršek kot priče zaznale uradne osebe, sodišče priče zasliši, kršitelju pa omogoči aktivno udeležbo v postopku, da neposredno ustno predstavi svoje videnje dogodka in argumente ter pričam postavlja vprašanja, s tem pa preizkusi njihovo verodostojnost. Zato v primerih, ko kršitelj nasprotuje storitvi prekrška in ugotovljenim dejstvom, v zahtevi za sodno varstvo pa verodostojnost izjav argumentirano izpodbija ter opiše svoje videnje dogodka, ustrezna presoja očitanega dejanja zahteva izvedbo ustne kontradiktorne obravnave, saj sicer z vidika poštenega sojenja sodišče ne more ustrezno oceniti dejanskega stanja in kršiteljeve odgovornosti, če dokaznega postopka ne ponovi oziroma dopolni. Vendar pravica do ustne obravnave ni absolutna, kar izhaja tudi iz odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Suhadolc proti Sloveniji, ki je zavzelo stališče, da izvedba ustne obravnave ni potrebna, kadar v zahtevi za sodno varstvo ni izpostavljeno vprašanje, ki se nanaša bodisi na verodostojnost ugotovitev bodisi na izpodbijana dejstva, za razčiščevanje katerih je potrebna ustna predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, pa je kršitelju že bila dana ustrezna možnost, da predstavi svojo zadevo v pisni obliki in izpodbija dokaze zoper sebe. Tožena stranka je presodila, da je imel tožnik v zahtevi za sodno varstvo možnost argumentirano pojasniti okoliščine in potek dogodkov kritičnega dne ter priložiti dokaze, česar ni storil.

6.Tožena stranka je dodala, da za voznika vozila, z opravljenim teoretičnim in praktičnim delom vozniškega izpita, ni mogoče trditi, da ni seznanjen s cestnoprometnimi predpisi in da ne bi mogel vedeti storitev katerih prekrškov se mu očita in zakaj je bil kot voznik s strani policije ustavljen. Tožena stranka je izpostavila, da je bil tožnik petkrat pravilno ustavljan z modrimi lučmi in zvočno sireno. Že s tega vidika je toliko bolj pomembna argumentirana in podprta z dokazi zahteva za sodno varstvo. Tožnik je bil v zadnjih treh letih 38 krat obravnavan za prometne prekrške, kar samo po sebi kaže na osebnost tožnika. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštene obravnave in je njen namen zagotoviti dejansko enakost strank, vendar je ta pravica fakultativna, saj obramba ni obvezna tudi z vidika pravičnosti, na kar se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Iz same spisne dokumentacije izhaja, da je tožnik storil očitane prekrške, saj je modro signalno luč in sireno v prometu nemogoče spregledati. Tudi, če bi tožnik ocenil, da ne gre za ustavljanje njega, se je kot udeleženec v prometu dolžan umakniti vozilu s svetlobnimi in zvočnimi signali, kar pomeni, da bi pri tem upočasnil vožnjo in se vozilu umaknil na rob cestišča ali drug primeren prostor, česar pa očitno ni imel namena storiti. Tožena stranka je zaključila, da tožnik nima izkazanih možnosti za uspeh z vložitvijo zahteve za sodno varstvo in je njegovo pričakovanje očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Poleg tega tožniku kot sankcija grozi globa, ta okoliščina sama zase pa ne odtehta dodelitve BPP. V tej zvezi lahko tožnik, če bo spoznan za odgovornega, pod pogoji ZP-1 (19.a in 202.c člen), če zaradi premoženjskega stanja globe in stroškov ne bo zmožen plačati, predlaga, da se to nadomesti z delom v splošno korist. Prav tako lahko po preteku roka za plačilo globe zaprosi za njeno obročno plačilo (18. člen ZP-1). O teh možnostih je vsak storilec v sodbi tudi poučen. Glede na vse navedeno je tožena stranka zaključila, da ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, zaradi česar je tožnikovo prošnjo zavrnila.

Povzetek tožbenih navedb

V tožbi tožnik uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva, načela pravne in socialne države, prepovedi diskriminacije, pravice do pravnega sredstva in do obrambe v prekrškovnih postopkih ter pravice do enakosti v postopku. Trdi, da je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabljeno materialno pravo in da so podane bistvene kršitve določb postopka. Po njegovem mnenju se je tožena stranka nezakonito in neutemeljeno spustila v vsebinsko obravnavanje prekrškovne zadeve in tožniku zavrnila prošnjo za BPP, češ da je zahteva za sodno varstvo tako ali tako neutemeljena. Tožnik prekrškov ni storil in globe ne bo plačal, ker je ne more, Policija pa Rome obravnava še posebej restriktivno in strogo. Tožniku je bila izrečena tudi stranska sankcija 5 kazenskih točk v cestnem prometu, zaradi česar tožniku v primeru pridobitve novih kazenskih točk grozi trajen odvzem vozniškega dovoljenja. Če pa tožnik globe ne bo plačal, mu grozi nadomestitev denarne globe z zaporno kaznijo, ki je najhujši poseg v svobodo. Tožnik ima pravico, da se zoper represivne ukrepe države brani, v skladu s pravnim poukom v izdanem plačilnem nalogu. Tožnik je vložil zahtevo za sodno varstvo, v sodnem postopku pa bo sodišče zaslišalo priče. Odvisno od izpovedb policistov, bo tožnik v dokazne namene predlagal tudi zaslišanje zanj razbremenilnih prič. Tožena stranka je izpolnjevanje objektivnega pogoja nedopustno vezala na uspeh s pravnim sredstvom in očitno ne loči med neutemeljenostjo (npr. pritožbe) in nerazumnostjo zadeve ter se postavlja v vlogo razsodnika oziroma sodišča. Odločanje tožene stranke je bilo pristransko, saj je tožnik zoper sporni plačilni nalog vložil legitimno in zakonito pravno sredstvo. Tožnik je pripadnik romske skupnosti in najnižjega sloja prebivalstva, ki nima končane osnovne šole, zato še toliko bolj potrebuje pravno pomoč kvalificiranega odvetnika. Sam ne zna sestaviti in vložiti zahteve za sodno varstvo (ni računalniško pismen, nima računalnika, nima niti elektrike niti vode) in ne more se sam zastopati niti na glavni obravnavi, kjer se bodo zasliševali policisti. Kadar je proti posamezniku izdan nek oblastni akt države, s katerim se posameznika tako ali drugače kaznuje oziroma se posega v njegov osebni ali premoženjskopravni položaj, sploh ni mogoče govoriti o nerazumnosti zadeve v zvezi z vložitvijo dopustnega pravnega sredstva. Posameznik mora imeti možnost uveljaviti svojo pravico do sodnega varstva. Sodišču predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter zahteva stroške postopka.

Tožena stranka je predložila upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Presoja sodišča

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker sta se ji obe stranki odpovedali (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja) ter, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Glede na navedeno tožnik nima prav, da organ sploh ne sme presojati zadeve z vidika uspeha v postopku, kar je eden glavnih tožbenih očitkov.

Navedeno določbo 24. člena ZBPP je treba razlagati v skladu z namenom ZBPP, ki je bil sprejet zaradi uresničevanja ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravice iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali v kakršnihkoli kazenskih obsodbah zoper njega odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče, kdor je obdolžen kaznivega dejanja pa ima pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti (prvi odstavek in točka (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP).  Tudi v prekrškovnih postopkih je treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi zadevami in izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).  Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, je treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer je treba upoštevati: (1) resnost kršitev in teža zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve in v tej zvezi tudi osebnostne lastnosti obdolženca.

Tožena stranka navedenih standardov ESČP v izpodbijani določbi sicer ni izrecno navedla, je pa izhajala iz določbe 24. člena ZBPP in pravilno upoštevala resnost kršitev in težo sankcije ter pravno in dejansko kompleksnost obravnaven zadeve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka z dopisom Bpp 692/2024 z dne 4. 7. 2024 tožnika pozvala, med drugim, da prošnjo dopolni tako, da sporoči utemeljene razloge, zakaj v konkretnem postopku potrebuje pomoč odvetnika. Za navedeni poziv je imela tožena stranka podlago v že citiranem 24. členu ZBPP in v splošnejšem 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku odločanja o BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP, in ki v prvem odstavku določa, da mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, stranka navesti natančno, po resnici in določno. V drugem odstavku je določeno, da če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek.

Tožnikova prošnja z dne 27. 6. 2024 je namreč vsebovala le navedbo, da tožnik prosi za BPP za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, na poziv Bpp 692/2024 z dne 4. 7. 2024 pa je tožnik odgovoril dne 15. 7. 2024 in dodal zgolj to, da "nima ustreznega znanja in ni zmožen ter sposoben lastnega zastopanja in varovanja pravnih interesov ter koristi v prekrškovnem postopku", zaradi česar potrebuje kvalificirano pravno pomoč zagovornika, ki mu bo nudil ustrezno formalno in materialno obrambo. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec ni konkretno navedel okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da tožnik nima ustreznega znanja in da ni zmožen lastnega zastopanja v postopku. Šele v tožbi se je tožnikov pooblaščenec konkretneje skliceval na tožnikove osebne okoliščine (da nima dokončane osnovne šole, da ne zna in ne more uporabljati računalnika, ker nima elektrike), ki da utemeljujejo potrebo po kvalificirani pravni pomoči v prekrškovnem sodnem postopku, vendar je tožnik s temi navedbami v upravnem sporu prekludiran, saj ni pojasnil, zakaj jih ni navedel že v upravnem postopku, konkretneje v odgovoru z dne 15. 7. 2024.

Glede drugih okoliščin zadeve se tožnik v odgovoru z dne 15. 7. 2024 ni izjavil in niti v tožbi ni prerekal ocene tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da zadeva ni pravno in dejansko zapletena. Niti v zahtevi za sodno varstvo z dne 28. 6. 2024 (razen pavšalno) niti v tožbi tudi ni zatrjeval nepravilne uporabe materialnega prava. Glede dejanskega stanja in procesnih kršitev je v zelo kratki zahtevi za sodno varstvo zgolj posplošeno zatrjeval, da prekrškov ni storil in da mu ob izdaji plačilnih nalogu ni bilo "konkretno pojasnjeno", kaj točno se mu očita, pač pa mu je bilo "zgolj rečeno, da ni ustavil vozila in da je pobegnil policistom". Zahteva za sodno varstvo nadaljuje, da ker očitki niso konkretizirani niti v plačilnem nalogu, je bila tožniku kršena pravica do izjave, do česar se je tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila, sklicujoč se na prvi odstavek 57. člena ZP-1, da se v primeru, da prekršek pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna, ob vročitvi plačilnega naloga kršitelju prekršek zgolj ustno predstavi, to pa se zaznamuje na plačilnem nalogu, kar da se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Navedenemu stališču oziroma ugotovitvi tožba ne oporeka.

Glede resnosti kršitev in teže izrečene sankcije je tožena stranka pravilno upoštevala, da gre za prekrškovni (in ne kazenski) postopek, tožnik pa se do višine izrečenih glob in v tem smislu do teže sankcije in njenih posledic (tudi v smislu druge alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP) niti ne opredeljuje, pač pa le navaja, da je ne zmore plačati. Glede izrečene stranske sankcije 5 kazenskih točk tožba le pavšalno in hipotetično izpostavlja, da tožniku ob "pridobitvi" novih točk grozi trajen odvzem vozniškega dovoljenja, kar samo po sebi prav tako ne kaže, da bi bila dodelitev BPP utemeljena zaradi same teže izrečene sankcije. Tožnik še navaja, da mu po ZP-1, če globe ne bo plačal, grozi nadomestitev denarne globe z zaporno kaznijo, glede česar se je že tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila, tj., da je v tem primeru možna nadomestitev z delom v splošno korist (19.a, 192.a in 192.b člen ZP-1) ali obročno odplačilo (18. člen ZP-1). Sodišče pripominja, da se izrek nadomestnega zapora izvede po posebnem postopku (gl. 192.a - 192.č ZP-1) in ne avtomatično ob neplačani globi.

Glede na vse navedeno tožnik torej zgolj s splošnim oporekanjem, da tožena stranka upravičenosti do BPP ne sme vezati na (potencialen) uspeh s pravnim sredstvom, kar predstavlja bistveni tožbeni očitek, ne more uspeti. Iz določbe 24. člena ZBPP jasno izhaja, da tožena stranka v omejenem obsegu lahko in mora opraviti tudi vsebinski preizkus zadeve. Posledično so neutemeljeni tudi pavšalni tožbeni očitki o kršitvi pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva, češ da ima tožnik pravico, da se zoper ukrepe Policije legitimno brani z vlaganjem pravnih sredstev, saj navedene ustavne pravice niso absolutne. Očitki o pristranskem ravnanju tožene stranke oziroma o diskriminaciji tožnika, ker je Rom, pa so v tožbi ostali na povsem pavšalni ravni, zato jih sodišče niti ne more preizkusiti.

Sodišče je zato na podlagi vsega navedenega tožbo zavrnilo skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1.

O stroških postopka

Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Da se določba nanaša tudi na prekrškovne zadeve in o pravno relevantni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi s (c) točko tretjega odstavka 6. člena EKČP glej: Guide on Article 6 of the European Convention on Human Rights - Right to a fair trial (criminal limb), updated on 29 February 2024.

2 Gl. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 z 11. 11. 2015 in X Ips 224/2014 z 10. 12. 2015.

3 Primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, točka 15 obrazložitve.

4 Iz dopisa je sicer razvidno tudi obvestilo tožniku, da je po oceni tožene stranke tožnikova prošnja preuranjena, ker še ni odstopljena sodišču v pristojno reševanje, vendar glede na to, da je tožena stranka kasneje v postopku ugotovila, da je bila zadeva odstopljena v reševanje sodišču, in glede na to, da tožena stranka tega stališča v izpodbijani odločbi ni ponovila, navedeno stališče očitno ni več relevantno.

5 ZUS-1 v 52. členu določa: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

6 Ta določa: Plačilni nalog se izda, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna, ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav. Plačilni nalog se kršitelju, če je ta navzoč, vroči takoj na kraju prekrška. Ob vročitvi plačilnega naloga se kršitelju hkrati ustno predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar se zaznamuje na plačilnem nalogu. Prim. z drugim odstavkom 59. člena ZP-1, ki določa: Plačilni nalog se izda tudi, če pooblaščena uradna oseba prekršek ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen. Pred izdajo in vročitvijo takega plačilnega naloga mora kršitelju omogočiti, da se osebno izjavi o prekršku po določbah 55. člena tega zakona, plačilni nalog pa mora vsebovati tudi kratek opis prekrška in kratek povzetek izjave kršitelja o prekršku; in sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 67/2017 z dne 16. 1. 2018.

7 Gl. 15. in 16. člen Ustave.