Jedro

ZJU v 1. odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Postopek premestitve zaradi delovnih potreb se skladno s 1. odstavkom 150. člena ZJU opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Predstojnik organa ima sicer pravico, da delavce, glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto, vendar ta pravica ni neomejena. Spoštovati je potrebno pogoje, ki jih določa zakon in v primeru spora dokazati, da ji je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Predstojnik bi v izpodbijanem sklepu moral jasno obrazložiti razloge, ki so ga vodili k odločitvi, da tožnico v skladu s 3. točko 1. odstavka 149. člena ZJU, zaradi delovnih potreb, premesti na drugo delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka in tožeča stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločba prvotožene stranke št. ... z dne ... in odločba Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne ... razveljavita (I. točka). Odločilo je, da je tožnica od 1. 12. 2009 dalje pri Občini I. razporejena na delovno mesto „notranji revizor podsekretar“ z nazivom „notranji revizor sekretar“ (II. točka). Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 709,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (III. točka).

Prvotožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zavrne tožbeni zahtevek in naloži tožnici plačilo pravdnih stroškov v 15 dnevnem paricijskem roku, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka. Prvotožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Tožnica je bila premeščena na delovno mesto „notranji revizor podsekretar“, pri čemer je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja njeno pritožbo zoper sklep o premestitvi zavrnila. Tožnica je postavila še ugotovitveni zahtevek, da je od 1. 12. 2009 pri toženi stranki razporejena na delovno mesto „notranji revizor podsekretar“ z nazivom „notranji revizor sekretar“. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je prvotožena stranka spremenila akt o sistemizaciji in sistemizirala novo delovno mesto „notranji revizor podsekretar“, ki se za razliko od ukinjenega delovnega mesta upravlja v dveh zaporednih nazivih „notranji revizor sekretar (II. stopnje)“ in „notranji revizor podsekretar (III. stopnje)“. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je bila pravna podlaga za izdajo sklepa o premestitvi 149. in 150. člen ZJU podana. Prvotožena stranka je tožnico premestila na novo delovno mesto „notranji revizor podsekretar“ in v nižji naziv „notranji revizor podsekretar“, čeprav je pred tem tožnica na ukinjenem delovnem mestu delo opravljala v višjem nazivu „notranji revizor sekretar.“ Prvotožena stranka je tožnico s sklepom premestila na delovno mesto „notranji revizor podsekretar“, ne pa tudi imenovala v naziv „notranji revizor podsekretar“. Tožnica je sprožila upravni spor III U 485/2009-12 (sodba je bila izdana dne 9. 11. 2010) in upravni spor III U 59/2010-9 (sodba je bila izdana dne 26. 11. 2010). Imenovanje v naziv je upravna zadeva in bi jo moralo sodišče zavreči. Sodišče je z izpodbijano sodbo tožnico pravzaprav že samo imenovalo v naziv „notranji revizor podsekretar“, kljub temu, da gre za upravno zadevo in kljub temu, da upravni postopek še ni končan, saj mora tožena stranka še izvršiti sodbo upravnega sodišča, opr. št. III U 59/2010-9 z dne 26. 11. 2010. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju prvotožene stranke ne drži ugotovitev sodišča, da tožnica, glede na dosedanje ugotovitve nima drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj, zato je sodišče zaradi ugotovitve pravne varnosti ugotovilo tudi, da tožnica dejansko od 1. 1. 2009 dela na delovnem mestu „notranji revizor podsekretar“ v nazivu „notranji revizor sekretar“. Prvotožena stranka bo tudi realizirala sodbo upravnega sodišča, opr. št. III U 59/2010-9 z dne 26. 11. 2010 in jo imenovala v naziv. Sodišče je ugotovilo, da je bil poslovni razlog za premestitev tožnice na drugo delovno mesto podan, potem bi moralo sodišče upoštevati tudi 91. člen ZJU, kot je prvotoženo stranko opozorilo na prvem naroku dne 8. 11. 2012, saj citirani člen omogoča, da se uradnik razreši naziva tudi v primerih premestitve iz poslovnih razlogov (2. točka 2. odstavke 91. člena ZJU). Sodišče se napačno sklicuje na 8. odstavek 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih organov javne uprave in v pravosodnih organih, ki določa postopek v primeru premestitve uradnika na delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu. Premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu omogoča tudi 2. odstavek 147. člena ZJU. Glede na navedeno, prvotožena stranka izpodbija tudi stroškovni del. Prvotožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Prvotožena stranka z vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 5. 9. 2012 tudi popravlja svojo pritožbo in navaja, da je pomotoma zapisano besedilo v III. točki pritožbe in sicer je v 3. vrstici pomotoma zapisana beseda „subsidiarno“. Pravilna navedba je „.. solidarno ..“ Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe so poskus zamegljevanja zadeve in popolno sprenevedanje. Tožena stranka razlikuje med premestitvijo v naziv in imenovanjem v naziv (slednje naj bi bilo izrecna domena upravnega postopka oziroma upravnega spora), pa je potrebno opozoriti, da je delovno sodišče odločalo o razporeditvi v naziv in ne o imenovanju v naziv. Tožnica ima vso pravico, da delovno sodišče ugotovi, v katerem nazivu je bila dejansko imenovana oziroma premeščena, saj je zaradi ravnanja toženih strank prikrajšana pri plači. Tožnica hoče sodno varstvo sedaj in ne enkrat v bodočnosti „ko bo prvotožena stranka realizirala sodbo upravnega sodišča“, kot je zapisala občina v pritožbi. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. alineje 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v izpodbijani sodbi navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju z navedbami tožene stranke, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče pravilno odločalo o sporu, ki spada v sodno pristojnost. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 26/2002 s spremembami) v 1. odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Postopek premestitve zaradi delovnih potreb se skladno s 1. odstavkom 150. člena ZJU opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Predstojnik organa ima sicer pravico, da delavce, glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto, vendar ta pravica ni neomejena. Spoštovati je potrebno pogoje, ki jih določa zakon in v primeru spora dokazati, da ji je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Predstojnik bi zato v izpodbijanem sklepu moral jasno obrazložiti vse razloge, ki so ga vodili k odločitvi, da tožnico v skladu s 3. točko 1. odstavka 149. člena ZJU, zaradi delovnih potreb, premesti na drugo delovno mesto. Če naj bo premestitev zakonita je potrebno ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje s premestitvijo se zasleduje.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena vrsto let in je opravljala delo notranjega revizorja od leta 2004 dalje. Tožena stranka je delovno mesto, na katerem je bila tožnica dne 21. 8. 2009 sistemizirala pod številko 81 kot delovno mesto „notranji revizor podsekretar“, ki se lahko opravlja v dveh nazivih in sicer v nazivu II. stopnje „notranji revizor sekretar“ ali v nazivu III. stopnje „notranji revizor podsekretar“. Tožnica v predmetnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke z dne … in odločitev Komisije za pritožbe z dne ... Tožena stranka je sprejela sistemizacijo delovnih mest, kar spada v pristojnost odločanja delodajalca, ki mora upoštevati pravne podlage in sicer Uredbo in ZJU, pri čemer lahko spremenjena sistemizacija, predstavlja poslovni razlog v smislu 149. in 150. člena ZJU. Tožnica je uveljavljala zoper odločitve delodajalca tudi upravne spore in sicer dva upravna spora, v katerih je tožnica uspela, kar pomeni, da je imela tožnica v spornem obdobju dejansko pravnomočno upravno odločbo pri imenovanju v naziv notranji revizor sekretar, kar je višje od nazivov katerih se lahko opravlja delo na delovnem mestu revizor podsekretar. Tožnica je bila torej premeščena na delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu, čeprav je bila že pred premestitvijo imenovana v višji naziv, to je notranji revizor sekretar. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi glede na navedeni dosežen naziv tožnica bila premeščena lahko le na delovno mesto notranji revizor podsekretar, ki se opravlja v višjem nazivu notranji revizor sekretar. Zaradi navedenega je pravilna odločitev sodišča, ki je izpodbijani sklep tožene stranke potrjen z odločitvijo Komisije za pritožbe, razveljavilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče glede zahtevka, da je tožnica od 1. 12. 2009 dalje pri Občini I. razporejena na delovno mesto notranji revizor podsekretar z nazivom notranji revizor sekretar, nepravilno. Podan je tožničin pravni interes na ugotovitveno tožbo v smislu 181. člena ZPP, saj tožnica glede na sedanjo dejansko stanje nima drugega pravnega sredstva, s katero bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka glede na to, da je tožnica v celoti uspela, pri čemer je sodišče svojo odločitev oprlo na določila 154. člena ZPP in odločilo, da mora prvotožena stranka tožnici plačati stroške postopka v znesku 709,00 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve.