Jedro

Sodišče o povrnitvi stroškov odloči zgolj na določeno zahtevo stranke in ne samostojno.

Tožnik zaradi invalidnosti ne more potovati z javnimi prevoznimi sredstvi, kar predstavlja opravičen razlog, ki omogoča povrnitev stroškov za vožnjo z osebnim avtomobilom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-tih dneh od prejema tega sklepa poleg dosojenih 3.053,01 EUR povrniti še znesek 1.552,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v višini 3.053,01 EUR.

2. Zoper sklep pritožbo vlaga tožnik iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe določb postopka. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo stroškov za izvedence v znesku 1.271,00 EUR, ki jih je plačal in so podatki o plačilu v sodnem spisu. Prav tako ni upoštevalo kilometrine za prihod tožnika na obravnavo, saj ta zaradi invalidnosti ne more potovati z javnimi prevoznimi sredstvi, poleg tega pa je moral na obravnavo priti v spremstvu družinskih članov, ker sam ne more voziti. Sodišče mu je za vlogo 21. 5. 2007 priznalo samo 50 točk, čeprav gre za pripravljalno vlogo. Nepravilno je sodišče vrednotilo tudi vlogo s 25. 10. 2012, saj je morala tožeča stranka pridobiti strokovno mnenje trenerke, ki spremlja tožnika na olimpijadah, vloga pa je odgovor na šesto pripravljalno vlogo tožene stranke. Vloge z 21. 12. 2007 sodišče ni upoštevalo. V nasprotju z vrednotenjem vlog tožeče stranke je sodišče toženi stranki upoštevalo v celoti 4. in 6. pripravljalno vlogo ter pri presoji teh vlog uporabilo manj stroge kriterije. Nesorazmerna obravnava stroškov in vlog je povzročila končno razliko v stroških v višini 2.700,00 EUR v korist toženke. Tožnik predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in mu prisodi dodatne stroške oziroma zniža stroške tožene stranke.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki odmerilo 6.000,03 EUR pravdnih stroškov, glede na njen 80 % uspeh v pravdi pa ji je priznalo sorazmerni delež v višini 4.800,05 EUR. Pritožnik utemeljeno opozarja, da mu sodišče kljub priglasitvi ni priznalo stroškov, ki jih je založil za plačilo izvedenine v skupnem znesku 1.271,00 EUR, čeprav je plačilo teh stroškov razvidno iz podatkov v spisu, svoje odločbe v tem delu pa ni obrazložilo. Ti stroški so bili za pravdo nedvomno potrebni in tožniku pripadajo, sorazmerno z deležem uspeha v pravdi v višini 1.016,80 EUR. Tožnik je priglasil tudi stroške prihodov na obravnave. Po določilu 19. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku je potrebno te stroške odmeriti tako kot stroške prič oziroma izvedencev in tolmačev. Po določilu 9. člena citiranega Pravilnika se strankam stroški kilometrine povrnejo tudi, če je potrebno iz kakšnega drugega opravičenega razloga opustiti vožnje z javnim prevoznim sredstvom. Tožnik zaradi invalidnosti ne more potovati z javnimi prevoznimi sredstvi, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja opravičen razlog, ki omogoča povrnitev stroškov za vožnjo z osebnim avtomobilom. Za šest prihodov na naroke bi bil tožnik upravičen do zneska 222,00 EUR kilometrine (600 x 0,37 EUR), glede na njegov pravdni uspeh pa mu pripada 177,06 EUR.

5. Pritožnik utemeljeno opozarja, da bi sodišče njegovo vlogo z 21. 5. 2007 moralo vrednotiti kot pripravljalno vlogo, saj se je v njej opredelil do izvedeniškega mnenja in predlagal dopolnitev, torej mu po takrat veljavni odvetniški tarifi za omenjeno vlogo pripada 825 odvetniških točk in ne zgolj 50, kot mu jih je priznalo sodišče. To je tudi nepravilno vrednotilo vlogo z 25. 10. 2012, saj gre za predložitev novega dokaza, za kar mu gre po tar. št. 19/4 OT 50 in ne zgolj 20 odvetniških točk. Tožnik stroškov pripravljalne vloge z 21. 12. 2007 ni priglasil, zato mu sodišče teh stroškov upravičeno ni priznalo. Sodišče namreč o povrnitvi stroškov odloči zgolj na določeno zahtevo stranke in ne samostojno, kot zmotno meni pritožba (163. člen ZPP). Za odvetniško zastopanje tako tožniku poleg že odmerjenih dodatno pripada še 805 odvetniških točk, kar skupaj z 1 % povišanjem za materialne stroške in 20 % DDV znaša 447,82 EUR, ob upoštevanju njegovega sorazmernega uspeha v pravdi pa je upravičen do 358,26 EUR pravdnih stroškov. Skupno je torej tožena stranka tožniku poleg že dosojenega dolžna povrniti še znesek 1.552,00 EUR pravdnih stroškov, zato je v tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP. V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). Vse omenjene je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.