Jedro

Davčni organ v zvezi z rubežem terjatve, ki se opravi po določbah ZDavP, ne pridobi položaja privilegiranega upnika, ki pridobi na dolžnikovi terjatvi tudi zastavno pravico in s tem v stečajnem postopku ločitveno pravico. Po ZDavP torej z rubežem terjatve zakonita zastavna pravica ne nastane.

Z začetkom stečajnega postopka je tako prenehalo pravno razmerje iz sklepa o prisilni izterjavi dolga med davčnim organom in tožnikovim dolžnikom, saj davčni organ z rubežem ni pridobil zastavne pravice na dolžnikovi terjatvi in posledično ločitvene pravice v stečajnem postopku, zato bi moral tožnik kot upnik prijaviti svojo terjatev zoper dolžnika stečajnemu senatu (prvi odstavek 137. člena ZPPSL).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 7. 9. 2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov z dne 4. 7. 2000. Z njim je Davčni urad Maribor uvedel zoper tožnika prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v tam navedenem znesku iz osebnih prejemkov dolžnika na podlagi 40. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96, s spremembami in dopolnitvami).

2. Sodišče prve stopnje v sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa ter se pri tem sklicuje na prvi odstavek 52. člena in 53. člen ZDavP ter dodaja, da je pravno relevantno dejstvo, da je bil nad tožnikovim dolžnikom po opravljenem rubežu uveden stečajni postopek in se v nadaljevanju sklicuje na pravne posledice uvedbe stečaja po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL (Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami in dopolnitvami).

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da uvedba stečajnega postopka nad družbo A.A. (tožnikovim dolžnikom) ni imela nobenih pravnih posledic za upravno izvršbo davčnega organa nasproti tožniku in meni, da sklep o izvršbi z rubežem tožnikove terjatve z uvedbo stečajnega postopka nad tožnikovim dolžnikom ni izgubil moči izvršilnega naslova, zato je še vedno edino davčni organ lahko razpolagal z zarubljeno terjatvijo in ta bi jo moral priglasiti v stečajnem postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbo po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporna prisilna izterjava dolga, in sicer ali je tožnik še vedno davčni dolžnik za leto 1993, kar je odvisno od odgovora na vprašanje, kdo mora priglasiti terjatev do dolžnikovega dolžnika v stečajnem postopku, ki se vodi zoper dolžnikovega dolžnika, ali dolžnik (tožnik) ali davčni organ, ki je s sklepom o prisilni izterjavi davčnega dolga, izdanim pred uvedbo stečajnega postopka nad dolžnikovim dolžnikom, dolžniku zarubil terjatev do njegovega dolžnika in temu naložil, da zarubljeni znesek plača na davčni račun.

9. Ker tožnik ni poravnal dolžnega zneska obveznosti, je prvostopenjski davčni organ pravilno izdal izpodbijani sklep z dne 4. 7. 2000, na podlagi seznama zaostalih obveznosti z dne 4. 7. 2000, ki predstavlja izvršilni naslov po 44. členu ZDavP. V obravnavani zadevi je pravno pomembno, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje (v zvezi z ugovorom tožnika, da je bil z vročitvijo sklepa z dne 17. 11. 1993, rubež terjatve opravljen in je s tem tožnik izgubil pravico, da razpolaga z zarubljeno terjatvijo), da davčni organ v zvezi z rubežem terjatve, ki se opravi po določbah ZDavP, ne pridobi položaja privilegiranega upnika, ki pridobi na dolžnikovi terjatvi tudi zastavno pravico in s tem v stečajnem postopku ločitveno pravico. Po ZDavP torej z rubežem terjatve zakonita zastavna pravica ne nastane.

10. Iz dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavke 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bil nad tožnikovim dolžnikom (družbo A.A.) dne 28. 9. 1995 uveden stečajni postopek. ZPPSL, ki ureja pravne posledice začetka stečajnega postopka v 111. členu med drugim določa, da od začetka stečajnega postopka ni mogoče zoper dolžnika dovoliti prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov, postopki izvršbe, ki so v teku, pa se prekinejo. Z začetkom stečajnega postopka je tako prenehalo pravno razmerje iz sklepa o prisilni izterjavi dolga z dne 17. 11. 1993, med davčnim organom in tožnikovim dolžnikom, saj davčni organ z rubežem ni pridobil zastavne pravice na dolžnikovi terjatvi in posledično ločitvene pravice v stečajnem postopku, zato bi moral tožnik kot upnik, in ne davčni organ kot trdi tožnik, prijaviti svojo terjatev zoper dolžnika stečajnemu senatu (prvi odstavek 137. člena ZPPSL). V reviziji zatrjevani ugovor o zmotni uporabi materialnega prava tako ni utemeljen. Glede na navedeno je torej pravilna tudi odločitev upravnih organov, ki jo je potrdilo tudi prvostopenjsko sodišče, da je tožnik še vedno zavezanec za plačilo obravnavanega davčnega dolga.

11. Katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje storilo, revident ne navede. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.