Jedro

Ker tožnik v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja postopka, je njegova terjatev iz naslova odpravnine, regresa za letni dopust in božičnice prenehala, zaradi česar se tožbeni zahtevek zavrne.

Odsotnost iz države, zaradi katere se naj bi tožnik prepozno seznanil z objavo sklepov o preizkusu terjatev, predstavlja očitno neopravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se postopek nadaljuje z dne 26. 8. 2010. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna obračunati in plačati tožeči stranki plačo za mesec junij 2009, ter od 1. – 17. julija 2009, in sicer neto 559,12 EUR z zapadlostjo dne 15. 7. 2009 in 316,88 EUR z zapadlostjo dne 15. 8. 2009, odpravnino v znesku 7.439,76 EUR z zapadlostjo 1. 8. 2009 ter obračunati in plačati letni regres za obdobje do 17. 7. 2009 ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka. Tožbo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine 25.000,00 EUR ter zakonske zamudne obresti, je zavrglo. Zavrnilo je tudi predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 23. 7. 2010. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge in sicer nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava, kršitev ustavnih pravic ter 6. in 13. člena Konvencije določenih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in o zadevi samo odloči oziroma zadevo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožnik navaja, da se vrnitev v prejšnje stanje vedno odobri, saj nihče ne more od uradne osebe zahtevati (ki je v službeni zadevi v Luxemburgu), da je vsak dan v Republiki Sloveniji. V Republiki Sloveniji ni mogoče kot v drugi državi EU pošti povedati, da dostava za nekaj časa ni mogoča, saj je oseba v tujini. Ustavno sodišče RS je v tem primeru razsodilo, da se v takšni situaciji mora raziskovati, ali je oseba bila na naslovu ali ne. Sodišče mora zaradi nestrokovnosti zahtevati odpravo določb Zakona o finančnem poslovanju. Ne more se od tistega, ki je v tujini zahtevati, da bere vsak dan spletno stran RS in med stotine podjetij ugotavljati, kdo je v stečaju ali da ugotavlja ali je opravljen končni seznam upnikov. V vsaki drugi državi EU se upnik obvesti s sklepom in se mu tako zaradi varstva 22. člena Ustave RS omogoči poštena reakcija, ne pa na takšen način, kot ga navajata izpodbijana sodba in sklep. Sodišče tudi ni opravilo pravilnega postopka, saj v primeru tožbe stečajni upravitelj ne more prerekati prijavljene terjatve, če pa jo prereka, se to po načelih pravne države ne more upoštevati in se postopek mora nadaljevati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP.

O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje: Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o vrnitvi v prejšnje stanje je razvidno, da je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo zato, ker razlog za zamudo, ki ga navaja tožnik ni upravičen. Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da sodišče na predlog stranke dovoli, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je torej opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. V konkretnem primeru pritožba uveljavlja razlog za vrnitev v prejšnje stanje dejstvo, da je bil tožnik v tujini, zato je zamudil rok za pravočasno nadaljevanje postopka. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da odsotnost iz države, zaradi katere se je tožnik prepozno seznanil z objavo sklepov o preizkusu terjatev, predstavlja očitno neopravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna.

Tožnik je v tem delovnem sporu dne 31. 8. 2009 pri sodišču prve stopnje vložil tožbo, s katero je od tožene stranke uveljavljal denarno terjatev iz naslova neizplačanih plač, odpravnine in božičnice, po prekinitvi postopka zaradi stečaja z dne 23. 10. 2009 pa je tožnik uveljavljal še denarno terjatev iz naslova odškodnine.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 8. 2010 stečajnega upravitelja pozvalo na prevzem postopka, v skladu z določbo prvega odstavka 208. člena ZPP. Nato pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo plače, odpravnine, regresa in božičnice, ker je ugotovilo, da tožnik v roku enega meseca po objavi preizkusa terjatev ni predlagal nadaljevanje tega pravdnega postopka, zaradi česar je njegova terjatev v skladu s sedmim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP – Ur. l. RS, št. 126/2007 in naslednji) prenehala. Tožbo v delu tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine je zavrglo. Ugotovilo je, da tožnik po tem, ko je bil postopek prekinjen, ni mogel uveljavljati svoje terjatve v tem postopku, ampak le v stečajnem postopku. Stečajni upravitelj je prerekal celotno prijavljeno terjatev tožnika, zato bi tožnik moral v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev v skladu s prvim odstavkom 300. člena ZFPPIPP vložiti tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, kar pa tožnik ni storil. Tožnik trdi, da je sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP v nasprotju z 22. členom Ustave RS, ki med drugim zagotavlja stranki pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem. O tem pa ni mogoče govoriti, če sodišče svojo odločitev objavi nekje na spletu, tožniku pa je ne vroči in ga tudi ne obvesti o objavi.

V 122. členu ZFPPIPP je urejena javna objava vseh sklepov sodišča in izjav upravitelja, kar je v skladu z načelom hitrosti postopka, kot enega izmed temeljnih načel v postopkih zaradi insolventnosti. Objava ima po tretjem odstavku 122. člena enak pozitivni publicitetni učinek, kot je značilen za objave v registrskem postopku. Ker je upnikom dana možnost seznaniti se z vsebino prijave terjatev ter izjave upravitelja o terjatvah z objavo seznamov preizkušenih terjatev, sodišče ob preizkusu terjatev odloči zunaj naroka, ter o tem odloči s sklepom o preizkusu terjatev. Takšna ureditev v zvezi sklepom o preizkusu terjatev omogoča, da v stečajnem postopku ni več treba izdajati in vročati posamičnih napotitvenih sklepov. Zaradi takšnega načina vročanja je tudi rok za vložitev tožbe podaljšan na en mesec.

Tak način objavljanja sklepov nalaga upnikom, da dogajanje v stečajnem postopku spremljajo in sledijo objavam na spletnih straneh AJPES. Ker jim je seznanitev s sklepi omogočena, jim je s tem tudi zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Zato takšen način seznanitve ni v nasprotju z 22. in tudi 23. členom Ustave RS. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pravilna je tudi odločitev o zavrženju dela zahtevka, ki se nanaša na odškodnino. Po določbi tretjega odstavka 207. člena ZPP pravdna dejanja, ki jih opravi ena stranka, medtem ko traja prekinitev postopka, nimajo nasproti drugi stranki nobenega pravnega učinka. Njihov učinek se začne šele, ko se postopek nadaljuje. Tožnik zato po prekinitvi postopka ni mogel več uveljavljati svoje terjatve v tem postopku, temveč le v stečajnem postopku, kar je tudi storil. Stečajni upravitelj je celotno tožnikovo terjatev prerekal, zato bi tožnik moral v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Ker tožnik tega ni storil, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).