Jedro

Rok za plačilo sodne takse pa je materialnopravni in ne procesni rok.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se lahko vloži samo zaradi zamude procesnega roka, ne pa tudi zaradi zamude materialnopravnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče postopek prekine in začne pred Ustavnim sodiščem RS postopek za oceno ustavnosti v pritožbi navedenih določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če tega ne bo storilo, pa pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da vrnitev v prejšnje stanje dovoli. Navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu III DoR 24/2014 z dne 1. 4. 2014 in tudi sicer z večinsko sodno prakso sodišč prve in druge stopnje. Vendar pa so ta stališča v nasprotju z vsebino predloga tožnice, če pa so že skladna s predlogom, pa so v nasprotju z določbami 6., 13. in 18. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in določbami 2., 8., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je rok za plačilo sodne takse (za revizijo) rok materialnega prava in zato nepodaljšljiv. Izpodbijani sklep se sklicuje na stališče dr. Galiča v komentarju ZPP, vendar ga ne citira v celoti, saj ta zapiše tudi: „Mogoče je zahtevati vrnitev v prejšnje stanje glede roka za vložitev tožbe s predložitvijo potrdila o plačilu sodne takse po členu 105.a.“ Nobenega razloga ni, da navedeno ne bi veljalo tudi za pritožbo, predlog za dopustitev revizije in revizijo. Če spremenjeni tretji odstavek 105.a člena ZPP pomeni, da vloge, za katero ni bila ob vložitvi plačana sodna taksa, ni več mogoče šteti za nepopolno, potem je ta določba v očitnem nasprotju z navedenimi določbami EKČP in Ustave RS. Udeležencem sodnih postopkov namreč onemogoča sodno varstvo tudi v primerih, ko določeno procesno dejanje ni bilo in ni moglo biti opravljeno iz povsem opravičljivih razlogov, npr. nenadna bolezen, prometna nesreča, poplave. Če sedaj veljavni določbi 34. člena ZST-1 in tretjega odstavka 105.a člena ZPP res v vsakem primeru onemogočata vrnitev v prejšnje stanje, naj pritožbeno sodišče pritožbeni postopek prekine, pri Ustavnem sodišču RS pa začne postopek za oceno ustavnosti obeh navedenih zakonskih določb. Neutemeljen je tudi očitek sodišča prve stopnje, da tožnica pri (do)plačilu sodne takse ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Ni upoštevno razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi tožnica sodno takso lahko plačala že prve dni po prejemu plačilnega naloga. Enodnevna zamuda roka je posledica skrbnosti tožnice, da zavaruje svoje premoženje. Toženka je že druga uslužbenka tožnice, ki si je protipravno prilastila zelo velika denarna sredstva. Zato se je tožnica odločila, da sta za prav vsako denarno transakcijo potrebna sopodpisa ravnateljice šole in njene pomočnice. Pomočnica T. A. pa je imela letni dopust v času od 24. 3. do vključno 26. 3. 2014, v tem obdobju je bila torej upravičeno odsotna. Prav 26. 3. 2014 pa je bil zadnji dan za plačilo sodne takse. Ker se je vrnila z dopusta šele 27. 3. 2014 je bilo plačilo sodne takse mogoče šele s tem dnem. Tožnici vsekakor ni mogoče očitati neskrbnega ali celo malomarnega ravnanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je plačilo sodne takse sicer procesna predpostavka, rok za plačilo sodne takse pa je materialnopravni in ne procesni rok. Ta je namreč določen v 34. členu ZST-1 in je zato obveznost stranke materialnopravna obveznost. Glede roka za plačilo sodne takse, ki je določen v ZST-1 in pri katerem gre tudi za nepodaljšljiv zakonski rok, zato ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, saj se predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko vloži samo zaradi zamude procesnega roka, ne pa tudi zaradi zamude materialnopravnega roka. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu III Dor 24/2014 in ga sprejema tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi. Pritožbeno sodišče pritožbenega postopka ni prekinilo in ni začelo pred Ustavnim sodiščem RS postopka za oceno ustavnosti navedenih določb ZST-1 in ZPP, saj meni, da za to ni potrebe. Zamuda materialnopravnega roka pri plačilu sodne takse ni bistveno različna od zamude zaradi zastaralnih rokov, roka za vložitev tožbe zaradi motenja posesti, roka za grajanje stvarnih napak, ki so prav tako materialnopravni roki in zaradi zamude v teh primerih stranka s predlogom z vrnitvijo v prejšnje stanje prav tako ne more uspeti.

5. Sicer pa je bilo ravnanje tožnice neskrbno ravnanje. Plačilni nalog za doplačilo takse za revizijo v višini 538,00 EUR je prejela dne 11. 3. 2014, rok za plačilo se je tako iztekel z dnem 26. 3. 2014. Ravnateljica tožnice je sopodpisnici denarnega nakazila odobrila redni letni dopust za čas od 23. 3. do 26. 3. 2014, dne 21. 3. 2014 (glej prilogo pri predlogu), čeprav je vedela oziroma bi morala vedeti, da se rok za plačilo sodne takse izteče z dnem 26. 3. 2014. Na posledice neplačila sodne takse je bila v plačilnem nalogu tudi opozorjena. Ob še tako široki razlagi pogojev za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče govoriti o zamudi plačila iz upravičenega razloga (116. člen ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno in zakonito zavrnilo.

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).