Jedro

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da tožencu protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pravilno je navedlo, da je, kadar solastniki ne dosežejo zahtevanega soglasja glede upravljanja stvari v solastnini oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, odstop od načela, da se nihče ne sme vmešavati v posle drugega, mogoč v primeru, če so izpolnjeni pogoji za uporabo instituta poslovodstva brez naročila (199. člen OZ). Sodišče je pravilno ugotovilo, da so bili v konkretnem primeru podani pogoji za uporabo tega instituta, zato o protipravnosti ravnanja toženca ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter ji povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnika ter toženi stranki (tožencu) naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožnika.

3. Zaključka sodišča, da ni podlage za plačilo odškodnine, ker naj bi bilo ravnanje toženca skladno z institutom poslovodstva brez naročila, in da pri ravnanju toženca ni nastala škoda, sta nepravilna. Izvedbo rušitve strehe je sodišče utemeljilo na podlagi inšpekcijskega pregleda Inšpektorata za promet, energetiko in prostor. Ta je 11. 10. 2012 opravil inšpekcijski pregled in napravil zapisnik. Narok je razpisal za dan 4. 12. 2012. V zapisniku inšpekcijskega ogleda z dne 11. 10. 2012 je navedeno, da je strešna konstrukcija zelo deformirana, da so na cesto že padli strešniki in obstaja nevarnost zrušitve ruševin dela strehe na javni prostor. V zapisniku ni navedeno, da mora katerakoli oseba nemudoma odstraniti del strehe, ki ogroža cesto. Tudi inšpektorica je narok razpisala šele za dan 4. 12. 2012. Toženec je sam in brez obvestila tožniku sredi novembra izvedel rušitvene posege. V skladu s 199. členom Obligacijskega zakonika (OZ) se lahko dejanje izvede samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Po mnenju tožnika je bilo rušitvene posege mogoče storiti na način, da bi se o tem predhodno obvestilo tožnika. Inšpektorica sama je očitno menila, da stanje ni takšno, da bi bilo treba dela opraviti nemudoma po ogledu. Tudi toženec je rušitvena dela izvedel mesec dni po inšpekcijskem ogledu. Navedeno kaže, da je toženec rušitvene posege izvedel protipravno, ker o teh delih ni obvestil solastnika, ki bi moral dati svoje soglasje. Ravnanje ni bilo nujno, zato se ne more okarakterizirati kot poslovodstvo brez naročila. Navedeni institut je namreč namenjen opravi dejanj, ki terjajo takojšnje ukrepanje. Očitno tudi ni šlo za odvračanje škode, ki bi se nujno odvračala ravno na dan, ko je toženec izvajal posege.

4. Tožnik izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da s posegom ni nastala nobena škoda. Vztraja, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca D. K. neobrazloženo in neargumentirano, pomanjkljivosti v mnenju niso bile odpravljene z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi. Izvedenec je ocenil, da je vrednost hiše v letu 2012 znašala 0 EUR. Zaključek je neutemeljen in ne upošteva dejanskega stanja, relevantnega za konkreten objekt. Navedb izvedenca, da je upošteval varnost, posledično pa statiko oziroma konstrukcijo strehe, pri ugotavljanju višine škode pa stroškovnik gradbenih in obrtniških del, se ne da preizkusiti ali izpodbijati. Izračunov izvedenec ni predstavil, mnenje je bilo izdelano v nasprotju s pravili stroke. Napačen je tudi zaključek izvedenca, da na objektu ni nastala škoda. Tržna vrednost objekta 0 EUR ne pomeni, da na objektu ne more nastati nobena škoda. Škoda na objektu se ne more primerjati s tržno vrednostjo objekta. Sodišče bi moralo ločiti med povzročitvijo škode na objektu in njegovo tržno vrednostjo. Toženec je samostojno opravil rušitev dela strehe in s tem vplival na hitrejše propadanje zidov in tramov, s tem je na objektu nastala določena škoda. Rušitveno delo ni moglo biti opravljeno kvalitetno, kot to zaključi izvedenec. Izvedenec je namreč izpovedal, da bi izvedena dela lahko bila izvedena tudi z izdelavo platoja ali pokritjem strehe s PVC folijo. Slednjo bi bilo treba menjati dvakrat letno in bi bila smiselna, če bi se lastniki v takšnem času odločili za menjavo strehe. Izvedenec tako prihaja sam s seboj v nasprotje. Objekt predstavlja rojstno hišo tožnika, ki jo je ta želel obnoviti, takšna obnova po posegu toženca ni več mogoča. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da tožencu protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pravilno je navedlo, da je, kadar solastniki ne dosežejo zahtevanega soglasja glede upravljanja stvari v solastnini oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, odstop od načela, da se nihče ne sme vmešavati v posle drugega, mogoč v primeru, če so izpolnjeni pogoji za uporabo instituta poslovodstva brez naročila (199. člen OZ). Sodišče je pravilno ugotovilo, da so bili v konkretnem primeru podani pogoji za uporabo tega instituta, zato o protipravnosti ravnanja toženca ni mogoče govoriti.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženec rušitvenih posegov na objektu na naslovu D., ki leži na nepremičnini parc. št. 160/2, k.o. ... (in je v solasti tožnika ter staršev toženca M. P. in D. P.) ne bi smel izvesti, ker je bila mogoča predhodna obvestitev solastnika. Tožnik zmotno navaja, da je inšpektorica očitno menila, da stanje ni takšno, da bi bilo treba dela opraviti nemudoma po ogledu. Nasprotno temu je namreč inšpektorica M. B. izpovedala, da je ob prvem inšpekcijskim pregledu v oktobru 2012 ocenila, da se lahko streha vsak čas poruši. Izpovedala je, da je bilo vabilo strankam na narok res poslano šele 19. 11. 2012, to pa zato, ker so solastniki odgovorni za (svoje) objekte, ki jih imajo v lasti, in so bili ti dobro seznanjeni s stanjem objekta in jim ni bilo treba čakati na njihove odločbe. Obravnavanje nevarnih gradenj je prednostno, vendar to ni bila edina nevarna gradnja na področju, ki ga pokriva. Dejstvo, da torej inšpektorica ni takoj izdala odločbe, ne potrjuje trditve tožnika, da stanje ni bilo takšno, da bi bilo dela treba opraviti nemudoma po ogledu.

8. Glede na izpoved inšpektorice, da je bil v danem primeru del strehe tako dotrajan, da bi se lahko vsak hip porušil in je bila ogrožena javna površina v okolici (ogrožena je bila okolica, predvsem pa javni promet), je neutemeljena nadaljnja pritožbena navedba, da ravnanje toženca ni bilo tako nujno, da se ne bi poprej obvestilo solastnikov in se skupno dogovorilo o načinu in obsegu izvedbenih posegov. Nasprotno, glede na ugotovitve inšpektorice, je dejansko stanje terjalo takojšnje ukrepanje, zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem so pravilni, drugačne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

9. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je bilo ravnanje toženca na strehi protipravno, ker je uničil streho in zdrave špirovce in je s tem tožniku nastala škoda, ki mu sicer zagotovo ne bi, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je gradbena inšpektorica izpovedala, da je toženec odstranil toliko strešne konstrukcije, kot bi bilo tudi odločeno s samo odločbo. Inšpektorica bi odločila, da je treba odstraniti tri špirovce, zatrep in vse nestabilne dele strehe v tem delu. Toženec je odstranil ves deformirani del in inšpektorica ni opazila kakšne nestrokovnosti. Ob takšni izpovedi in ugotovitvah sodišča navedbe toženika, da naj bi mu s protipravnim posegom toženca nastala škoda, ne morejo biti utemeljene in so tudi ti zaključki sodišča prve stopnje pravilni.

10. Glede na to, da tožnik zatrjuje protipravnost ravnanja toženca s posegom v strešni del, protipravnosti ne more utemeljiti s tem, da toženec po opravljenih delih objekta ni zaščitil s PVC folijo. Odločilno je, da toženec s posegom ni ravnal protipravno, medtem ko za to predpostavko odškodninske odgovornosti ni relevantno, ali je bilo nadaljnje ravnanje toženca, ki po opravljenih nujnih delih strehe ni zaščitil s PVC folijo, dovolj skrbno. Glede na to, da je bil tožnik z ravnanjem toženca po lastnih trditvah (čemur je sodišče sledilo) seznanjen že 15. 11. 2012, to je 5 dni po posegu toženca (dne 10. 11. 2012), so neutemeljeni očitki tožnika tožencu, da je škoda nastala zaradi njegove opustitve, saj bi tožnik lahko streho zaščitil sam.

11. Ker že prva predpostavka odškodninske odgovornosti ni podana, za prisojo odškodnine pa morajo biti podani vsi štirje elementi oziroma predpostavke odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz tega razloga.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da protipravnost ravnanja toženca ni podana in že zato ni podana njegova odškodninska odgovornost, pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da s posegom toženca ni nastala nobena škoda, za odločitev sodišča druge stopnje niso odločilne, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožbeni zahtevek tožnika pravilno zavrnilo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).