Jedro

Zgodovinsko dejstvo je, da so nemški okupatorji pričeli nasilno izseljevati zavedne Slovence iz Štajerske, med njimi zlasti profesorje slovenščine, kulturne delavce in druge intelektualce, že v aprilu 1941; izseljevali so jih na podlagi seznamov, brez predhodne objave izselitve, zato je za odločitev o statusu begunca pomembna okoliščina tudi opravljanje tedanjega poklica, ki ga je imel begunec oziroma njegovi starši.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 501/99-7 z dne 10.4.2000 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.2.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote L., izpostava B. z dne 30.1.1998 ter odločila, da tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca, ker je ugotovila, da je upravni organ prve stopnje zmotno ocenil dokaze in iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na določbi 1. in 2. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 68/96, v nadaljevanju ZZVN) in menilo, da mora oseba, ki želi pridobiti status begunca po ZZVN dokazati, da je bilo nad njo izvajano oziroma ji je objektivno grozilo vojno nasilje ali drugi prisilni ukrepi okupatorja oziroma prisilna izselitev in da je pobegnila prav zaradi tega. Tega tožnik ni dokazal, kar je v revizijskem postopku pravilno ugotovila tožena stranka. Sodišče je še dodalo, da iz podatkov predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi se tožnikovi družini do 28.4.1941, ko so odšli iz M. v L., zgodilo ali jim objektivno grozilo kakšno vojno nasilje, kakršno obravnava ZZVN. Celotno obdobje druge svetovne vojne samo po sebi že predstavlja obdobje nasilja in strahu, vendar pa je za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost posameznika nasilnim dejanjem in ukrepom, pri čemer bi bilo treba v konkretnem primeru ugotoviti, pred kakšnim vojnim nasiljem naj bi tožnikova družina pobegnila iz M. Tožnikov oče, ki je bil profesor slovenščine na m. klasični gimnaziji, naj bi dobil le namig, da družini grozi prisilna izselitev, kar pa ni zadosten dokaz za dejansko grožnjo oziroma ne predstavlja vojnega nasilja, ki bi bilo lahko razlog za priznanje statusa begunca. Kljub zavrnitvi tožbe pa je sodišče prve stopnje pritrdilo tožnikovim navedbam, da za pridobitev statusa begunca niso pravno pomembne življenjske razmere, v katerih je tožnikova družina živela med drugo svetovno vojno, kot tudi ne okoliščina, da je bil tožnikov oče v tistem času zaposlen.

V svoji pritožbi tožnik predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da je ocena upravnega sodišča, da ni nikakršnega pisnega dokaza o nasilnem dejanju okupatorja in da zato ni bilo razloga za pobeg, sicer resnična, ker ni bilo dokazov o pisni grožnji, v resnici pa je bila splošna in dejanska atmosfera nasilna in grozljiva. V njihovem primeru se ni zgodilo, da bi grozila družini izselitev po poprejšnji aretaciji očeta. Prav tako nima nobenih pisnih dokazov, razen tega, kar je bilo že povedanega, o namigu očetovega dijaka, sicer očitno pristaša okupatorja in njegovega odnosa do profesorja, ki ga je najbrž po človeški plati spoštoval in mu ni hotel nič slabega. Glede na dogajanja na Gorenjskem in Štajerskem in glede na status očeta kot pedagoga in izobraženca pa je razumljivo, da ni mogoče povezovati razlogov za pobeg s konkretnimi ukrepi in dejanji, saj razen pobega tedaj druge rešitve ni bilo. Zato je ocena upravnega sodišča, da ni nikakršnega pisnega dokaza, za njegovo družino cinična. Ni mu razumljivo, zakaj se kot razlog za nepriznanje statusa navaja obračunski list za odmero pokojnine, kjer je očetu priznano celotno obdobje druge svetovne vojne, čeprav življenjske razmere, v katerih je njegova družina živela med drugo svetovno vojno, za priznanje statusa niso pomembne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Zgodovinsko dejstvo je, da so nemški okupatorji pričeli s prvimi izselitvami družin zavednih Slovencev s Štajerske že v mesecu aprilu 1941, in sicer na podlagi vnaprej pripravljenih seznamov, ki so jim jih pripravili njihovi pomagači, med njimi tudi Kulturbundovci, že pred drugo svetovno vojno. Na teh seznamih so bili navedeni zlasti profesorji slovenskega jezika, kulturni delavci, duhovniki, pa tudi drugi intelektualci in državni uslužbenci. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, vendar pa je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo odločitvi tožene stranke, preuranjena. Če je tožena stranka v revizijskem postopku na podlagi dokazov, ki so v predloženih upravnih spisih, dvomila o neposredni ogroženosti tožnikove družine, bi morala, po stališču pritožbenega sodišča, primerneje zadevo vrniti upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. Okupator namreč v podobnih primerih prisilne izselitve ni predhodno razglasil in zato tudi v večini primerov ni pisnih dokazov o nameravani izselitvi, pač pa so le drugi dokazi, ki jih je potrebno skrbno presoditi, zlasti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih okoliščin, pomembnih za odločitev o statusu žrtve vojnega nasilja. Med te sodi tudi opravljanje tedanjega poklica, ki ga je imel zatrjevani begunec oziroma njegovi starši. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.