Jedro

Tožeča stranka je v času zdravljenja potrebovala pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi. Pomoč sta ji nudila otroka. Zato od tožene stranke utemeljeno zahteva odškodnino iz tega naslova.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijan del sodbe delno spremeni tako, da v celoti glasi: „I. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 3.264,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni.

II. Prvotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 362,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2008 dalje do plačila, drugotožena stranka pa znesek 3.692,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2008 dalje do plačila.

IV. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni v roku 15 dni za tožečo stranko solidarno plačati 278,13 EUR stroškov postopka na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“ Prvotožena in drugotožena stranka sta solidarno dolžni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 110,56 EUR, v roku 15 dni in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotoženi in drugotoženi stranki naložilo, da sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 2.908,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). Prvotoženi je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 332,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2008 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.725,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2008 dalje do plačila, drugotožena stranka pa znesek 4.048,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2008 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni v roku 15 dni tožeči stranki solidarno plačati 55,11 EUR stroškov postopka na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnili del sodbe in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za solidarno plačilo za potrebno tujo pomoč v znesku 395,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in zoper izrek o stroških postopka, iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v prerekanem delu ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v prerekanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo materialne škode, ki jo je trpela zaradi potrebne tuje pomoči tekom zdravljenja, čeprav je ugotovilo, da je bila pomoč tožeči stranki dejansko potrebno in da sta ji jo nudila sin in hčerka in sicer 12 dni povprečno 3 ure dnevno, v preostalih 43 dneh pa povprečno 1 uro dnevno. Ob dejstvu, da zahtevana urna postavka tuje pomoči za sodišče ni bila sporna, bi sodišče njenemu tožbenemu zahtevku iz naslova tuje pomoči moralo ugoditi za znesek 395,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zahtevek neutemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da sta aktivno legitimirana za vložitev zahtevka za plačilo materialne škode le sin in hčerka, ne pa tožeča stranka in da tožeči stranki odškodnina ne pripada, ker sinu in hčerki za opravljene storitve ni plačala ničesar. Odločitev sodišča nima podlage niti v materialnem pravu niti v prevladujoči sodni praksi. Pravice tretjih vedno izvirajo iz pravice oškodovanca samega, kot je to odločilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 167/2004. Po določbi 164. člena Obligacijskega zakonika je tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje dolžan povrniti stroške v zvezi z njegovim zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi oz. zaslužek izgubljen zaradi nemožnosti za delo med zdravljenjem. Prevladujoča sodna praksa in pravna teorija ne loči med upravičenostjo do odškodnine za tujo pomoč, ki je oškodovancu nudena s strani družinskih članov in tuje pomoči s strani tretjih. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri pravdnih stroškov, ko je potrebne stroške pravdnih strank obravnavalo neenako in za enake opravljene odvetniške storitve tožeči stranki priznalo nižje pravdne stroške kot toženi stranki, pri tem pa se neutemeljeno oprlo na določbo 36. člena Odvetniške tarife. Pooblaščenec tožeče stranke namreč ni zastopal na podlagi odločbe Bpp, temveč na podlagi danega pooblastila s strani stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje le v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za solidarno plačilo za potrebno tujo pomoč v znesku 395,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v stroškovni odločitvi.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila v posledici nesreče pri delu v času zadravljenja pomoč tožeči stranki dejansko potrebna, navedeno pa izhaja tudi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino, travmatologa prim. mag. A.A., dr. med.. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožeča stranka potrebovala delno tujo pomoč pri oblačenju, obuvanju, sezuvanju, osebni higieni, hranjenju in gospodinjskih opravilih in sicer 3 ure dnevno od dneva poškodbe z dne 7. 8. 2008 do namestitve radius longete z dne 18. 8. 2008. Za navedeno obdobje je glede na obseg opravil tožeča stranka potrebovala tujo pomoč tri ure dnevno. Ko je tožeča stranka dobila radius longeto, si je lahko nekoliko pomagala s prsti desnice, zato je potrebovala pomoč v manjši meri in sicer 1 uro na dan. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v posledici škodnega dogodka dejansko potrebovala 12 dni tujo pomoč v trajanju 3 ure dnevno in 43 dni (obdobje od 19. 8. 2008 do 30. 6. 2008) pa 1 uro dnevno. Tožeča stranka je postavila zahtevek za plačilo v višini 5,00 EUR za vsako uro tuje nege in pomoči, obrazložila, da je to manj, kot znaša najnižja urna postavka pomoči, ki bi jo nudile tretje osebe oz. da predstavlja približno 30 % cene urne pomoči pri specializiranih organizacijah. Sodišče prve stopnje je kljub dejanski ugotovitvi, da je tožeča stranka potrebovala tujo nego in pomoč, ki sta jo ji nudila sin in hči, zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je prišlo do zmanjšanja premoženja sina in hčere, ki sta tožeči stranki nudila to pomoč, kar pomeni, da bi plačila tuje nege in pomoči lahko od toženih strank zahtevala le oškodovanca, to je tožničina sin in hči, ne pa tožeča stranka sama.

Po presoji pritožbenega sodišča je materialnopravna napačna odločitev, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine iz naslova nege in pomoči, ki sta ji nudila njena otroka (sin in hči). Po 1. odstavku 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 101/2007 in nadalj.) je določena le dolžnost, da mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar se to določilo ne nanaša na nudenje opravil v smislu tuje nege in pomoči staršem, ki teh opravil zaradi fizikalnih razlogov ne zmorejo sami, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Otroci so sicer dolžni glede na svoje razmerje do tožeče stranke le tej pomagati, kar pa ne pomeni, da bi bili dolžni to pomoč nuditi v korist tistega, ki je škodo povzročil. Aktivna legitimacija za uveljavljanje zahtevka za odškodnino za tujo pomoč na strani tožeče stranke pa je podana v 1. odstavku 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škodo obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo, ne glede na to, ali tujo pomoč nudi najeta delovna sila ali nekdo od družinskih članov. Otroci so po določbah ZZZDR res dolžni pomagati pri oskrbi svojih staršev, ki nimajo svojih lastnih sredstev za preživljanje, najmanj je njihova moralna zaveza pomagati ostarelim in bolnim staršem, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanja, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka v času zdravljenja potrebovala pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, kot tudi, da sta ji to pomoč nudila otroka, je torej upravičena zahtevka odškodnina iz tega naslova. Glede urne postavke je tožeča stranka postavila v višini 5,00 EUR/uro, ki ga pritožbeno sodišče šteje kot primerno urno postavko, skladno z novejšo sodno prakso(1). Glede na višino vtoževanega zneska v višini 395,00 EUR (79 ur x 5,00 EUR) pritožbeno sodišče meni, da je vtoževani znesek v navedeni višini primeren.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode prisodilo odškodnino v višini 3.200,00 EUR in iz naslova premoženjske škode (stroški v zvezi s prevozi) v višini 32,00 EUR. Upoštevajoč solidarno odgovornost in odbitne franšize v višini 10 % je sodišče prve stopnje po višini prisodilo 2.908,80 EUR, kar sta dolžni plačati prvotožena in drugotožena stranka solidarno in prvotoženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 323,20 EUR. Pritožbeno sodišče je poleg tako prisojenih zneskov tožeči stranki prisodilo še iz naslova tuje pomoči znesek v višini 395,00 EUR, kar pomeni, da znaša celotna odškodnina tožeči stranki iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode v skupni višini 3.627,00 EUR. Upoštevajoč 10 % odbitno franšizo (v višini 362,70 EUR) sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki solidarno plačati odškodnino v znesku 3.264,30 EUR, medtem ko je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 362,70 EUR. Posledično se je spremenil tudi zavrnilni del tožbenega zahtevka, kakor izhaja iz izreka te sodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe.

Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP) saj se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v postopku. Glede na vtoževani znesek in prisojeni znesek po pritožbenem sodišču, je tožeča stranka uspela v višini 52,13 % (3.627,00 EUR od zahtevanih 6.957,00 EUR), kar pomeni, da uspeh nasprotne strani v višini 47,87 %.

Tožeča stranka je tožbo na naslovno sodišče vložila dne 25. 5. 2010 po svojem pooblaščencu odvetniku B.B. iz C.. Z odločbo Bpp št. 441/2013 z dne 28. 8. 2013 pa ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v predmetnem sporu šele od junija 2013 dalje. Sodišče prve stopnje je zato delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki odmerilo vse stroške postopka skladno s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji). Glede nagrade, ki jo je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo za predpravdni odškodninski zahtevek in za nagrado za postopek, je napačno uporabilo materialno pravo, saj tožeči stranki za ta dejanja še ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, zato je tožeča stranka upravičena do nagrade za posel po tar. št. 2200 (predpravdni odškodnini zahtevek z dne 7. 11. 2008) v višini 121,50 EUR (243,00 EUR x 0,5) in nagrade za postopek v višini 315,90 EUR (tar. št. 3100). Pred prvim narokom za glavno obravnavo je bila tožeči stranki z odločbo Bpp že odobrena brezplačna pravna pomoč in določen odvetnik B.B., kar pomeni, da je v nadaljevanju sodišče prve stopnje pravilno odmerilo nagrado za narok v višini 182,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter stroške za priče in stroške izvedenca medicinske stroke. Tako znašajo skupni stroški tožeče stranke v znesku 1.301,90 EUR. Glede na uspeh v višini 52,13 % je tožeča stranka upravičena do plačila stroškov v znesku 678,68 EUR. Prvotožena in drugotožena stranka sta uspeli v višini 47,87 %, kar znaša, glede na odmerjene stroške sodišča prve stopnje (836,75 EUR) v višini 400,55 EUR. Po medsebojnem pobotu sta toženi stranki dolžni solidarno povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 278,13 EUR.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela je upravičena do povrnitve priglašenih stroškov za sestavo pritožbe v znesku 48,00 EUR, 22 % DDV v višini 10,56 EUR in sodne takse za pritožbo v višini 52,00 EUR, kar skupaj znaša 110,56 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 322/2009, II Ips 298/2010 in odločbe višjih sodišč II Cp 2831/2009, II Cp 317/2010, II Cp 486/2011, II Cp 2913/2010.