Jedro

Z institutom vrnitve v prejšnje stanje se izpolnjuje pravica do izjavljanja, določena v 22. členu URS. Pri izpolnjevanju te pravice je treba pretehtati tudi ustavno pravico do sodnega varstva. To pomeni, da je treba presojati tudi, ali je stranka zaradi zamude naroka občutneje prikrajšana pri uveljavljanju svojih pravic.

Določba prvega odstavka 282. člena ZPP, na kateri temelji izpodbijana sodba, je bila ob izdaji sodbe že razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča – U-I 161/10 z dne 9. 12. 2010 in je izdana sodba zato nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 5.9.2011 ugodi ter se sodba na podlagi odpovedi P 79/2010-11 z dne 1.9.2011 razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter dovoli vrnitev v prejšnje stanje in opravi prvi narok za glavno obravnavo. Navaja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen in je o predlogu odločilo brez razpisa naroka. Predložil je vse dokaze, iz katerih je razvidno, da je zamudil prvi narok zaradi objektivnih okoliščin, ki se jim ni mogel izogniti. Ni vedel, da na relaciji Trzin – Mengeš – Kamnik že daljši čas opravljajo gradbena dela, zaradi katerih je prišlo do zamude, saj na Okrajnem sodišču v Kamniku še ni imel obravnav. Normalen čas, ki je potreben za prihod iz Ljubljane do Kamnika je največ 30 minut in ob normalnih voznih razmerah ne bi moglo priti do zamude. Mnenje sodišča, da je 20 minut, kar je dokazoval z izpisom s strani AMZS, nerealen čas, je zmotno. Poudarja, da je vnaprej upošteval možnost zastojev, glede na to da je bil prvi šolski dan, vendar zaradi njega zastojev ni bilo. Po uveljavljani praksi večine sodišč v državi se v primeru, ko je ena od vabljenih pravdnih strank iz drugega kraja, počaka nekaj minut, saj se računa na to, da lahko pride do nepredvidljivih okoliščin, na katere stranke nimajo vpliva. Izbrana relacija je bila po času in razdalji najbolj ugodna, sicer bi šel po avtocesti. Narok je zamudil iz opravičljivega vzroka, saj na narok ni mogel pravočasno pristopiti zaradi zapore na cesti, pri čemer pa ni bistveno, ali je zamudil pet ali osem minut. Pavšalni očitki, da je sam kriv za zamudo in da bi moral računati z nastalo situacijo, po njegovem mnenju ne zadoščajo. Z institutom vrnitve v prejšnje stanje se izpolnjuje pravica do izjavljanja, določena v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Pri izpolnjevanju te pravice je treba pretehtati tudi ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije). Pri utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je zaradi zamude naroka občutno prikrajšan za uveljavljanje svojih pravic. Ker ponovne tožbe ne more več vložiti, je ta pogoj nedvomno podan.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njegovo zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz opravičenega razloga (116. člen ZPP).

6. Na predlog za vrnitev v prejšnje stanje sodišče razpiše narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga (drugi odstavek 120. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je o predlogu odločilo brez naroka, ker je štelo, da je predlagan iz očitno neupravičenega razloga. Odločitev brez naroka bi lahko predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar pa tožnik ne izkaže, da je nepravilna uporaba drugega odstavka 120. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Čeprav sodišče prve stopnje naroka ni izvedlo, je upoštevalo in ocenilo listinsko dokumentacijo, s katero je tožnik dokazoval upravičenost zamude na narok in na katero se v pritožbi ponovno sklicuje. Drugačna ocena sodišča prve stopnje (da okoliščine, dokazovane z listinsko dokumentacijo niso upravičen razlog) od tožnikove (narok je zamudil iz opravičljivega vzroka) lahko predstavlja le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa procesne kršitve.

8. Kot upravičen vzrok zamude so lahko samo takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti, niti jih odkloniti oziroma, ko je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Le nezakrivljena ravnanja ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, so lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zamuda pa ni opravičljiva, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi bilo od nje pričakovati (1).

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da zastoj na odseku ceste Mengeš – Kamnik (polovična zapora zaradi izgradnje krožišča, kjer so se dela izvajala že daljše obdobje) ni nepričakovan, še manj pa nepredvidljiv dogodek, kot vztraja tožnik v pritožbi. Na morebitno polovično zaporo ceste (zastoj zaradi čakanja zaradi polovične semaforske zapore) bi moral pooblaščenec tožnika nedvomno računati in ga upoštevati pri predvidevanju časa, ki ga bo potreboval za pot do sodišča. Kot mu je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi se za obravnavo v Kamniku, razpisano ob 9.00 uri, moral odpraviti iz Ljubljane prej in ne ob 8.08 uri, kot se je odpravil. Trajanja vožnje le 20 minut (po informaciji AMZS) zastojev, ki so v jutranjih urah sicer običajni, ne predvideva in je, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, nerealno.

10. Z institutom vrnitve v prejšnje stanje se izpolnjuje pravica do izjavljanja, določena v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Pri izpolnjevanju te pravice je treba pretehtati tudi ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije). To pomeni, da je treba presojati tudi, ali je stranka zaradi zamude naroka občutneje prikrajšana pri uveljavljanju svojih pravic, na kar opozarja pritožnik (2).

11. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo na podlagi odpovedi, na podlagi prvega odstavka 282. člena ZPP, uveljavljenega z novelo ZPP – D (3), zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Zavrnitev tožbenega zahtevka je bila sankcija zaradi neudeležbe na naroku in ne zaradi materialnopravne neutemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka. V primeru pravnomočnosti take odločitve, tožnik (ponovno) ne more zahtevati sodnega varstva. Za povrh pa je bila določba prvega odstavka 282. člena ZPP, na kateri temelji izpodbijana sodba, razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča – U-I 161/10 z dne 9.12.2010 (4). V skladu s 43. členom Zakona o ustavnem sodišču (5) začne razveljavitev zakona, o kateri odloči ustavno sodišče, učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, v konkretnem primeru 30. 12. 2010. Ob izdaji sodbe 1. 9. 2011 je bilo torej zakonsko določilo, na katerem sodba temelji, razveljavljeno (sodišče prve stopnje ga ne bi smelo upoštevati) in je izdana sodba zato tudi nezakonita.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik zaradi zamude naroka občutno prikrajšan za uveljavljanje svojih pravic. Okoliščine primera v predmetni zadevi (zlasti dejstvo, da je bila sodba izdana na podlagi takrat že razveljavljene določbe prvega odstavka 282. člena ZPP) narekujejo ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. V odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1448/2010 z dne 14. 7. 2010, na katero se sklicuje toženec v odgovoru na pritožbo, je sicer res zavzeto drugačno stališče (da teža posledic, ki jih bo moral zaradi zavrnilne sodbe nositi tožnik, ne more vplivati na presojo pogojev za vrnitev v prejšnje stanje), vendar pa je bila v njej sodba na podlagi odpovedi izdana že 6. 10. 2009, predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen 18. 12. 2009, pritožbeno sodišče pa je v pritožbi odločalo 14. 7. 2010, torej še pred ustavno razveljavitvijo prvega odstavka 282. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo moralo (ponovno) razpisati poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo in v nadaljevanju postopati v skladu z določbami ZPP.

14. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.

(1) A. Galič, Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 477 - 487

(2) Primerjaj odločbe I Cp 1366/2009, I Cpg 588/2010, I Cpg 876/2010

(3) Ur. l. RS, št. 85/08

(4) Ur. l. RS, št. 107/2010

(5) Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami