Jedro

Prvostopno sodišče naj bi kršilo določbo 165. člena Zakona o dedovanju (ZD), po kateri mora sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo in vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga dajo pisno ali ustno. Dolžnost sodišča iz 165. člena pa ni tako široka, da bi brez ustreznih navedb stranke moralo opozarjati na vse možne pravice, ki bi jih lahko imele.

Izrek

Pritožba dedinje S.B. se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba dedinje M.G. se z a v r ž e. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v A. je z izpodbijanim sklepom o dedovanju odločilo, da so predmet dedovanja nepremičnine, vpisane v vl.št. 285 in 528 k.o. B., vl.št. 253 k.o. G., vl.št. 322 k.o. M., ter vl.št. 50 in 638 k.o. Š., traktor znamke IMT tip 533 025 in sredstva na transakcijskem računu. Kot zakonite dedinje je razglasilo obe pritožnici in V.V., vsako do ene tretjine.

Zoper sklep se pritožujeta dedinji S.B. in M.G. in v pritožbi navajata, da je dolžnost zapuščinskega sodišča, da ves čas pazi, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. Posebej to velja za pravice oseb, ki niso sposobne, da bi same skrbele za svoje zadeve. Pritožnici sta prava nevešči in na naroku nista imeli pooblaščenca. Opozorili pa sta, da je S.B. pridobivala skupaj z zapustnikom, oziroma sta skupaj z zapustnikom dogradila stanovanjsko hišo, zato polovica hiše in polovica traktorja ne spada v zapuščino. Ker se je dedinja M.G. s tem strinjala, bi moralo sodišče najmanj pozvati tretjo dedinjo, da se o tem izjavi, oziroma v primeru njenega nestrinjanja napotiti pritožnico na pravdo. Ker sodišče ustnih izjav ni niti zapisalo niti upoštevalo, je s tem bistveno kršilo pravdni postopek in določbo ZD, po kateri mora sodišče skrbeti in varovati pravice prizadetih oseb. Povedano predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je napačno uporabilo materialne predpise. Sklep o dedovanju je zato, v delu, v katerem se nanaša na hišo in traktor, treba razveljaviti.

Na pritožbo je odgovorila dedinja V.V. in v odgovoru prerekala navedbe pritožbe kot nekonkretizirane. Zatrjevane kršitve v zvezi z zapisnikom se niso pripetile.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnici zatrjujeta, da je S.B. na podlagi določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih solastnica premoženja (stanovanjske hiše in traktorja), ki je bilo predmet sklepa o dedovanju, zato to premoženje ne spada v zapuščino. Za tako pritožbo dedinja M.G. nima pravnega interesa in je bilo treba njeno pritožbo na podlagi določbe 352. člena v zvezi s 343. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavreči. Dedinja S.B. v pritožbi navaja, da je na naroku omenila, da je hiša skupno premoženje, dedinja M.G. pa je celo izjavila, da materi priznava lastnino na polovici hiše in na traktorju. Prvostopno sodišče naj bi kršilo določbo 165. člena Zakona o dedovanju (ZD), po kateri mora sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo in vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga dajo pisno ali ustno. Take trditve so protispisne, saj v zapisniku, ki sta ga pritožnici podpisali in nanj nista imeli pripomb, opisanih izjav ni. Dolžnost sodišča iz 165. člena pa ni tako široka, da bi brez ustreznih navedb stranke moralo opozarjati na vse možne pravice, ki bi jih lahko imele (posebej z vidika načela enakopravnega obravnavanja strank). Prvostopno sodišče tako ni kršilo določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pri lastnini iz naslova skupnega premoženja ne gre za vprašanje dedne pravice, ampak za pravico, ki izvira drugega premoženjskega razmerja, ki je nastalo za življenja zapustnika, bi pritožbeno sodišče lahko navedbe v pritožbi o skupnem premoženju upoštevalo le, če bi pritožnica izkazala, da jih v postopku na prvi stopnji ni navajala brez svoje krivde. V zvezi s tem iz pritožbe izhaja, da jih ni navajala, ker je prava neuka in ker ni imela pooblaščenca. Pritožnica je bila pravilno vabljena na narok, tudi sicer je imela vse možnosti, da se pozanima o svojih pravicah (očitno se je lahko pozanimala in najela pooblaščenca po prejemu sklepa o dedovanju v kratkem 15-dnevnem pritožbenem roku) in zgolj dejstvo, da je prava neuka, ni opravičljiv razlog, da dejstev o skupnem premoženju ni navajala pravočasno. Pritožbeno sodišče zato navedb o skupnem premoženju ni upoštevalo. Omeniti je še, da pravnomočni sklep o dedovanju sicer veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, vendar samo tedaj, če je njihova pravica dedne narave. Če pa njihova pravica izvira iz drugega premoženjskopravnega razmerja, jo lahko tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavljajo v pravdi.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo še v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo ni nobenih kršitev, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Pritožnici s pritožbo nista uspeli, zato morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Enako pa velja za V.V., saj odgovor na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi stvari.