Jedro

Glede na to, da je prvi dolžnik izdal lastno menico in da druga dolžnica odgovarja zanj kot porok, imata dolžnika tudi ugovore iz temeljnega posla.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njegov izrek poslej glasi: “Sklep o izvršbi VL 32107/2016 z dne 21. 4. 2016 se razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba (II. točka izreka). O zahtevku in stroških bo v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v Celju.”

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovora dolžnikov. Ugotovilo je, da je upnik vložil predlog za izvršbo zoper prvega dolžnika kot glavnega meničnega dolžnika (trasanta) in drugega dolžnika kot meničnega poroka (avalistko). Izdana je bila bianco avalirana menica. Zoper izdani sklep o izvršbi bi lahko dolžnika navajala le menične ugovore. Toda navajala nista nobenih pravno relevantnih ugovorov, s katerimi bi dokazala utemeljenost ugovorov. Prav tako nista predlagala nobenih pravno relevantnih dokazil. Navedla sta le, da smatrata, da višina dolga ni pravilna. Taka navajanja pa ne predstavljajo meničnega ugovora oziroma ugovora po meničnem pravu.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagata dolžnika identični pritožbi, naslovljeni kot “Ugovora”, brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbah navajata, da je prvi dolžnik upniku poravnal 24. 3. 2016 1.100,00 EUR, 23. 6. 2016 5.000,00 EUR in 26. 9. 2016 4.000,00 EUR. Glede na to, da je prvi dolžnik izdal za zavarovanje dolga neizpolnjeno menico, ki jo je upnik sam izpolnil, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko višino dolga in ne slediti izdani menici, ki se nanaša na omenjeni znesek. Ne moreta se strinjati z višino dolga in bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko višino dolga. Dobavljeno kvaliteto sta upniku pripravljena takoj plačati. Višina dolga ni pravilna in naj sodišče prve stopnje v postopku ugotovi realno višino dolga ter zadevo ponovno preveri. Predlagata, da se sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in postopek nadaljuje pred pristojnim pravdnim sodiščem v pravdnem postopku, ker je sklep sodišča prve stopnje brezpredmeten. S tem bi jima bil omogočen realni prikaz stanja.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da je za plačana zneska prvega dolžnika z dne 23. 6. 2016 5.000,00 EUR in 26. 9. 2016 4.000,00 EUR že delno umaknil/utesnil izvršbo ter predlagal sodišču prve stopnje, da se postopek v tem obsegu ustavi. Zneska sta bila plačana po prejetem sklepu o izvršbi. Znesek 1.100,00 EUR, ki ga je prvi dolžnik plačal 24. 3. 2016, ni bil zajet v menici. Z njim je zapiral račun št. 11036 z dne 4. 5. 2016 v znesku še 317,52 EUR (ta račun ni bil zajet v menici) in obresti v znesku 240,40 EUR, ter račun št. 11474 z dne 15. 5. 2015 v znesku 542,08 EUR. Ta račun je bil v zmanjšanem odprtem znesku zajet v menici (celotni znesek računa 7.732,27 EUR - 542,08 EUR = 7.190,19 EUR).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo ugovora dolžnikov zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - priložene menice. Ugotovilo je, da je upnik vložil predlog za izvršbo zoper prvega dolžnika kot glavnega meničnega dolžnika (trasanta) in drugega dolžnika kot meničnega poroka (avalistko) ter da je bila izdana bianco avalirana menica (7. in 8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Teh njegovih ugotovitev dolžnika v pritožbah ne izpodbijata. Iz predlogu za izvršbo priložene menice izhaja, da vsebuje osebno zavezo trasanta, da bo plačal remitentu in da trasat ni posebej naveden. Gre torej za lastno menico izdajatelja (prvega dolžnika).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v postopkih zoper dolžnike - menične zavezance na podlagi menice po četrtem odstavku 61. člena ZIZ dopustno uveljavljati le ugovore po meničnem pravu. Glede na to, da je prvi dolžnik izdal lastno menico in da druga dolžnica odgovarja zanj kot porok, imata dolžnika tudi ugovore iz temeljnega posla. V pritožbah utemeljeno ponavljata ugovorne trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko višino dolga ter da naj razveljavi sklep o izvršbi in nadaljuje postopek pred pravdnim sodiščem, kjer jima bo omogočen realen prikaz dolga. Poleg tega sta v ugovorih zatrjevala, da je začetno stanje na predloženi kartici upnika 0. Torej naj ne bi bila dolžna plačati upniku dolgovanega zneska, kar je dopusten ugovor iz temeljnega posla po meničnem pravu. Tudi ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnika nista predložila nobenih relevantnih dokazil. Ugovoroma sta priložila listini o plačilih prvega dolžnika. Presoja teh listinskih dokazov pa je pridržana pravdnemu sodišču. Ugovora dolžnikov sta tako bila obrazložena. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbama dolžnikov in ustrezno spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ (tretja alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).