Jedro

Iz obrazložitve napadenega sklepa (točka 6) namreč izhaja, da sodišče prve stopnje v skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS, zavzetim z odločbo Up-1006/13, z dne 9. 6. 2016, ugotavlja, da odredba o hišni preiskavi opr. št. Kpd 8/2005, z dne 4. 1. 2005, ni pomanjkljivo obrazložena, zlasti pa ne do te mere, da bi bilo potrebno izločiti dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi hišne preiskave, ki je bila opravljena na podlagi navedene odredbe preiskovalnega sodnika.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega M.G. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je dne 5. 9. 2017 s sklepom I K 10634/2009 na podlagi člena 83 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da se zahteva za izločitev dokazov zagovornice obdolženega z dne 20. 4. 2017 zavrne.

2. Zoper ta sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer jih ne konkretizira, pritožba pa tudi nima končnega predloga, temveč v njej zagovornica ob koncu obrazložitve navaja stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo poslovno dokumentacijo, zaseženo na podlagi hišne preiskave z dne 5. 1. 2005, izločiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba nima prav, ko uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev dokazov, ki jo je zagovornica pisno vložila na glavni obravnavi dne 26. 4. 2017, kot je to razvidno iz točke 1 napadenega sklepa, oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS glede obrazložitve odredbe o hišni preiskavi z dne 20. 3. 2008, Up 2094/06, ki da je po oceni sodišča prve stopnje predstavljala podlago za izdano sporno odredbo za hišno preiskavo. Iz obrazložitve napadenega sklepa (točka 4) je namreč razvidno, da sodišče prve stopnje odločbo Ustavnega sodišča RS, ki jo navaja pritožba, v zvezi s presojo zagovorničeve zahteve za izločitev dokazov v obravnavani zadevi navaja iz razloga, da opozori na spremembo stališč Ustavnega sodišča RS, ki zadeva vsebino in stopnjo obrazloženosti odredb za hišno preiskavo, ki se je spreminjala tekom ustavnosodne prakse. Tako navaja, da sodišče primarno pojasnjuje, da je glede vprašanja ustrezne obrazložitve odredbe o hišni preiskavi v predkazenskem postopku Ustavno sodišče RS zavzelo stališče najprej z odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, pri čemer v obrazložitev napadenega sklepa povzema poudarke navedene odločbe, zlasti pa dejstvo, da pomanjkljiva obrazložitev odredbe za hišno preiskavo ne predstavlja kršitve 35. in 37. člena Ustave RS, v nadaljevanju obrazložitve napadenega sklepa pa sodišče prve stopnje navaja, da je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1006/13, z dne 9. 6. 2016, zavzelo strožje stališče glede vsebine obrazloženosti odredb o hišni preiskavi, pri tem pa v obrazložitev napadenega sklepa povzema tudi bistvene poudarke navedene odločbe Ustavnega sodišča. V nadaljevanju sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v primerljivih zadevah neobrazloženih sodnih odločb glede standarda obrazložitve sodne odločbe, ki je podlaga za opravo hišne preiskave, Ustavno sodišče RS z odločbo Up-1006/13, z dne 9. 6. 2016, radikalno spremenilo svoje stališče iz odločbe Up-2094/06, z dne 20. 3. 2008. V zvezi s tem, torej ko opozarja, da je Ustavno sodišče RS spremenilo svoje stališče glede zahtevane vsebine obrazložitve odredbe o hišni preiskavi, pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve napadenega sklepa ugotavlja, da je bila odredba o hišni preiskavi v predmetni kazenski zadevi izdana deset let pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 in da je sodišče prve stopnje ob izdaji odredbe o hišni preiskavi upoštevalo procesne določbe ZKP in tudi sodno prakso, ki je veljala v času oprave procesnega dejanja. S tem v zvezi pa sprejema stališče, da se zagovornica oziroma obramba neutemeljeno sklicuje na pravno stališče, sprejeto več kot deset let po opravi procesnega dejanja.

5. Pritožbena trditev, da svojo odločitev prvostopno sodišče opira na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2094/06, z dne 20. 3. 2008, torej ni točna in je posledica napačnega razumevanja obrazložitve napadenega sklepa. To velja tudi za pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo stališče Ustavnega sodišča RS, zapisano v odločbi Up-2094/06, z dne 20. 3. 2008, sprejeto več kot tri leta po izdaji sporne odredbe in da zato ni moglo voditi preiskovalnega sodnika po izdaji sporne odredbe. Tako stališče v obrazložitvi napadenega sklepa ni zapisano in zato tudi pritožbeno zatrjevanje, da slednje ne vzdrži presoje, ker bi preiskovalnega sodnika moralo voditi in zavezovati le Ustava in zakon, ki natančno predpisujeta pogoje za izdajo odredbe in določata vsebino njene obrazložitve, česar pa preiskovalni sodnik ni upošteval, ni utemeljeno.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da za pravno naravo odločb Ustavnega sodišča RS velja, da so splošno zavezujoče, saj to stališče, kot pravilno navaja pritožba, temelji na tretjem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUS). Pritožba ima tudi prav, ko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napadeni sklep izdalo v času, ko je že bila sprejeta odločba Ustavnega sodišča RS Up-1006/13, z dne 9. 6. 2016, ni pa mogoče pritožbi pritrditi, ko zaključuje, da je odločilo v nasprotju s pravno naravo navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Iz obrazložitve napadenega sklepa (točka 6) namreč izhaja, da sodišče prve stopnje v skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS, zavzetim z odločbo Up-1006/13, z dne 9. 6. 2016, ugotavlja, da odredba o hišni preiskavi opr. št. Kpd 8/2005, z dne 4. 1. 2005, ni pomanjkljivo obrazložena, zlasti pa ne do te mere, da bi bilo potrebno izločiti dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi hišne preiskave, ki je bila opravljena na podlagi navedene odredbe preiskovalnega sodnika. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se v izpodbijani odredbi preiskovalni sodnik ne sklicuje na podan predlog in obrazložitev državnega tožilca za izdajo odredbe o hišni preiskavi, kot je to bilo v primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-1006/13, z dne 9. 6. 2016, temveč določno in konkretno navede na podlagi česa so po njegovem prepričanju podani utemeljeni razlogi za sum (kazenska ovadba, pridobljeni izpisi TTR, zaseženi predmeti, itd. ?), da so bila storjena očitana kazniva dejanja, prav tako pa pojasni in utemelji, zakaj je potrebno opraviti preiskavo v podjetju skupine S. Tako po presoji sodišča prve stopnje preiskovalnemu sodniku ni mogoče očitati, da v predmetni odredbi ni podal lastne presoje oziroma navedel razlogov in okoliščin, na podlagi katerih je dovolil hišno preiskavo. Le te je po oceni sodišča prve stopnje preiskovalni sodnik konkretiziral in določno izrazil v sami odredbi za hišno preiskavo Kpd 8/2005 z dne 4. 1. 2005. 7. Z navedenimi razlogi in stališči sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Nobenega dvoma ni, da obrazložitev sodne odločbe po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni poseben vidik pravice iz 22. člena Ustave RS, kar je poudarilo Ustavno sodišče RS že v odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 in da to pomeni, da mora sodišče s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Obrazložena sodna odločba namreč pomeni bistveni del poštenega postopka, ki ga zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in 29. člen Ustave RS ter je podlaga in pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve1. Vendar, ko se pritožba sklicuje na vsebino obrazložitve in izražena stališča Ustavnega sodišča RS iz odločbe Up-1006/13, z dne 9. 6. 2016, spregleda, da je to presojalo o bistveno drugačni vsebini obrazložitve odredbe o hišni preiskavi, kot je odredba preiskovalnega sodnika v predmetni zadevi in da je vsebina obrazložitve prve glasila zgolj: "Iz predloga SKP PU, ... izhaja utemeljen sum, da je V.J. storil kaznivo dejanje po členu 206/II KZ-1, in da na podlagi ugotovitev, navedenih v tem predlogu, sodišče šteje za verjetno, da se bodo v hišni preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja in našli predmeti, predvsem pa ..., ter da so tako izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za izdajo te odredbe". V predmetni zadevi pa preiskovalni sodnik, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v obrazložitvi odredbe določno in konkretno navede, na podlagi česa so po njegovem prepričanju podani utemeljeni razlogi za sum, da so bila storjena kazniva dejanja in na čem temelji zaključek, da je potrebno opraviti preiskavo v podjetju skupine S. Tako preiskovalnemu sodniku po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da v odredbi ni podal lastne presoje glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, da so bila storjena kazniva dejanja, kakor tudi presoje o tem, zakaj je potrebno opraviti preiskavo v podjetju skupine S. 8. Sodišče prve stopnje pa v napadenem sklepu (točka 7) pravilno opozarja tudi, da je pred predlogom zagovornice za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni pri hišni preiskavi na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika Kpd 8/2005, z dne 4. 1. 2005, že bila opravljena sodna presoja zakonitosti izvedbe hišne preiskave in z njo pridobljenih dokazov, pri čemer se sklicuje na sklep preiskovalnega sodnika Kpr 199/2007, z dne 11. 2. 2009 in sklep izvenrazpravnega senata Ks 220/2009, z dne 23. 4. 2009, pri čemer iz obeh odločb izhaja, da so bili izpolnjeni vsi v ZKP določeni pogoji za zakonitost hišne preiskave. Temu je dodati, da iz podatkov, ki jih je pridobilo pritožbeno sodišče, izhaja, da je zahtevo za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni pri hišni preiskavi dne 5. 1. 2005 na podlagi že večkrat omenjene odredbe preiskovalnega sodnika z dne 4. 1. 2005, v kazenski zadevi zoper obdolženega M.G., ki je tekla zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in drugih, po obtožnici Specializiranega državnega tožilstva RS z dne 11. 5. 2012, št. Kt-S-23/07, podal zagovornik obdolženega M.G. in je na podlagi člena 285.e/I ZKP o tem predlogu odločilo Okrožno sodišče v Mariboru ter s sklepom X K 13589/2009, z dne 19. 4. 2013, predlog za izločitev dokazov zavrnilo, o pritožbi zoper navedeni sklep pa je odločilo Višje sodišče v Mariboru s sklepom II Kp 13589/2009 z dne 11. 11. 2013 ter pritožbo zagovornikov obdolženega M.G. in T.R. zavrnilo kot neutemeljeno. V okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so jo podali zagovorniki obsojenega M.G. pa je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 58561/2014, z dne 9. 3. 2017, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, pri tem pa v okviru presoje v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ugotovilo, da je bila vsa dokumentacija, ki je bila pridobljena v okviru hišne preiskave, opravljene v prostorih podjetij skupine S., pridobljena zakonito (točka 9 obrazložitve navedene sodne odločbe).

9. Na osnovi obrazloženega, in ker pritožba zagovornice tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadenega sklepa, je višje sodišče o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tar. št. 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Ustavno sodišče RS Up-1006/13, z dne 9. 6. 2016, točka 14 obrazložitve.