Jedro

Pritožbeno sodišče sicer razume, da pritožnik ocenjuje razmere v kliniki za bolj sprejemljive kot je nastanitev v zavodu. Vendar ti razlogi ne morejo biti pravno odločilni, če je zdravljenje zaključeno. V kolikor pa se bo stanje pritožnika izboljšalo, da bo lahko zdravljenje potekalo na drug način (npr. po 80. členu ZDZdr, to je s predlaganim načrtom nadzorovane obravnave in imenovanju koordinatorja), pa bo to lahko pritožnik predlagal oziroma bo to lahko predlagal tudi zavod.

Zavod ima pogoje, ki so po zakonu potrebni; prezasedenost zavoda pa ne more biti razlog, da bi sodišče prve stopnje pustilo A. A. brez namestitve v zavodu oziroma odpustilo na dom, ker je zdravljenje zaključeno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu, da se v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve sprejme pritožnika in sicer v varovani oddelek Socialno varstvenega zavoda D. za obdobje enega leta od dneva sprejema.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo A. A. in Socialno varstveni zavod D. Nasprotni udeleženec se po odvetnici pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Mati je na obravnavani povedala, da je bil pritožnik nepravilno zdravljen, da je doživel prometno nesrečo, ki je še poslabšala zdravstveno stanje in pojavili so se simptomi psihoze. Opisuje ugotovitve izvedenca dr. C. C. iz B. Ta je bil proti statusu nadzorovane obravnave, razen če bi pritožnik sprejel zdravilo depo oblike nevroleptika, kar pa je odklanjal. Zato je svetoval namestitev v varovani oddelek. Sodišče je na obravnavi 12. 9. 2017 sprejelo sklep, da se ponovno prouči diagnozo in dinamiko bolezni, ker je bil vmes premeščen v bolnico B. Na obravnavi so se udeleženci dogovorili, da se poskuša dobiti optimalno dozo zdravil oziroma minimalno količino zdravil. Po zaključku obravnave je sodišče izdalo izpodbijani sklep in sicer na podlagi izvedeniškega mnenja in izjave, da je že jasno, kakšna je optimalna doza zdravljenja in da je zato potrebno namestiti pritožnika v zavod. Sodišče je sklepalo, da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno ali pa da ni potrebno in da pritožnik potrebuje stalno varstvo, česar ni mogoče zagotoviti v domačem okolju. Neverjetno je, da je isti dan, ko je bilo na obravnavi dogovorjeno, da se bo prilagodila doza zdravljenja zdravstvenemu stanju in se bo to ugotavljalo eno leto, naenkrat izvedenec ugotovil, da je že ta doza najdena. Ni jasno, kako hitro je bilo to ugotovljeno. Meni, da se ga hoče bolnica znebiti. V B. se počuti dobro, ima prijatelje, lahko odide ven in se je privadil. Bolnica pa je sporočila sodišču, da se zadeva čim prej zaključi. Dvomi, ali je ta terapija z zdravili v tem trenutku resnično prava. Mati je tudi prepričana, da je bil že v preteklosti zdravljen s prekomernimi dozami zdravil, ki so onemogočale njegovo funkcioniranje in stanje slabšale. Meni, da ga je treba obdržati v bolnici in spremljati zdravstveno stanje. Namestitev v socialni zavod je absolutno prezgodaj. Sodišče je po uradni dolžnosti združilo oba postopka in zaključilo, da je edino možno, da ga namestijo v zavod.

3. Socialno varstveni zavod D. vlaga pritožbo. Ne morejo sprejeti A. A. na varovani oddelek in mu zagotoviti storitve, ki jih potrebuje. Vse dvoposteljne sobe so spremenjene v triposteljne. Zato je lahko le na hodniku varovanega oddelka. To je neprimerno za osebo s težavami v duševnem zdravju. Nastanitev je neetična in s tem so stanovalcem, ki so že nastanjeni, kršene osnovne človekove pravice. Ni in ne bo imel lastnega WC-ja in kopalnice in ne morejo mu zagotoviti varnih in ustreznih bivalnih pogojev. Kapaciteto imajo za dvanajst oseb, nastanjenih pa je sedemnajst stanovalcev. Zato ne morejo prevzeti odgovornosti za posledice.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi A. A. po odvetnici:

5. Pritožba zlasti graja dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatra dr. C. C. in sicer iz dveh razlogov: pritožnik meni, da je preuranjena ugotovitev, da je zdravljenje zaključeno in da je zdravljen s prekomernimi dozami zdravil, ki onemogočajo njegovo funkcioniranje, kar je treba še preveriti. Pritožnik predlaga, da ostane v bolnišnici dokler niso ugotovljena dejstva.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da način zdravljenja, to je vrsta in doza medikamentozne terapije, ne more biti predmet presoje pritožbenega sodišča po določbi tako 80. kot 74. in 75. člena ZDZdr. Treba pa je ugotoviti, ali je izvedenec zadosti odgovoril na zastavljena vprašanja o pravnorelevantnih dejstvih. Res je sodišče prve stopnje na naroku ugodilo predlogu odvetnice pritožnika, da se pridobi dopolnitev mnenja izvedenca, ker na naroku ni bil prisoten. Vendar pritožba zmotno meni, da je sodišče 12. 9. 2017 sprejelo dokazni sklep tako, kot je odvetnica predlagala in sicer, da se pritožnika opazuje in spremlja v B. še približno tri tedne, "ker se vsi strinjajo, da je optimalna varianta, da se pridrži v B.". Sodišče je zapisalo, kar so se na naroku pogovarjali in res je, da so se prisotni strinjali (prisotni so bili pritožnik, odvetnica in mati pritožnika, list. št. 55), da se pridrži v B. do dopolnitve izvedeniškega mnenja. Nato je sodišče sprejelo dokazni sklep in odredilo dopolnitev izvedeniškega mnenja (list. št. 59) in izvedenec je dopolnitev izdelal 18. 11. 2017. Pritožba spregleda, da je v dopolnitvi mnenja izvedenec ugotovil in sodišče prve stopnje sprejelo, da je med obravnavo v B. v dveh tednih prišlo do hudega poslabšanja, da je funkcionalno neadekvaten in bil nesposoben ustrezno skrbeti zase. Zunanjega povoda za poslabšanje ni ugotovil. Zato je izvedenec opozoril, da se ne more nadzor obravnavati v domačem okolju in da obstoji nevarnost ogrožanja svojcev ter predlagal, da je najbolj ustrezna namestitev v socialno zdravstveni zavod. Nato pa je sledil narok 21. 11. 2017, kjer je izvedenec ponovno dopolnil izvedeniško mnenje (list. št. 71 in 72). Izvedenec je na koncu sklepal, da v tem trenutku navedenih vzrokov ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Nato pa je še izvedenec pribavil sporočilo lečeče psihiatrinje in predstojnika, ki sta ga obvestila, da je akutno zdravljenje zaključeno in da ne pričakujejo, da bi se z nadaljevanjem zdravljenja stanje še izboljšalo. Obvestili so ga, da prejema najnižjo dozo zdravil, ob kateri še zadovoljilo funkcionira in ob kateri nima izraženih stranskih učinkov ter da je bil že predviden za odpust iz bolnice (list. št. 77). Odveč je bilo pisanje v dopisu izvedenca, da lečeča psihiatrinja prosi, da se sodni postopek zaključi, da bi lahko vedeli, ali ga odpustijo ali premestijo in da se hospitalizacija nadaljuje le zaradi sodnega postopka. Sodišče je po prejemu dopolnitve izdalo sklep z dne 1. 12. 2017, torej ko je prejelo dopolnilno izvedeniško mnenje. Neutemeljeni očitki so, da je sodišče sledilo prošnji lečečih zdravnikov. Gre za ugotovitve izvedenca, ki so ostale neomajne, da ni drugega načina varstva za pritožnika, kot je sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Izvedenec je odgovoril na vsa vprašanja in sodišče je presojalo tudi vse druge možnosti, ki jih sicer dopušča 80. člen ZDZdr in je moralo uporabiti ukrep iz izreka tega sklepa. Tako je bilo dejansko stanje glede na pravnorelevantna dejstva zadosti ugotovljeno in sodišče pri tem ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Drugi del pritožbe se nanaša na trditev, da zdravljenje še ni zaključeno in da bi bilo treba pritožnika obdržati v B. in testirati zdravila na dozo, ki je najnižja. Sodišče prve stopnje je zlasti na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je zdravljenje zaključeno in da tožnik prejema najnižjo možno dozo zdravila glede na svoje zdravstveno stanje. Če je ugotovljena doza najnižja, tedaj želeno testiranje v bolnišnici, kot predlaga pritožba, ne pride več v poštev. Pritožbeno sodišče tu sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje oziroma ugotovitvam izvedenca psihiatra. Navajanje pritožnika, da je v bolnišnici boljše, da ima tam prijatelje in da se je ravno privadil, ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče sicer razume, da pritožnik ocenjuje razmere v kliniki v B. za bolj sprejemljive kot je nastanitev v zavodu. Vendar ti razlogi ne morejo biti pravno odločilni, če je zdravljenje zaključeno. V kolikor pa se bo stanje pritožnika izboljšalo, da bo lahko zdravljenje potekalo na drug način (npr. po 80. členu ZDZdr, to je s predlaganim načrtom nadzorovane obravnave in imenovanju koordinatorja), pa bo to lahko pritožnik predlagal oziroma bo to lahko predlagal tudi zavod. Glede na sedaj ugotovljeno dejansko stanje pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbi. Tako je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

O pritožbi Socialno varstvenega zavoda D.:

8. Socialno varstveni zavod D. navaja, kot je že pred sodiščem prve stopnje, da je zavod prenapolnjen, ker so kapacitete presežene za pet stanovalcev oziroma znaša obremenitev 158% na dan vložitve pritožbe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje zavod ima pogoje, ki so potrebni za namestitev A. A. To je ugotovil tudi izvedenec. Zavod je že prej navajal, da je prezaseden in da bi vsaka nova namestitev pomenila povečanje tveganja za prenos infekcij, kar bi lahko dodatno ogrozilo zdravje drugih stanovalcev. Vendar zavod ima pogoje, ki so po zakonu potrebni; prezasedenost zavoda pa ne more biti razlog, da bi sodišče prve stopnje pustilo A. A. brez namestitve v zavodu oziroma odpustilo na dom, ker je zdravljenje zaključeno.

9. Vrhovno sodišče RS je že večkrat odgovorilo na podobne ugovore socialnovarstvenih zavodov.1 Problem je, da so vsi socialno varstveni zavodi soočeni z enakimi prostorskimi problemi in da bi bila edina preostala alternativa, da sodišče ne določi, da se pritožnika sprejme v zavod. Ker pa ni drugega državnega organa, ki bi po veljavni zakonodaji bil pristojen določiti konkretni socialno varstveni zavod, bi bila (ne)odločitev nezakonita in protiustavna. Nezakonita zato, ker bi sodišče neudejanilo obveznosti po drugem odstavku 78. člena ZDZdr, protiustavna pa zato, ker bi bile ogrožene ustavno varovane dobrine. Udeležba socialno varstvenega zavoda v postopku je specifična in mora biti zagotovljena v obsegu, kolikor se sama odločitev nanj nanaša. To pa je, da je treba zagotoviti pravico do izjave in da mu mora biti vročen sklep, ki se nanj nanaša. Ne pomeni pa to, da se ob uveljavljenih razlogih socialno varstveni zavod lahko upira sprejemu pritožnika.2 Tako se izkaže, da je neutemeljena tudi ta pritožba, kar je narekovalo zavrnitev pritožbe (365. člen, 2. točka v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Med postopkom ni bilo bistvenih kršitev določb postopka in materialno pravo je bilo pravilno ugotovljeno.

1 Primerjaj sklep VS RS II Ips 155/2016, II Ips 351/2013, II Ips 43/2015, II Ips 114/2006 in II Ips 149/2016. 2 Mnoge druge socialne in zdravstvene ustanove in zavodi se srečujejo s podobnimi primeri prenapolnjenosti. Zavod bo moral na pristojnem ministrstvu doseči, da se kapacitete povečajo. Sodišča pa so že večkrat opozarjala na to problematiko; nazadnje 28. 7. 2016 je VS RS na vsa tri pristojna ministrstva (MDDSZ, MP in MZ) poslalo poziv k takojšnjemu ukrepanju, da se zagotovi dovolj kapacitet v zavodih. Enako je opozoril varuh za človekove pravice v Letnem poročilu 2016, str. 144.