Jedro

Kadar se postopek začne na zahtevo stranke, je upravni organ nanjo vezan ob subsidiarni uporabi ZUP/86, tudi na 126. člen ZUP. Zato brez izrecne privolitve stranke ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki od zahtevane. Stranka lahko namreč svoj zahtevek spremeni do izdaje odločbe organa prve stopnje (130. člen ZUP), kar je tožnica tudi storila. Vsa razglabljanja o 88. členu ZUP so zato v danem primeru napačna in nepotrebna. Tožnica ni zahtevala vračila spornih stanovanj v naravi, zato je posledično tudi nepotreben napotek tožene stranke, naj se predlagateljica zjasni o tem, ali bo pred pristojnim sodnim organom uveljavljala zahtevo za ugotovitev ničnosti sklenjenega pravnega posla.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. ... z dne 2. 11. 2005 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 101.300,00 SIT odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d. iz Ljubljane zoper odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 16. 7. 2004 odpravila in zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Tožena stranka v svoji odločbi pojasnjuje, da je upravni organ prve stopnje z izpodbijano odločbo odločil, da se upravičencema do denacionalizacije pokojnima B.B. in C.C. vrne stanovanje v I. nadstropju poslovno stanovanjske stavbe D. v obliki odškodnine, in sicer obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v skupni višini 128.622,00 DEM, izplačljivih v tolarski protivrednosti. Odločil je še, da mora zavezanka za izplačilo obveznic, obveznice izročiti postavljeni skrbnici za poseben primer E.E.. Zoper omenjeno odločbo pa se je pritožila zavezanka za vračilo, to je Slovenska odškodninska družba d.d. Meni, da je upravni organ prve stopnje z izpodbijano odločbo odločil tudi o premoženju, s katerim je bilo razpolagano v nasprotju z 88. členom ZDen. Drugostopenjski organ je mnenja, da je pritožba utemeljena. Ugotavlja, da je v tej zadevi sporno, ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje zavezanec za denacionalizacijo res Slovenska odškodninska družba d.d. in ali pri prodaji stanovanja št. 2, ki se nahaja v I. nadstropju objekta v D., ki naj bi predstavljalo novo stvar, ni šlo za nedopustno razpolaganje glede na določilo 88. člena ZDen. Tožena stranka poudarja, da se ne strinja s stališčem prvostopnega organa, da niso podane okoliščine, ki bi narekovale neupoštevanje zakonske določbe iz 88. člena ZDen iz razloga, da sta sporni stanovanji, ki sta nastali iz podržavljenih prostorov zgornje etaže, predstavljali novo stvar, kar v smislu določil ZDen predstavlja oviro za vrnitev nepremičnin v naravi. Po mnenju tožene stranke je iz upravnih spisov razvidno, da so se že v času nacionalizacije podstrešni prostori oddajali v najem za stanovanjske potrebe. Ugotavlja, da sta leta 1963 ob adaptaciji celotnega etažnega nadstropja (večjega stanovanja čez celotno etažo) nastali dve samostojni stanovanjski enoti, kar potrjuje tudi vpis leta 1975 v z.k. vl. št. E 1 k.o. D., kjer je zabeležen nastanek stanovanja št. 1 - trisobno v I. nadstropju v površini 63,38 m2 in stanovanja št. 2 - trisobno v I. nadstropju s kabinetom v površini 72,96 m2. Tožena stranka poudarja, da iz listin v spisu ne izhaja, da bi bil zgrajen kak nov objekt in da je nastala kaka nova stvar, se pravi stvar oziroma objekt, ki ga v času podržavljenja še ni bilo. Navaja, da je bila na spornem delu objekta izvedena rekonstrukcija oziroma predelava obstoječih stanovanjskih prostorov v dve samostojni stanovanjski enoti in ne gradnja novega objekta. To pa lahko pomeni le investicijo, ki jo je potrebno obravnavati z vidika 25. člena ZDen, ne pa kot nastanek nove stvari. Meni, da je iz teh razlogov nepravilen zaključek upravnega organa, da ni pomembno, ali je bila pogodba o nakupu stanovanja št. 2 sklenjena po uveljavitvi ZDen. Meni, da je potrebno v ponovljenem postopku upoštevati, da z adaptacijo stanovanjskega etažnega nadstropja dolžnost vrnitve obstaja, kar pomeni, da imata upravičenca pravico predmet denacionalizacije dobiti vrnjen v naravi, pri čemer je treba upoštevati, da je zaradi novih investicij verjetno prišlo do povečanja vrednosti premoženja in da sta obravnavani stanovanji bili predmet kupoprodajnih pogodb. Cenitev sloni le na ugotovljeni celotni površini sporne stanovanjske etaže (165,75 m2), ni pa iz nje razvidna sedanja vrednost posameznih delov podržavljenega stanovanja oziroma ni podana primerjava med vrednostjo v času podržavljenja in pred adaptacijo in vrednostjo po adaptaciji in vrednostjo v času denacionalizacije. Vrednost v času podržavljenja in sedanja vrednost sta okoliščini, ki sta po določbi 1. odstavka 44. člena ZDen pomembni za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja oziroma obsega denacionalizacije. Ugotovitev teh dejstev pa je pomembna okoliščina tudi z vidika določbe 2. odstavka 25. člena ZDen. V zvezi s sklenjenimi kupoprodajnimi pogodbami pa iz listin v spisu izhaja, da je stanovanje št. 1 bilo že pred uveljavitvijo ZDen prodano fizičnim osebam in zato ovira za njegovo vrnitev obstaja v določbi 3. odstavka 16. člena ZDen. Stanovanje št. 2 pa je bilo prodano po uveljavitvi ZDen in je bilo z njim razpolagano kljub izrecni prepovedi, vsebovani v 88. členu ZDen. Tožena stranka še pojasnjuje, naj se v zvezi s tem predlagateljica izjasni, ali bo pred pristojnim sodnim organom uveljavljala zahtevek za ugotovitev ničnosti sklenjenega pravnega posla. Pravne posledice ugotovljene ničnosti v pravdnem postopku bodo svojo vlogo odigrale v postopku denacionalizacije s spremembo zavezanca za denacionalizacijo.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato vlaga tožbo pri tukajšnjem sodišču. Navaja, da sta prvotna upravičenca do denacionalizacije zahtevala vrnitev premoženja v naravi, vendar se je v postopku izkazalo, da sta uporabnika družbene lastnine in zavezanca za vrnitev v naravi s predmetnim premoženjem že razpolagala, in sicer tako, da sta iz podržavljenega premoženja zgradila dve novi stanovanji ter ju na podlagi določil Stanovanjskega zakona prodala nosilcema stanovanjske pravice, enega dne 19. 2. 1991 F.F., drugega pa 15. 6. 1993 G.G.. Tožeča stranka je glede na stanovanji št. 1 in 2 v naravi spremenila obliko denacionalizacije v odškodnino v obveznicah SOD, saj sta obe stanovanji v lasti fizičnih oseb, zaradi česar vrnitev v naravi ni mogoča. Slovenska odškodninska družba je spremembi oblike denacionalizacije ugovarjala z razlogom, da je podjetje iz A. z enim od obeh stanovanj razpolagalo po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji, zaradi česar naj bi bile podane okoliščine iz 88. člena o denacionalizaciji. Tožeča stranka meni, da je vprašanje, ali je bilo z enim od obeh stanovanj razpolagano v času moratorija v smislu določil Zakona o denacionalizaciji povsem nerelevantno, saj iz upravnega spisa izhaja, da je bilo podstrešno stanovanje v celoti predelano v taki meri, da sta iz njega nastali dve novi stanovanjski enoti in gre torej za novo stvar. Meni, da je prvostopenjski upravni organ v postopku pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje ter na njegovi podlagi tudi pravilno uporabil materialno pravo. Posledično meni, da je odločba tožene stranke nepravilna in nezakonita. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo Slovenske odškodninske družbe zavrne in potrdi prvostopno odločbo Upravne enote A. z dne 16. 7. 2004. Tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Ni sporno, da gre pri stanovanjih št. 1 in 2 za nepremičnino, katere vrednost se je zaradi novih investicij povečala. Odprto ostaja le vprašanje, ali gre v tem primeru za bistveno povečanje nepremičnine in torej za uporabo 25. člena ZDen. Po mnenju sodišča pa že sedaj zbrani podatki napotujejo na tako ugotovitev. V letu 1963 sta ob adaptaciji celotnega etažnega nadstropja nastali iz enega večjega dve samostojni stanovanji in s tem dva samostojna predmeta lastninske in drugih stvarnih pravic - etažne lastnine z dvema lastnikoma. Gre torej za zaokroženi stanovanjski enoti z vsemi potrebnimi sestavinami (samostojen vhod, kopalnica, kuhinja itd.), ki jih pojem stanovanja obsega. Te nesporne ugotovitve napotujejo na oceno, da gre v danem primeru za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine, to je take, ki se je povečala nad 30 % vrednosti nepremičnine. Zato bi tudi po mnenju tega sodišča v danem primeru kazalo uporabiti 25. člen ZDen. Res je (kar ugotavlja tudi tožena stranka), da omenjeni člen daje upravičencu (ne pa tudi zavezancu) tri možnosti. Da zahteva odškodnino, da zahteva lastninski delež, ali pa da zahteva vrnitev nepremičnine v last in posest s tem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Opcija upravičenca se lahko nanaša le na celoto, ne pa na posamezni del sicer enotne nepremičnine. Zavezanec opravljeni izbiri ne more nasprotovati, saj je v izključni sferi upravičenca. Tožena stranka pri tem spregleda dejstvo, da je tožnica kot upravičenka svojo opcijo izbire že izrazila, ko je glede na stanje stanovanj v naravi med postopkom obliko denacionalizacije spremenila tako, da je zahtevala odškodnino v obveznicah SOD. Pri tem sodišče še pripominja naslednje: Kadar se postopek začne na zahtevo stranke, je organ nanjo vezan ob subsidiarni uporabi ZUP/86, tudi na 126. člen ZUP. Zato brez izrecne privolitve stranke upravni organ ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki od zahtevane. Stranka lahko namreč svoj zahtevek spremeni do izdaje odločbe organa prve stopnje (130. člen ZUP), kar je tožnica tudi storila. Vsa razglabljanja o 88. členu ZUP so zato v danem primeru napačna in nepotrebna. Tožnica ni zahtevala vračila spornih stanovanj v naravi, zato je posledično tudi nepotreben napotek tožene stranke, naj se predlagateljica zjasni o tem, ali bo pred pristojnim sodnim organom uveljavljala zahtevo za ugotovitev ničnosti sklenjenega pravnega posla. S postavljenim zahtevkom v denacionalizacijskem postopku v obliki odškodnine v obveznicah SOD je dala tožnica vedeti, da ničnosti ne bo uveljavljala. Zato naj tožena stranka po tem, ko bo ugotovila, da so za to podani pogoji, odloči v skladu z zahtevkom tožnice iz 25. člena ZDen.

Ker je tožena stranka v svoji odločbi spregledala, da je tožena stranka s postavljenim zahtevkom že izkoristila opcijo, ki ji jo daje 25. člen ZDen in je pri svojem odločanju tudi ni upoštevala, je njena odločba posledično nezakonita. Sodišče je zato zaradi zgoraj navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek, da upošteva mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi.

Pri presoji upravičenosti do povrnitve stroškov postopka je sodišče upoštevalo 16. člen Zakona o upravnem sporu, odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-68/04, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 45 z dne 28. 4. 2006 ter ZPP. O stroških stranke je sodišče odločilo po predloženem stroškovniku tožeče stranke, upoštevaje Tarifo za nagrajevanje odvetnikov, Zakon o sodnih taksah, člen 155 ZPP in dejstvo, da je na podlagi člena 154/1 ZPP tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela. Glede zamudnih obresti od stroškov sodišče še pripominja, da tečejo, če dolžnik obveznosti ne izpolni v danem paricijskem roku, to je v času, ko je z izpolnitvijo obveznosti v zamudi.