Jedro

Konkretne okoliščine so obtoženca opozarjale na možnost nastanka prometne nesreče, ki bi jo, če bi ravnal z dolžno skrbnostjo, lahko preprečil, saj je imel objektivne in subjektivne možnosti.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega N.J. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 12.9.2000 na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženega N.J. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, prvostopenjsko sodbo spremenilo ter obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. odstavku 325. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona.

Proti sodbi višjega sodišča se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve "določb ZPP" in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter obtoženca oprosti obtožbe ali pa zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču ponovno v obravnavanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v pisnem predlogu, ki je bil posredovan tudi obtožencu in njegovemu zagovorniku, predlagala, da naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da sodba obtožencu očita, da hitrosti vožnje ni prilagodil razmeram, zaradi česar je prišlo do oplazenja nasproti vozečega tovornega avtomobila in trčenja v pred njim vozečega kolesarja. Tako ni dvoma, da je ugotovljeno dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in da je vzrok za obravnavano prometno nesrečo v obtoženčevem neupoštevanju cestno prometnih predpisov. Obtožencu je bila izrečena tudi primerna kazenska sankcija. Pri enakem mnenju je vztrajal tudi vrhovni državni tožilec, ki je bil prisoten na seji senata.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ker je to sodišče spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega (1. točka 1. odstavka 398. člena ZKP). Po mnenju zagovornika naj bi sodišče druge stopnje sicer na dovoljen način, vendar neutemeljeno spremenilo oprostilno sodbo in obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 2. odstavku 325. člena KZ. Navaja, da je sodišče že samo na podlagi izvedenskega mnenja, izpovedb prič in obtoženca pravilno ugotovilo: da je bil lesen most vlažen in močno spolzek, na kar ni opozarjala nobena prometna signalizacija; da je obtoženec vozil z nižjo hitrostjo, kot bi smel (62 km/h, dovoljena hitrost je bila 80 km/h); da je obtoženec oviro na cesti pred seboj (kolesarja) zaznal pravočasno in da je reagiral z rahlim zaviranjem že pred mostom na razdaljo približno 70 m. Po mnenju pritožnika do drsenja vozila ni prišlo zaradi obtoženčeve neprilagojene hitrosti, pač pa "izključno" zaradi mostu z lesenimi mostnicami, ki so bile mokre, takšnega obnašanja vozila pa obtoženec, niti noben drug voznik, ni mogel pričakovati, saj je imel le eno leto izkušenj z vožnjo tovornega vozila, do te nesreče še nikoli ni vozil po mostu v takih razmerah, predvsem pa nikoli v takšnih okoliščinah ni zaviral. Zagovornik torej meni, da obtoženec ni kršil cestno prometnih predpisov (1. odstavek 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa) in da je prometno nesrečo pripisati naključju, ki pa je, kot je znano, negacija tako vzročne zveze kot krivde. Takšno pritožnikovo stališče ni utemeljeno, saj je sodišče druge stopnje na podlagi drugačne presoje dejstev kot prvostopenjsko sodišče, pravilno dognalo, da je obravnavana prometna nesreča posledica obtoženčeve neprilagojene hitrosti oziroma kršitve 1. odstavka 45. člena ZTVCP, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

Konkretne okoliščine so obtoženca opozarjale na možnost nastanka prometne nesreče, ki bi jo, če bi ravnal z dolžno skrbnostjo, lahko preprečil, saj je imel objektivne in subjektivne možnosti. Obtoženec je z naloženim tovornjakom vozil po magistralni cesti V. - D., ki je bila mokra (zaradi rosenja oziroma megle); vlažen in spolzek je bil tudi lesen most, pred katerim je obtoženec začel zavirati, ko je na razdaljo približno 70 m zagledal kolesarja, ki je vozil preko mostu v isti smeri in iz nasprotne smeri prihajajoči manjši tovornjak. Po ugotovitvah izvedenca cestno prometne stroke, ki ga sodišče druge stopnje sprejema kot zanesljivo in verodostojno (stran 8), bi se na mostu obe tovorni vozili še lahko srečali, ob varnem načinu vožnje pa bi morali voziti počasi; za prehitevanje enega od tovornih vozil kolesarja in istočasno srečevanje z drugim tovornim vozilom pa na mostu, širokem 6 m, ni prostora. Izvedenec je tudi ocenil, da bi obtoženec v danih okoliščinah svoje vozilo lahko ustavil pred mostom, če bi ocenil, da bo na mostu oprijemljivost koles slabša. Zmotno je pritožnikovo stališče, da je obtoženec v opisanih razmerah storil vse, kar je bil kot voznik dolžan storiti, že s tem, ko je kolesarja pravočasno zaznal in reagiral z "rahlim zaviranjem". V danih okoliščinah je bil obtoženec dolžan, kot izhaja že iz opisa kaznivega dejanja, bodisi svoje vozilo ustaviti pred mostom, ali pa s počasno vožnjo brez zaviranja zapeljati na most, kar bi omogočilo srečanje z nasproti vozečim vozilom in varno prehitevanje kolesarja. Omenjene konkretne okoliščine so obtoženca opozarjale na povečano nevarnost in možnost nastanka prometne nesreče, vendar jih obtoženec ni upošteval in hitrosti vožnje ni prilagodil ugotovljenim razmeram, pač pa je z neznatno zmanjšano hitrostjo (62 km/h, podatki tahografa) zapeljal na most, kjer je zaradi prehitre vožnje ob zaviranju prišlo do nekontroliranega drsenja tovornjaka; pri tem je obtoženec najprej oplazil pred mostom ustavljeno tovorno vozilo, ki ga je upravljal D.F., nato pa po nekaj metrih zadel še kolesarja, ki ga je prevrnjeni tovornjak prikleščil k tlom in je zaradi hudih telesnih poškodb na kraju nesreče umrl. Če bi obtoženec na opisan način hitrost vožnje prilagodil razmeram, za kar je imel objektivne možnosti, do nesreče ne bi prišlo. Zato se Vrhovno sodišče strinja z oceno višjega sodišča, da je obtoženec kršil določbo 1. odstavka 45. člena ZTVCP in da je ta kršitev tudi v vzročni zvezi z prometno nesrečo. Ni se tudi mogoče strinjati s pritožnikovim stališčem, da obtožencu za povzročitev prometne nesreče ni mogoče očitati nobene krivde, niti ne zavestne malomarnosti. Izpodbijana sodba ugotavlja, da bi se obtoženec "glede na svoje vozniške izkušnje in dane prometne razmere" moral in mogel zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice - prometne nesreče. Pri tem se utemeljeno sklicuje na obtoženčeve vozniške izkušnje (sedem let je voznik osebnega avtomobila, dobro leto pa vozi tovornjak) ter da vozi na omenjeni relaciji dvakrat mesečno in cestišče očitno dobro pozna. Upošteven pa je tudi podatek, da je obtoženec tega dne, kot izhaja iz njegovega zagovora (listna št. 118), že prevozil tak most, ko je peljal skozi B. proti R. Pritožnikovo sklicevanje, da obtoženec tovrstnih izkušenj z vožnjo po lesenem mostu doslej še ni imel, obtoženčeve krivde ne izključuje. Splošno znano je, še posebej voznikom, da je mokro cestišče praviloma tudi spolzko. Ob tem velja spomniti na izpovedbo priče D.F. (listna št. 89), ki je povedal, da iz lastnih izkušenj ve, da ko so bili mostovi le malo bolj vlažni, "si po njih vozil, kot bi se sankal". Če obtoženec tovrstnih izkušenj z zaviranjem na mokrem lesenem mostu doslej res ni imel, kot trdi pritožnik, bi moral biti še toliko bolj pazljiv. Obtoženec po navedenem ni dovolj skrbno ocenil že omenjenih okoliščin, še posebej možnosti, da utegne biti močno zaviranje na mokrem mostu neučinkovito zaradi slabše oprijemljivosti koles. O tveganosti svoje vožnje in možnosti povzročitve prometne nesreče z ugotovljenimi posledicami očitno sploh ni razmišljal, čeprav bi se tega glede na povedano moral in mogel zavedati. Prav v takšnem opuščanju dolžne skrbnosti, ki jo je od voznikov v cestnem prometu mogoče pričakovati, se kaže njegova kazenska odgovornost za storjeno kaznivo dejanje.

Po navedenem je treba ugotoviti, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja zagovornik, ni podan. Neupoštevno je tudi pritožnikovo posplošeno sklicevanje na "bistvene kršitve določb kazenskega postopka". Pri tem ima očitno v mislih tako imenovano "protispisnost", to je nasprotje med razlogi sodbe in podatki spisa, po vsebini pa so tudi ti pritožnikovi ugovori, ki so neutemeljeni, uperjeni zoper ugotovljeno dejansko stanje. Razloge sodišča druge stopnje (sodba, stran 4 in 5) je namreč treba razumeti kot očitek v tem smislu, da je sodišče prve stopnje prezrlo pomen mokrega cestišča pri presoji obtoženčeve krivde, kar povsem drži. Ob ugotovitvi, da je obtoženec sam povedal (listna št. 118), da je pred prometno nesrečo istega dne že prevozil lesen most, je nepomembno, ali ga je prevozil v R., kot netočno navaja izpodbijana sodba, ali pri vožnji skozi B. proti R. Trditev zagovornika, da naj bi izpodbijana sodba v razlogih neutemeljeno navajala, da bi se lahko vozili na cestišču oziroma na mostu srečali, glede na mnenje izvedenca, da to ni bilo možno, v razlogih izpodbijane sodbe nima opore, saj sodišče tega ne zatrjuje, pač pa se le na splošno sklicuje na mnenje izvedenca cestno prometne stroke. Ta pa, kot je mogoče razumeti njegovo mnenje, ni zanikal možnosti takšnega srečanja vseh treh vozil na mostu, pač pa je ocenil, da ne bi bilo varno glede na to, da ni bilo mogoče zagotoviti varne bočne razdalje.

Ker po navedenem niso podani razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik in tudi ne kršitve zakona, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP), je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Skladno z določbo 386. člena ZKP (v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZKP) je Vrhovno sodišče preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji, ki je bila izrečena obtožencu in ugotovilo, da je izrečena pogojna obsodba, glede na težo dejanja, stopnjo obtoženčeve krivde ter ostale okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, pravična in smotrna.

Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je obtoženec dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino, ki je bila odmerjena glede na trajanje in zamotanost postopka ter obtoženčeve premoženjske razmere, ugotovljene v času prvostopenjske sodbe, ko je bilo ugotovljeno, da je obtoženec električar, zaposlen, z mesečnim dohodkom 60.000,00 SIT, da je solastnik stanovanjske hiše in osebnega avtomobila in da mora preživljati sina.