Jedro

Iz izpodbijane odločbe, glede na materialnopravne določbe oziroma pogoje Javnega razpisa, ni razvidno, kaj je utemeljevalo odločitev toženke, da zavrne tožnikovo vlogo. V izpodbijani odločbi se sicer sklicuje na to, da je tožnik v prijavi sam izpostavil, da za svoje delo potrebuje prostor velikosti najmanj 100 m², ne navede pa, da bi bila takšna navedba želene velikosti prostora v predmetnem Javnem razpisu zahtevana oziroma da bi bil organ, ki odloča o vlogah v predmetnem postopku, vezan na takšno navedbo. Prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožnika, glede na takšno navedbo v njegovi vlogi, v postopku pred odločitvijo o oddaji umetniških ateljejev v najem pozvala, da se o njej, glede na ugotovitve komisije v zvezi s prijavami oziroma glede na prednostno listo, izjavi.

Tožnik v tožbi tudi utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, s katero odločbo je bil prvouvrščenemu prijavitelju C.C. dodeljen atelje na naslovu A. v Ljubljani, ki (očitno) sploh ni bil uvrščen na prednostno listo. Skladno s citiranimi določbami 120. člena ZUJIK ter 15. in 18. člena Pravilnika so namreč šele dokončne odločbe, izdane v zvezi z vlogami, prispelimi na Javni razpis, podlaga za sklepanje pogodb s prijavitelji.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Župana Mestne občine Ljubljana št. 3528-328/2016-14 z dne 18. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika v zadevi Javnega razpisa za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov v uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti (1. točka izreka) ter ugotovila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnik na navedenem javnem razpisu prejel skupno 150 točk od skupno možnih 175 ter pojasnjuje odločitev komisije s tem v zvezi. Poudarja, da je tožnik v vlogi navedel, da za svoje delo potrebuje prostor velikosti najmanj 100 m², želena pa je velikost okrog 200 m² ter da je najbolj primeren prostor z neposrednim dostopom in z večjimi vrati. V času, ko je komisija ocenjevala vloge, je bil glede na tožnikove potrebe, ki jih je navedel v vlogi, na razpolago atelje na naslovu A. (pritličje). Komisija je prostor dodelila glede na prejeto število točk in opis potrebnih / želenih prostorov, ostale prijavitelje pa je uvrstila na prednostno listo. Tako je bil atelje na A. dodeljen prijavitelju z enakimi prostorskimi potrebami za izvajanje svoje dejavnosti, vendar je dosegel višje število točk. Iz tega sledi, da se vloga tožnika zavrne ter se ga uvrsti na prednostno listo.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka umetniške ateljeje na A. in v prostorih B. oddala v nasprotju z razpisnimi pogoji. Atelje na A. je bil oddan C.C., ki ga sploh ni na prednostni listi. Ateljeja v prostorih B. pa sta bila oddana drugo in tretje uvrščenima na prednostni listi, ne da bi bila sploh ponujena tožniku kot prvo uvrščenemu. Dejstvo, da je tožnik ob prijavi na predmetni javni razpis navedel, da potrebuje za svoje delo atelje, večji od 100 m², v ničemer ni odvezalo toženke, da v skladu z razpisnimi pogoji najprej njemu ponudi v uporabo manjša ateljeja, do uporabe katerih je bil vsekakor, glede na njegovo prvo mesto na prednostni listi, najbolj upravičen. Dalje izpostavlja, da izpodbijana odločba ne ustreza standardom iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj nima ustrezne obrazložitve. V obrazložitvi je namreč navedeno zgolj to, kako je bila ocenjena vloga tožnika. Izpostavlja pa tudi, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v delu, v katerem je navedeno, da je toženka najprej oddala atelje na A. in šele potem napravila prednostno listo, v diametralnem nasprotju z navedbami v njenih pisnih vlogah v upravnem sporu I U 263/2017, v katerem je navajala, da naj bi pri sestavi prednostne liste z dne 27. 10. 2016 prišlo pri vnosu do pomote, saj je bil C.C. kot prejemnik 155 točk pomotoma izpuščen. V izpodbijani odločbi pa tudi ni navedeno, s kakšnim aktom in katerega dne je bil oddan atelje na A. prijavitelju C.C., kako je oziroma naj bi bil navedeni prijavitelj ocenjen po posameznih razpisnih kriterijih in s kakšnim oziroma katerim aktom je oddala dva ateljeja v B. drugo in tretje uvrščenima na prednostni listi, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Poudarja, da se ni prijavil na razpis z izrecno navedbo, da kandidira zgolj za ateljeje, večji od 100 m², pač pa je kandidiral za umetniški atelje, pri čemer je zgolj informativno navedel, da bi želel prostor, večji od 100 m². Iz nobene določbe razpisa ne izhaja, da bi z navedbo te informativne kvadrature avtomatično postal neupravičen do ponudbe vseh, od te kvadrature, manjših ateljejev. Samo po sebi je namreč jasno, da je tudi nekaj manjši atelje od tistega želene velikosti boljši, od nikakršnega. Sodišču predlaga, da ga zasliši ter po izvedenem dokaznem postopku tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje v skladu s pravili javnega razpisa ter ji hkrati naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 13. 2. 2018 izpostavlja, da njegov ustvarjalni opus neprimerljiv s tistim C.C.. S tem v zvezi vlogi prilaga strokovno mnenje izrednega profesorja in višjega znanstvenega sodelavca ZRC Koper dr. D.D..

5. V pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2018 toženka še navaja, da je prijavitelj C.C. v vlogi navedel, da je prejemnik treh mednarodnih stanovskih nagrad, kar znaša 30 točk ter prejemnik treh domačih stanovskih nagrad, kar znaša 15 točk. V vlogi je navedel tri razstave v priznanih mednarodnih razstaviščih ter tri razstave v priznanih slovenskih in ljubljanskih galerijah. Poudarja, da so njegova dela v treh priznanih mednarodnih zbirkah in treh priznanih slovenskih in ljubljanskih javnih zbirkah oziroma so del postavitev v javnem prostoru na območju MOL. Izpostavlja tudi, da je ta prijavitelj avtor več skulptur javne plastike ter da se je v ljubljanskih galerijah predstavil z odmevnimi razstavami, zato je njegovo delo pomemben doprinos v kulturnem prostoru mesta in je v javnem interesu. Skupno je prejel 155 točk od možnih 175. Vztraja pri izpodbijani odločbi.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2018 še navaja, da tudi iz zadnjih navedb toženke ni razvidno, prejemnik katerih treh mednarodnih in katerih treh domačih stanovskih nagrad naj bi bil prijavitelj C.C., zato se tudi teh navedb ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, da po opravljenem dokaznem postopku odpravi izpodbijano odločbo ter skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravi tudi odločbo o dodelitvi ateljeja, ki se nahaja v pritličju stavbe na A., v velikosti 144 m² prijavitelju C.C. in s sodbo odloči, da se tožniku za izvajanje njegove dejavnosti v uporabo namenja atelje, ki se nahaja v pritličju stavbe na A., v velikosti 144 m², prijavitelja C.C. pa se uvrsti na prednostno listo za dodelitev ateljejev.

7. Stranki v svojih nadaljnjih vlogah vztrajata pri dotedanjih navedbah, ki jih dodatno pojasnjujeta.

K I. točki izreka

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku na podlagi sodne odločbe naslovnega sodišča I U 263/2017 z dne 20. 12. 2017, s katero je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani akt toženke z dne 11. 1. 2017 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V obrazložitvi navedene sodbe je navedlo, da toženka ni izdala odločbe skladno s 120. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki mora biti zavrnjenim udeležencem postopka vročena, da lahko vložijo pravno sredstvo, saj je šele takšna dokončna odločba lahko podlaga za sklepanje pogodbe v smislu 74. in 93. člena ZUJIK. Takšna odločba pa mora ustrezati standardom iz 214. člena ZUP. Sodišče je v navedeni zadevi ugotovilo, da takšna odločba ni bila izdana in vročena tožniku, zato so bile kršene določbe 212. do 214. člena ZUP ter 25. člen Ustave RS, ki daje prijavitelju v tovrstnih zadevah pravico do pravnega sredstva in s tem tudi do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.

10. V obravnavani zadevi se je tožnik prijavil na Javni razpis za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov v uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti (Javni razpis, Uradni list RS št. 29/2016), v katerem je med drugim predpisano, kaj mora vsebovati vloga prijavitelja, pri čemer pa med obveznimi sestavinami vloge ni navedeno, da bi morala vsebovati tudi navedbo velikosti umetniškega ateljeja, ki ga želi prijavitelj prejeti v najem. Hkrati so v Javnem razpisu navedeni pogoji uporabe prostorov ter kriteriji, na osnovi katerih bodo prispele vloge ovrednotene. Tudi med kriteriji Javnega razpisa sodišče ni zasledilo, da bo na odločitev vplivala navedba prijavitelja o želeni velikosti umetniškega ateljeja.

11. V predmetni zadevi gre torej za Javni razpis za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov v uporabo za kulturne in umetniške dejavnosti v smislu 4. alineje drugega odstavka 9. člena ZUJIK ter določb 74. člena in prvega odstavka 102. člena tega zakona, pri čemer sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec v določilu 9. člena ZUJIK pod različne alineje uvrstil "udejanjanje javnega interesa" na podlagi javnih razpisov in javnih pozivov za "financiranje javnih kulturnih programov in projektov" (2. alineja) in na podlagi "javnih razpisov za oddajo javne kulturne infrastrukture" (4. alineja). Ta razmejitev v 9. členu ZUJIK, ki ji na nek način, a ne dosledno, sledi nadaljnja sistematika tega zakona, ko v III. poglavju razdelek 1.1.2. obravnava "javne kulturne programe", razdelek 1.2. obravnava "podporo kulturnim projektom", razdelek 2. pa obravnava "javno infrastrukturo na področju kulture", pa ne pomeni, da se poglavje V. tega zakona o postopkih javnega poziva in javnega razpisa uporablja samo za financiranje javnih kulturnih programov in kulturnih projektov (2. alineja prvega odstavka 9. člena ZUJIK), ne pa tudi za oddajo javne kulturne infrastrukture (4. alineja prvega odstavka 9. člena ZUJIK)1. 12. Po vsebini - z vidika splošnega ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), v povezavi z ustavno pravico do svobode umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave RS) - morajo imeti vsi izvajalci javnega interesa na področju kulture enake možnosti konkuriranja in to mora veljati tako za dejavnost financiranja javnih kulturnih programov in projektov kulturnih oziroma umetniških ustvarjalcev, kot tudi za oddajanje v najem javne kulturne infrastrukture kulturnim oziroma umetniškim ustvarjalcem2. 13. Skladno s 101. členom ZUJIK postopke za financiranje javnega razpisa in javnega poziva uporabljajo med drugim tudi lokalne skupnosti, ki razdeljujejo javna sredstva lokalnih skupnosti. V obravnavanem primeru torej MOL.

14. Skladno s prvim odstavkom 120. člena ZUJIK se na podlagi predloga strokovne komisije izda o vsaki ustrezni vlogi, prispeli na javni razpis, posamično odločbo, s katero minister (v obravnavanem primeru, ob upoštevanju citirane določbe 101. člena ZUJIK je to župan) odloči o odobritvi ter deležu sofinanciranja ali o zavrnitvi sofinanciranja posameznega kulturnega projekta oziroma kulturnega programa; predlog komisije glede financiranja posameznega javnega kulturnega programa oziroma kulturnega projekta minister (v obravnavanem primeru torej župan) lahko zavrne ter ga z utemeljitvijo vrne strokovni komisiji v ponovno presojo, ne more pa se sprejeti drugačne odločitve, kot je predlagana v predlogu strokovne komisije, pri čemer se lahko vrne javni kulturni program ali kulturni projekt v ponovno presojo samo enkrat. V skladu s tretjim odstavkom te določbe so odločbe iz prvega odstavka tega člena podlaga za sklepanje pogodb o sofinanciranju kulturnih programov in kulturnih projektov. Enako kot citirana določba prvega odstavka 120. člena ZUJIK določa tudi prvi odstavek 15. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (Pravilnik). Pravilnik v 18. členu še določa, se na podlagi dokončne odločbe iz 15. člena Pravilnika sklene pogodba, s katero se uredijo medsebojne pravice in obveznosti ministrstva (v obravnavanem primeru MOL) in stranke, katere program ali projekt je bil izbran na podlagi poziva ali razpisa.

15. Glede na citirane določbe ZUJIK, Pravilnika ter omenjeno vsebino predmetnega Javnega razpisa sodišče pritrjuje tožniku, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

16. Iz izpodbijane odločbe namreč, glede na materialnopravne določbe oziroma pogoje Javnega razpisa, ni razvidno, kaj je utemeljevalo odločitev toženke, da zavrne tožnikovo vlogo. V izpodbijani odločbi se sicer sklicuje na to, da je tožnik v prijavi sam izpostavil, da za svoje delo potrebuje prostor velikosti najmanj 100 m², ne navede pa, da bi bila takšna navedba želene velikosti prostora v predmetnem Javnem razpisu zahtevana oziroma da bi bil organ, ki odloča o vlogah v predmetnem postopku, vezan na takšno navedbo. Prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožnika, glede na takšno navedbo v njegovi vlogi, v postopku pred odločitvijo o oddaji umetniških ateljejev v najem pozvala, da se o njej, glede na ugotovitve komisije v zvezi s prijavami oziroma glede na prednostno listo, izjavi.

17. Tožnik v tožbi tudi utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, s katero odločbo je bil prvouvrščenemu prijavitelju C.C. dodeljen atelje na naslovu A. v Ljubljani, ki (očitno) sploh ni bil uvrščen na prednostno listo. Skladno s prej citiranimi določbami 120. člena ZUJIK ter 15. in 18. člena Pravilnika so namreč šele dokončne odločbe, izdane v zvezi z vlogami, prispelimi na Javni razpis, podlaga za sklepanje pogodb s prijavitelji.

18. Sodišče je po povedanem tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ugotovljene kršitve namreč predstavljajo absolutno bistveno kršitev postopka po določbi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se odločbe ne da preizkusiti. Zato tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), kar predlaga tožnik.

19. Sodišče je tako v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Ugotovilo je namreč, da je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in spisa zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka tako tudi niso podani pogoji za zaslišanje tožnika. Bo pa morala vse navedene kršitve odpraviti toženka v ponovljenem postopku ter o zadevi ponovno odločiti v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe, pri čemer je vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

20. Skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 sodišče, kadar tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača tožena stranka. Po določbi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Toženka je dolžna plačati navedeni znesek tožniku, povečan za 22 % DDV, saj je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV. Ta znesek mora plačati tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni od prejema sodbe do plačila.

1 Kot je sodišče navedlo že v sodni odločbi I U 263/2017 (22. točka obrazložitve). 2 Tako tudi sodna odločba I U 263/2017 (23. točka obrazložitve).