Jedro

Ker je bila kazen izrečena v skladu z zakonom, z uveljavljanjem neprimernosti kazenske sankcije glede na obsojenčeve osebne razmere vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP ampak zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 100.000,00 (stotisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega S.L. za krivega poskusa kaznivega dejanja posilstva, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 180. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ in ga z uporabo omilitvenih določil 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ obsodilo na eno leto zapora. Hkrati je obsojencu po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in prav tako naložilo obsojencu plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornik obsojenega S.L. je dne 12.02.1999 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1., 2. in 5. točke 1. odstavka 372. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njegovi zahtevi ugodi tako, da prvostopno sodbo spremeni in da mu izreče pogojno obsodbo, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Sodišče kazenskega zakona ni kršilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti pretežno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na subjektivni odnos storilca pri kaznivem dejanju, na opredelitev poskusa, obdolženčevo prištevnost in izrečeno kazensko sankcijo, kar pa s tem pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uveljavljane kršitve kazenskega zakona v napadenih sodbah niso podane. Po 1. točki 372. člena ZKP je podana kršitev kazenskega zakona, če je ta prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje; po 2. točki tega člena je podana kršitev kazenskega zakona, če je ta prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost; po 5. točki tega člena pa je podana kršitev kazenskega zakona, če je ta prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

Obsojenec je bil spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja posilstva storjenega na posebno poniževalen način, ko je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Vložnik zahteve pravne opredelitve ravnanja opisanega v krivdoreku prvostopne sodbe ne sprejema in meni, glede na to, da je bilo dejanje razdeljeno na dve fazi, da ima prva faza sicer vse znake kaznivega dejanja poskusa posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, pri čemer z zahtevo posebej napada vprašanje ugotovljene obsojenčeve prištevnosti, dalje naklepa v smeri posilstva, ko je sicer hotel oškodovanko k spolnemu občevanju prisiliti na grob način, vendar je ob njenem odporu prostovoljno odstopil od namere, da spolno občuje z njo. V drugi fazi dejanja, ko se je pred tem oškodovanka brez težav oblekla, je sledilo dejanje, katerega dejanski stan ni več namen spolno občevanje, ampak druga spolna dejanja, kar je obramba uveljavljala že v rednem pravnem sredstvu. Pri tem vložnik postavlja trditev, da je medicinsko ugotovljeno, da nabrekli spolni ud od spolno vzdraženega moškega v pričakovanju spolnega akta ali drugega spolnega dejanja, ni v stanju urinirati. Glede na navedeno obsojenčev spolni ud ni bil primerno sredstvo za očitano namero spolnega občevanja in gre tako za neprimeren poskus, ali pa je šlo ob uriniranju za obsojenčevo refleksno ravnanje, ko se ni zavedal, kaj počne. Tako hujša posledica oz. posebno poniževalen način nikakor ni bil v obdolženčevem naklepu, sicer pa tudi ne nezavestna malomarnost, ko je šlo za od volje obdolženega za povsem neodvisno dejanje. Zato tudi obsojenec po mnenju vložnika ne more biti odgovoren za kvalificirano obliko dejanja.

V 2. odstavku 420. člena ZKP je izrecno določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v krivdoreku opisano dejanje vsebuje vse objektivne in subjektivne znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Ko vložnik ne sprejema dejanskih ugotovitev in iz tega izvaja kršitev kazenskega zakona, napada v rednem postopku ugotovljeno dejansko stanje - objektivno in subjektivno, ki ne more biti predmet ocene s tem izrednim pravnim sredstvom. Po oceni Vrhovnega sodišča ne gre za precejšen dvom v resničnost ugotovljenih posameznih odločilnih dejstev niti v smeri krivde niti v smeri prištevnosti, pa tudi ne dejanskih okoliščin na strani obsojenca, kot podlage za ugotovitev kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja, vložnik z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP ni mogel imeti uspeha.

Ko vložnik napada izrečeno kazensko sankcijo obsojencu kot neprimerno, ne uveljavlja 5. točke 372. člena ZKP. Ob ugotovitvi, da je bila obsojencu izrečena z uporabo omilitvenih določil kazen zapora enega leta, je ta izrečena v skladu z zakonom. Po 2. odstavku 180. člena KZ je zagrožena kazen najmanj treh let zapora. V 1. točki 43. člena KZ je določeno, da sme sodišče, če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor treh ali več let, kazen omiliti do enega leta zapora. Taka kazen je bila obsojencu izrečena in je ob podlagah 1. točke 42. člena KZ bila obsojencu izrečena najnižja možna kazen. Glede na opredelitev obsojenčevih ravnanj kot poskus enega samega kaznivega dejanja posilstva po 2. odstavku 180. člena KZ, ko za neprimeren poskus v opisu drugega dela dejanja ni osnove, prav tako pa ne za zakljućek o prostovoljnem odstopu ne v prvem ne v drugem delu dejanja, ni pogojev niti za izrek pogojne obsodbe niti za odpustitev kazni. V tej smeri uveljavlja vložnik zmotno ugotovljeno dejansko stanje tudi glede primernosti kazenske sankcije tudi glede na osebne razmere, in ne kršitev zakona, zato z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je, ko je ugotovilo, da ni podana nobena od uveljavljanih kršitev kazenskega zakona, zahteva pa je vložena predvsem zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.