Jedro

Ker tožena stranka v postavljenem roku in tudi po urgenci sodišču ni poslala upravnih spisov, temveč šele po poteku postavljenega roka, sodišče ni moglo preizkusiti izpodbijane odločbe, saj ni moglo preizkusiti okoliščin, pomembnih za odločitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-367/2016/3 (1313-08) z dne 12. 2. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve o tem sklepu zadrži pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa in mora tožena stranka takoj po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 10. 1994, državljanu Maroka, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdlje za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 11. 2. 2016 od 14.20 ure do dne 11. 5. 2016 do 14.20 ure. V svoji obrazložitvi navaja, da je prosilec dne 11. 2. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). Svojo identiteto je izkazal s kopijo osebne izkaznice. Povedal je, da je osebne dokumente, ko se je podal na pot, imel s seboj, vendar so mu nahrbtnik, v katerem je imel potni list, osebno izkaznico in nekaj denarja, ukradli v hotelu v Atenah. Tega dogodka ni prijavil policiji, ker naj bi policija migrante vračala v izvorne države in ni želel tvegati. Tožena stranka o tem dogodku dvomi, kar tudi utemeljuje. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah večkrat izpostavilo, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati z ustreznim dokumentom.

2. Za zavajanje in zlorabo postopka po 5. točki 55. člena ZMZ se med drugim šteje, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je to možnost imel. Tožena stranka meni, da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 5. točke 55. člena ZMZ, saj to izhaja iz izjav prosilca pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Prosilec se je pred prihodom v Slovenijo zadrževal v Grčiji, kjer pa ni zaprosil za mednarodno zaščito. V Slovenijo je torej vstopil iz ene od evropskih držav, v kateri bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz depeše PPIU Maribor, je prosilec vstopil v Slovenijo iz Republike Hrvaške na mejnem prehodu Dobova, kjer je bil tudi registriran. Nato je prosilec v naslednjih treh dneh trikrat poskusil vstopiti v Avstrijo, a so ga avstrijski varnostni organi vselej zavrnili. Za mednarodno zaščito je prosilec zaprosil šele potem, ko je bil dne 7. 2. 2016 priveden v Center za tujce.

3. Navedeno nakazuje tudi na zlorabo postopka iz 6. točke 55. člena ZMZ, ki določa, da prosilec vloži prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da odloži ali onemogoči odstranitev iz države. Odstranitev tujca pa bi v obravnavanem primeru nedvomno sledila v nadaljnjem postopku policistov v skladu z Zakonom o tujcih. Prosilec je torej izkoristil in zlorabil ZMZ ter na ta način skušal preprečiti, da bi ga policija odstranila, ker je bil na območju Slovenije ilegalno in brez dokumentov.

4. Po ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko so v konkretnem primeru podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je prosilcu omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Če bi bilo prosilcu gibanje omejeno na območje Azilnega doma, bi prosilec lahko brez večjih težav zapustil Azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije, s tem pa bi onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. Zato je bilo treba prosilcu gibanje omejiti na prostore Centra za tujce, saj bo le tako zagotovljeno, da bo prosilec ostal na območju Slovenije, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Nato tožena stranka navaja razmere v Azilnem domu ter po navedenem ugotavlja, da milejši ukrep v konkretnem primeru ne bi bil primeren, saj bi prosilec, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, lahko odšel v kako drugo državo. Pri svoji odločitvi o strožjem ukrepu pridržanja na Center za tujce je upoštevala tudi določbe Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje. Ugotavlja, da so ti pogoji izpolnjeni tudi pri namestitvi v Center za tujce. Upoštevala je tudi poročilo Varuha človekovih pravic iz preteklih let, iz katerih izhaja, da so razmere v Centru za tujce popolnoma ustrezne za bivanje. Glede na navedeno je prosilcu omejila gibanje na prostore Centra za tujce.

5. Zoper odločitev tožene stranke tožnik vlaga tožbo. V tožbi navaja, da iz usklajene sodne prakse izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik prišel v Slovenijo brez dokumentov s sliko, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost zatrjevane identitete oziroma je potrebno razsojati tudi, ali ima tožnik opravičljive razloge za to, da potuje brez dokumentov. V konkretnem primeru je tožnik pri podaji prošnje navedel, da so mu potni list in osebno izkaznico ukradli v hotelu v Atenah. Na podlagi 51. člena ZMZ ni mogoče poseči v prosilčevo svobodo gibanja zgolj ob dejstvu, da mora organ ugotoviti njegovo istovetnost, ker dvomi v njegovo identiteto, ampak morajo biti ugotovljene okoliščine, ki kažejo, da je poseg potreben oziroma nujen v smislu, da brez njega ni mogoče ugotoviti identitete. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla, kaj bo pridobila z izrečenim ukrepom, ki skladno z uveljavljeno sodno prakso predstavlja poseg v tožnikovo osebno svobodo. Tožena stranka tudi ni ugotavljala nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Sodišče EU je v sodbi Mahdi zavzelo stališče, da sme sodišče države članice odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogom nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve. Tožena stranka je tudi zmotno uporabila standard „če je to potrebno“ iz prvega odstavka 51. člena ZMZ, ki ga je potrebno razlagati v smislu strogega testa sorazmernosti. Tožnik je v Slovenijo vstopil iz Hrvaške. Do Hrvaške je prišel preko Turčije, Grčije, Makedonije in Srbije. Tožnik ne pozna poti in se na celi poti ni srečal s predstavniki UNHCR niti s pravnimi svetovalci in zato ni vedel, da bi za mednarodno zaščito lahko zaprosil tudi v Sloveniji in Hrvaški. Za Grčijo pa je že tako znano, da ne nudi oziroma ni sposobna izvajati postopkov mednarodne zaščite. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, zakaj naj bi tožnik onemogočil odstranitev iz države, zato se odločbe ne da preizkusiti. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke z dne 12. 2. 2016 odpravi.

6. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da se v prostorih Azilnega doma zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Sodišču predlaga, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi gre za omejitev gibanja. Po določbi petega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika o tožbi odločiti v treh delovnih dneh.

10. Sodišče je tožbo prejelo dne 22. 2. 2016. Glede na zgoraj navedeni rok za odločitev o tožbi je sodišče, v skladu z določbo tretjega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), toženi stranki določilo rok za vročitev vseh upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, do 23. 2. 2016 do 13. ure. Tožena stranka sodišču v tem roku upravnih spisov ni poslala. Zato je sodišče toženi stranki poslalo še urgenco in ji kot rok za dostavo vseh upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, določilo 23. 2. 2016 do 15. ure. Vendar tožena stranka sodišču upravnih spisov ni poslala niti v roku, določenem v urgenci. Prav tako tožena stranka ni navedla ničesar o tem, zakaj spisov v določenem roku ne more poslati. Razen tega tožena stranka tudi ni odgovorila na tožbene navedbe tožnika.

11. Ker tožena stranka sodišču upravnih spisov ni poslala v postavljenem roku, temveč jih je sodišču vročila šele naslednjega dne, tj. 24. 2. 2016 ob 9.30 uri, to je sredi opravljanja glavne obravnave, sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti v smeri tožbenih navedb. Tožnik namreč v tožbi odločbo tožene stranke izpodbija tudi zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je na obravnavi tožnika sicer zaslišalo, vendar pa, ker upravnih spisov ni prejelo v postavljenem roku, njegovih navedb na zaslišanju ni moglo primerjati z navedbami, kot jih je podal ob sami podaji prošnje.

12. Ker torej tožena stranka v postavljenem roku in tudi po urgenci sodišču ni poslala upravnih spisov, temveč šele po poteku postavljenega roka, sodišče ni moglo preizkusiti izpodbijane odločbe, saj ni moglo preizkusiti okoliščin, pomembnih za odločitev. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

14. Sodišče je v konkretnem primeru zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa pod II. točko. Če bi namreč v primeru vložene pritožbe zoper to sodbo in sklep Vrhovno sodišče RS potrdilo prvostopenjsko odločbo, se ne bi več dalo odpraviti posledic, da je bil tožnik do pravnomočne odločitve neutemeljeno v Centru za tujce v Postojni.

15. Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.