Jedro

Vendar se lahko stranke določenega pogodbenega razmerja ob sklenitvi pogodbe dogovorijo za tako imenovano sporazumno pobotanje terjatev, ki izvirajo iz tega pogodbenega razmerja (compensatio valuntaria).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 2 in 4 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Ig 1 z dne 3.1.2006 deloma v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15-ih dneh 163,02 EUR (39.066,11 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2004 dalje ter 53,84 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2006 dalje. Sicer pa je sodišče prve stopnje omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 10.658,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 dalje do plačila, dočim je glede pravdnih stroškov odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške.

Zoper zavrnilni del sodbe in izrek o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Meni, da v konkretnem primeru ni prišlo do izvensodnega pobotanja, saj tožena stranka ni podala nobene pobotne izjave. Splošni pogoji ne morejo dogovoriti pobotne izjave za vnaprej, na splošno in mimo zakona. Stranki bi se lahko dogovorili le, da se medsebojni terjatvi ne pobotajo.

Tožena stranka je po pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi na ugotovljena odločilna dejstva povsem pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. V Obligacijskem zakoniku (OZ) je v členih od 311 do 318 (prej v Zakonu o obligacijskih razmerjih – ZOR v členih od 336 do 343) urejeno tako imenovano prisilno pobotanje medsebojnih, istovrstnih in zapadlih terjatev strank, pri čemer za prisilno pobotanje velja, da ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, marveč mora ena stranka drugi stranki to izjaviti v obliki pobotne izjave. Vendar pa se lahko stranke določenega pogodbenega razmerja ob sklenitvi pogodbe dogovorijo za tako imenovano sporazumno pobotanje terjatev, ki izvirajo iz tega pogodbenega razmerja (compensatio voluntaria). Ravno takšen dogovor sta v obravnavani zadevi sklenili pravdni stranki kot udeleženki konkretnega leasing razmerja, in sicer v okviru točke 7.4 Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu opreme, ki predstavljajo sestavni del pogodbe o finančnem leasingu št. 1 z dne 18.10.2004 (vse v prilogi B8), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem pogodbenem določilu gre za to, da tožena stranka tožeči stranki nič ne vrača in se njen dolg (obveznosti po leasing pogodbi) avtomatično pobota (zapira) pri zapadlosti njene naslednje terjatve do tožeče stranke. Pogodbeni stranki leasing razmerja sta torej dosegli dogovor, da pobotanje učinkuje, ko si medsebojni zapadli terjatvi stojita nasproti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna avtonomna ureditev pogodbenega razmerja v skladu z veljavnimi načeli obligacijskega prava in ni v nobenem nasprotju z javnim redom ali moralo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pač pa sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj tožena stranka v tej vlogi ni navedla nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.