Jedro

Dejstvo, da je toženka kot etažna lastnica svoj poslovni prostor oddala v najem, ne vpliva na obstoj njene obveznosti do tožnice na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja in obratovanja poslovnega objekta, v kateri se je tožnici kot upravniku zavezala plačevati opravljanje storitev upravljanja in stroške obratovanja. Če najemnik ni plačeval obveznosti, prevzetih z najemno pogodbo, ima toženka možnost, da za plačilo neporavnanih obveznosti terja najemnika, vendar pa je v razmerju do tožnice toženka še vedno dolžnica, in sicer na podlagi omenjene pogodbe o opravljanju storitev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121367/2009 z dne 3. 9. 2009, in sicer v 1. točki izreka za znesek 1.737,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v celotni 3. točki izreka.

2.Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v zadevi niso podani vsi znaki dogovora o prevzemu dolga. Tožnica namreč priznava, da od toženke terja tisto, kar je namesto njej že fakturirala tretjemu – prevzemniku dolga. Tožnica je tako pristala na prenos obveznosti s toženke na tretjega. Vtoževane stroške obratovanja je dejansko dolžan kriti najemnik. Poudarja, da je tudi v obdobju pred junijem 2007 nekdo moral plačevati račune tožnici. Ugotavlja, da je bil to lahko le najemnik, ki mu je tožnica izstavljala račune in je po vsej verjetnosti od njega sprejemala izpolnitve. Meni, da ne more nositi dokaznega bremena, da je najemnik tožnici plačeval račune. Nadalje navaja, da temelji izpodbijana sodba na protispisni trditvi, da tožnica izterjuje račune za obdobje od junija 2007 do januarja 2008. Iz predloga za izvršbo in tožničine prve pripravljalne vloge namreč izhaja, da se vtoževana terjatev nanaša tudi na obdobje pred navedenim. Meni še, da tožničin zahtevek ni obrazložen.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Obravnavana pravdna zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijane sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6.Dejstvo, da je toženka kot etažna lastnica svoj poslovni prostor oddala v najem, ne vpliva na obstoj njene obveznosti do tožnice na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja in obratovanja poslovnega objekta T. M. z dne 24. 11. 1997, v kateri se je tožnici kot upravniku zavezala plačevati opravljanje storitev upravljanja in stroške obratovanja. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, je bila torej v pogodbenem razmerju s tožnico toženka in ne najemnik njenega poslovnega prostora. Najemna pogodba z dne 26. 11. 2004, v kateri se je najemnik zavezal plačevati tudi stroške po računih upravnika, učinkuje le v razmerju med toženko in najemnikom. Če najemnik ni plačeval obveznosti, prevzetih z najemno pogodbo, ima toženka možnost, da za plačilo neporavnanih obveznosti terja najemnika, vendar pa je v razmerju do tožnice toženka še vedno dolžnica, in sicer na podlagi omenjene pogodbe o opravljanju storitev.

7.Nadalje sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo trditvam toženke o tem, da predstavlja omenjena najemna pogodba pogodbo o prevzemu dolga (427. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Toženka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi z obstojem pogodbe o prevzemu dolga (212. člen ZPP), namreč ni dokazala privolitve tožnice v prevzem dolga (na dejanske zaključke sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti, kot rečeno, tudi sicer vezano). Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (prvi odstavek 427. člena OZ). Toženka se je v zvezi s privolitvijo upnika – tožnice sklicevala na domnevo iz tretjega odstavka 427. člena OZ, v skladu s katerim se domneva, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel (in ne terjal, kot navaja pritožba) kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka niti ni zatrjevala konkretnih dejstev o tožničinih sprejemih izpolnitev od najemnika. Pritožbeno sodišče k zaključkom sodišča prve stopnje še dodaja, da toženka tudi ni zatrjevala, da bi najemnik tožnici izpolnjeval obveznosti v svojem imenu, kot to določa omenjeno zakonsko določilo (in ne v imenu toženke). Navedeno domnevo je namreč treba pazljivo razlagati. Za njeno učinkovanje je bistven pogoj, da upnik sprejme izpolnitev obveznosti, ki jo prevzemnik ponudi kot glavni dolžnik. Namen strank pogodbe o prevzemu dolga je namreč doseči popolno zamenjavo dolžnika (glej OZ s komentarjem, GV Založba, 2003, 2. knjiga, str. 610 - 613). Toženka tako ni podala niti ustreznih trditev, iz katerih bi izhajalo, da je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga, niti ni v zvezi s tem predložila nobenih dokazov.

8.Pritožba pa v nadaljevanju sicer pravilno opozarja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe o tem, da so predmet tožničine terjatve stroški v obdobju od junija 2007 do januarja 2008, delno v nasprotju s tožničinimi trditvami. Ta je namreč v svoji prvi pripravljalni vlogi pojasnila, da se njena terjatev nanaša na stroške upravljanja in obratovanja stavbe, ki odpadejo na toženkin solastniški delež in ki so zapadli v obdobju od meseca junija 2007 do januarja 2008, ter na stroške, ki jih je imela z vodenjem rezervnega sklada stavbe, stroške oštevilčenja nepremičnin za potrebe GURS-a in stroške opominjanja, ki pa so zapadli v obdobju pred navedenim. Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, da je glede na navedeno neutemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti tožničinega zahtevka. Da tožnica zahteva plačilo zneskov, ki so zapadli tudi v obdobju pred navedenim, pa je sicer razvidno že iz predloga za izvršbo. Vendar pa omenjena pomanjkljivost (glede navedbe obdobja zapadlosti v izpodbijani sodbi sicer pravilno povzetih vtoževanih stroškov) v predmetni zadevi ni odločilnega pomena in ne predstavlja očitane postopkovne kršitve v smislu določila 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se tudi sicer nanaša na nepravilen prenos določenega podatka iz dokaznega gradiva (in ne trditev) v sodbo. Med pravdnima strankama namreč ni bila sporna ne višina posameznih stroškov ne njihova zapadlost, kot tudi ne način delitve stroškov in s tem celotni vtoževani znesek.

9.Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10.Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).