Jedro

Dikcija 280. člena OZ zahteva ugotovitev, da je toženka avans nakazala nekomu drugemu mimo tožničinega navodila. O tem odločilnem pravnem dejstvu pa izpodbijana sodba nima razlogov. Zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega ostavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, prvostopenjska sodba se v izpodbijani I. in III. točki razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 1.595,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.555,69 EUR od 4. 5. 2020 do plačila, od zneska 40,00 EUR pa od 2. 6. 2020 do plačila (I. točka izreka). Hkrati je (višji) tožbeni zahtevek za znesek 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2020 do plačila zavrnilo (II. točka izreka). III. točko izreka je toženki naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 409,80 EUR s pripadki.

2. V obrazložitvi je _povzelo navedbe tožnice_, da je za toženko pripravila tri ponudbe za toplotno črpalko. Dne 6. 2. 2020 naj bi zakoniti zastopnik toženke zakonitemu zastopniku tožnice potrdil predračun, ob tem pa ga prosil za dinamiko plačil: 1/3 naj bi predstavljal avans takoj ob naročilu, 1/3 toženka plača ob dobavi in montaži, 1/3 pa v roku 30 dni po montaži in dobavi. V odgovoru z dne 11. 2. 2020 naj bi zakoniti zastopnik tožnice s tem soglašal ter zakonitemu zastopniku toženke poslal tri ponudbe z nespremenjeno vsebino in na novo dogovorjeno dinamiko. Na izrecno željo zakonitega zastopnika toženke je isto sporočilo z istimi prilogami poslal še računovodkinji toženke. Ta je v roku manj kot ene ure zakonitega zastopnika tožnice obvestila o izvedenem plačilu. Na njeno sporočilo je slednji odgovoril s „hvala in l.p.“. Bil je prepričan in v dobri veri, da je bil avans nakazan skladno s ponudbami. Sporočila ni prebral, ampak ga je le ošinil in ga je vzel kot potrdilo o plačilu. Zato je tožnica pristopila k izvedbi naročenih del, ki ga je v celoti pravilno opravila in predala toženki. Za opravljeno delo je toženki izstavila dva računa. Zanika, da bi toženki kadarkoli poslala elektronsko sporočilo z navodilom, da naj avans nakaže na banko na Poljskem. Tožnica na Poljskem nima nobenih podružnic niti nima tam odprtih transakcijskih računov. Vendar ker toženka ni preverila, ali ima tožnica dejansko odprto podružnico in račun na Poljskem, je ona tista, ki lahko uveljavlja in zahteva denar nazaj. Njen tožbeni zahtevek pa je zato, ker tožnica plačila ni prejela, utemeljen.

3. Povzelo je tudi _navedbe toženke_, da je zakoniti zastopnik tožnice v enem od zadnjih sporočilo pozval zakonitega zastopnika toženke, naj avans nakaže na podružnični naslov tožnice na Poljskem. Na podlagi tega sporočila je računovodkinja toženke nakazala zahtevani znesek na račun na Poljskem in o tem še istega dne obvestila tožnico. V prvem elektronskem sporočilu je računovodkinja toženke jasno napisala, da je bil avans plačan na račun na Poljskem, v drugem pa, da so bili vsi bančni SVIFT-i z vsemi podatki o nakazilu v tujino. Ugovora s strani tožnice ni bilo. Če bi tožnica odreagirala, bi toženka plačilo reklamirala. Ker pa ni in je po plačilu avansa zakoniti zastopnik tožnice prišel na objekt ter začel z deli, je bila toženka prepričana, da je z nakazanim avansom vse v redu. Šele kasneje se je izkazalo, da tožnica nima računa na Poljskem. Zato je toženka poslala ustrezno kazensko prijavo. V kazenskem postopku bo ugotovljeno, v čigav računalnik je storilec posegel. 4. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, oprlo na sledeča pravno odločilna dejstva: (1) da je tožnica po naročilu toženke izvedla strojne inštalacije na objektu toženke, (2) da je opravljeno delo toženka sprejela brez ugovorov, (3) da je toženka avans za izvedbo del preko svoje računovodkinje nakazala na transakcijski račun, odprt na Poljskem in (4) da iz neprerekanih navedb toženke izhaja, da na Poljskem nima ne podružnice, ne odprtega bančnega računa (8. točka obrazložitve). Podlago za svojo odločitev je našlo v določilu 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ), rekoč da toženka svoje obveznosti ni izpolnila tožnici, pač pa tretji, napačni osebi. Zato njena obveznost ni prenehala (9. točka obrazložitve).

**Pritožba tožnice in odgovor toženke**

5. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. Ker je navedla, da mora skladno s sodbo toženka tožnici plačati 1595,69 EUR s pripadki, je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje le proti ugodilnemu delu sodbe iz I. in III. točke izreka, ne pa tudi proti II. točki izreka, s katero je za 40,00 EUR prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Toženka je priglasila je tudi svoje pritožbene stroške.

7. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi:**

8. Pritožba je utemeljena.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti:_

9. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

**Odgovor na odločilno pritožbeno navedbo**

10. S pritožbeno navedbo, da je toženka _nakazala avans po navodilih tožnice_ in da zato ne razume, od kje zaključek sodišča v 9. točki obrazložitve, da _je toženka očitno izpolnila obveznost napačni osebi_, pritožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

11. Po določilu prvega odstavka 280. člena OZ je obveznost veljavno izpolnjena (tudi) takrat, ko je izpolnjena osebi, ki jo določi upnik. Presojo, da je toženka svojo obveznost izpolnila tretji, napačni osebi pa je prvo sodišče oprlo na ugotovitev, (1) _da je toženka avans nakazala na transakcijski račun, odprt na Poljskem_, in (2) _da tam nima transakcijskega računa._ Ne iz prve, ne iz druge ugotovitve, niti iz obeh ugotovitev skupaj pa ne sledi, da toženka ni upoštevala tožničinih navodil in da zato ni pravilno izpolnila svoje obveznosti. Izpodbijana sodba je torej posledica zmotne uporabe materialnega prava. To pa je razlog za njeno razveljavitev po drugem odstavku 458. člena ZPP. Dikcija 280. člena OZ1 zahteva ugotovitev, da je toženka avans nakazala nekomu drugemu _mimo tožničinega navodila._ O tem odločilnem pravnem dejstvu pa izpodbijana sodba nima razlogov. Zato je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega ostavka 339. člena ZPP.

12. Izpodbijana sodba vsebuje številne vrzeli: iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da bi _toženka_ imela ali pa da ne bi imela odprtega transakcijskega računa na Poljskem2. Pa tudi, če na tej točki sodišče prve stopnje ne bi napravilo pomote, bi bil rezultat enak. Ugotovitev, (1) zakaj je toženka avans nakazala na Poljsko in na čigav račun, (2) po čigavem nalogu je to storila, (3) kdo je odgovoren za zatrjevano napačno nakazilo in med drugim (4) kdo je odgovoren, da napačno nakazilo ni bilo takoj odkrito itd., izpodbijana sodba nima. V njej se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do minimuma tistih navedb pravdnih strank, ki jih je povzelo v sodbo. Če bi pritožbeno sodišče samo ugotavljalo manjkajoča pravno odločilna dejstva, bi opravilo delo sodišča prve stopnje. S tem bi po eni strani kršilo citirano določilo drugega odstavka 458. člena ZPP in posledično eno ali drugo stranko prikrajšalo za pravico do pritožbe. Po drugi strani pa bi, kar je enako pomembno, piscem sodb, ki so obremenjene s tolikšnimi kršitvami, dajalo lažen občutek, da so svoje delo opravili zadovoljivo natančno in kvalitetno.

13. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti vse zgoraj opisane vrzeli. Izdati bo moralo pravno pravilno sodbo, ki bo vsebovala razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih ter dokazno oceno z dokazi, ki ugotovljena dejstva podpirajo.

**Odgovori na ostale pritožbene navedbe**

14. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče le skopo opredeljuje. Omenja le, da je po določbah ZPP v SMV izdano sodbo dovoljeno izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka. Pritožnica pa na eni strani ponavljala trditve, ki jih je navedla pred sodiščem prve stopnje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na drugi strani pa izpodbijani sodbi nasprotuje z abstraktnim citiranjem posameznih norm, kar pa samo pri sebi ne more imeti za posledico drugačne odločitve.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

15. Ta odločitev je oprta na določilo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Upravičenec: (1) _obveznost mora biti izpolnjena upniku_ ali _osebi_, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali _jo je določil upnik_ sam. (2) Izpolnitev je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil. 2 Glej zadnji stavek 8. točke obrazložitve.