Jedro

Zavarovancu tožene stranke je bilo znano, da sta se otroka pred tožničinim prihodom igrala zunaj, kjer je bil sneg in da sta se nato slekla v notranjosti v predsodi, zato bi – kot je v celoti pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje – glede na te okoliščine moral vedeti, da sta otroka mokroto z oblačil in obutve prinesla na tla ter mokroto pobrisati ali nanjo tožnico vsaj zaradi nevarnosti večje drsnosti opozoriti. Kakor je še pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, to res ne pomeni, da bi se morala tla ves čas brisati, se pa mora v takšnem primeru mokroto s tal odstraniti, saj je vsakomur znano, da mokra in gladka tla zaradi večje drsnosti povečajo tveganje za padec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji polna povračilna obveznost tožene stranke, da povrne tožnici škodo, ki ji je nastala 1. 1. 2015 pri padcu v stanovanjski hiši v lasti zavarovanca tožene stranke (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper predmetno sodbo se tožena stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede odgovornosti njenega zavarovanca za škodni dogodek. V bistvenem izpostavlja, da v zasebnih prostorih ne obstoji zakonodaja, ki bi fizični osebi v zvezi z varnostjo obiskovalcev, nalagala obveznosti. Opozarja, da je izvedenec ugotovil, da je bil laminat ustrezno varen proti zdrsu, da je bila svetloba na mestu padca ustrezna, da je stopnica v višini 15 cm ustrezna in da ograja ali oprijemalo ni bilo potrebno, prav tako tudi ne posebna označitev ali protidrsna opremljenost stopnice. Sklicuje se na izpovedbo zavarovanca A. A., ki je na zaslišanju povedal, da za mokroto tal ni vedel, ampak je to ugotovil šele po tožničinem padcu, glede mokrote pa je predvideval, da je nastala, ko se je sneg odcedil od bund otrok, katere sta odložila na tleh v predsobi. Ni res, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da je bilo zavarovancu znano, da sta se otroka slekla in sezula v notranjosti v predsobi, saj tega ni povedal. Napačno je v nadaljevanju sodišče prve stopnje napisalo „po uporabi dnevnega prostora za slačenje“, saj do škodnega dogodka ni prišlo v dnevnem prostoru. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve sodbe tudi samo dodalo, da zavarovanec zaradi peke jajc ni bil pozoren na stanje tal, čeprav tega ni izpovedal, saj je v zvezi s peko jajc izpovedal zgolj, da natančno ve, da jih je pekel. Izpovedbi tožnice in zavarovanca sta se razlikovali glede tega, ali je slednji šel odpreti vhodna vrata ali ne. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da slednje ni bistveno, saj skoraj gotovo ni šel odpreti vrat. Izpovedal je namreč, da po hiši hodi večinoma bos in da bi, v kolikor bi mokroto zaznal ali jo videl, le-to obrisal, saj je perfekcionist. Na zaslišanju je narisal tudi skico, iz katere je razvidno, da naj bi otroka odložila oblačila takoj pri vhodu v predsobo, kar pomeni, da bi moral oblačila prestopiti, prav tako pa prestopiti mokroto. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, ki je zavarovancu tožene stranke očitalo malomarno ravnanje oziroma opustitev, neutemeljen. V nadaljevanju izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje glede mehanizma nastanka poškodbe. Opisuje prostor v katerem je prišlo do škodnega dogodka in izpostavlja, da nikakor ne more držati, da je tožnica padla pri sestopu iz višjega v nižji ležeči prostor, saj je tožnici spodrsnilo na začetku sobe. Poleg tega pri zdrsu človek pade nazaj na hrbet ali zadnjo plat, ne naprej. Opozarja tudi na izpovedbo tožnice, da je mokroto začutila, ko se je ujela z roko. Nemogoče je, da se je ujela z roko, če je padla naprej. Ob ugotovljenem dejanskem stanju zato tudi dvomi, da bi prišlo do zloma gležnja. Graja tudi zaključek sodišča prve stopnje glede tožničinega soprispevka, za katerega poudarja, da je napačen. Mokroto je namreč nemogoče v celoti obrisati na predpražniku in ne izgine po nekaj korakih v vetrolovu in predsobi. Tožnica je tudi sama izpovedala, da je imela nekvalitetne čevlje s slabšim podplatom. Vedela je, da je zunaj mokro in obstaja velika verjetnost, da je mokroto na čevljih prinesla od zunaj, poleg tega bi morala biti previdnejša, če je bila svetloba slaba. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v pooblaščencu podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato naj se zavrne in izpodbijana sodba potrdi. Priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je po metodološkem pristopu iz 8. člena ZPP dokazno ocenilo vse izvedene dokaze in na podlagi takšne dokazne ocene življenjsko logično in prepričljivo zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke tožnici ob njenem prihodu odprl vrata. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno navedlo, da sama izpovedba o tem, ali je zavarovanec tožeče stranke tožnici odprl vrata ni bistvena, saj se njegova izjava z dne 15. 5. 2018 sklada s tožničino izjavo (izjava omenjene priče se je namreč v tem delu razlikovala od izpovedbe v pravdnem postopku). Na podlagi te izjave, ki je bila podana dve leti in pol po dogodku (medtem, ko je bil zaslišan še tri leta kasneje) in tožničine izpovedbe, je namreč sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sklepalo, da je zavarovanec tožnici odprl vrata potem, ko je ta pozvonila. Pritožba se tako neutemeljeno zavzema, da zavarovanec tožene stranke tožnici ni odprl vrata, z lastnim sklepanjem ne more omajati prepričljivosti ugotovitev sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da zavarovanec ni izpovedal, da zaradi peke jajc ni bil pozoren na stanje tal. To je namreč dokazni zaključek sodišča prve stopnje, o katerem pa je prepričljivo sklepalo na podlagi tožničine izpovedbe in zavarovančeve izjave z dne 15. 5. 2018, iz katere izhaja, da je tožnica ob prihodu pozvonila in ji je zavarovanec odprl vrata, nato pa je šel nazaj v kuhinjo, ker si je takrat ravno pripravljal zajtrk in je zato ni pospremil v hišo. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da zavarovancu tožene stranke ni bilo znano, da sta se otroka slekla in sezula v notranjosti v predsobi na prehodu v dnevno sobo. Tega zavarovanec sicer res ni (neposredno) izpovedal, kot pravilno ugotavlja pritožba, a gre ponovno za dokazni zaključek sodišča prve stopnje, o čemer je povsem življenjsko in logično sklepalo ravno na podlagi njegove izpovedbe, ko je povedal, da mu je bilo znano, da sta se otroka igrala zunaj na snegu in da sta se otroka v predsobi preoblačila ter samega dejstva, da je – kot že obrazloženo – tožnici odprl vrata. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede mesta škodnega dogodka oziroma mesta, kjer sta otroka slekla oblačila in čevlje napisalo „po uporabi dnevnega prostora za slačenje“ namesto „po uporabi predsobe“, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da gre za očitno napako, saj že iz predhodnega stavka, kot tudi preostale obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo v predsobi na prehodu v dnevno sobo, zato dejansko stanje zaradi tega ni nepravilno ugotovljeno.

7. Pritožba sicer pravilno povzema izvedensko mnenje v katerem je izvedenec gradbene stroke ugotovil, da je običajen laminat ustrezno varen proti zdrsu, da je bilo območje padca ustrezno osvetljeno, da je stopnica v višini 15 cm ustrezna in da ograja ali oprijemalo ni bilo potrebno, prav tako pa tudi ne posebna označitev ali protidrsna opremljenost stopnice.1 A bistvena je ravno ugotovitev izvedenca, ki jo je povzelo sodišče prve stopnje in jo pritožba ne izpodbija, t. j. da imajo talne obloge v mokrem bistveno nižji koeficient in bolj gladko ter drsečo površino, in sicer tri do štirikrat slabšo. Ob tako izkazani bistveno nižji protidrsnosti laminata v mokrem stanju, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnici zdrsnilo na mokrih in gladkih tleh, in to kljub pohodni obutvi, ki jo je imela.2

8. Tožena stranka v pritožbi ponovno izpostavlja, da bi ob zatrjevanem škodnem dogodku prišlo do drugačne poškodbe kot zloma gležnja oziroma dvomi v mehanizem nastanka poškodbe, vendar z lastnim videnjem prepričljivih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Kot je slednje navedlo, je tožnica natančno opisala, kje in kako je prišlo do poškodbe, njen krik ob padcu pa je slišal tudi zavarovanec tožene stranke, ki je tožnico nato našel pod stopnico. Kot je še pojasnilo sodišče prve stopnje, je tudi v medicinski dokumentaciji navedeno, da je do zloma gležnja prišlo ob padcu po oziroma na stopnicah, čemur pritožba ne nasprotuje, zato ob odsotnosti drugih navedb o morebitnih predhodnih tožničinih poškodbah, utemeljeno ni sledilo trditvam tožene stranke, da bi ob zatrjevanem poteku prišlo do drugačne poškodbe, saj to ob obrazloženem, ni mogoče. Obširne pritožbene navedbe, ki jih v tem delu podaja pritožba, so zato neutemeljene.

9. Pritrditi je pritožbi, da za prostore v zasebni uporabi ni zakonodaje ali gradbenih standardov glede dolžnosti v zvezi z varnostjo obiskovalcev. A kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, neobstoj predpisa še ne izključuje odgovornosti. Pravilno je tako sodišče prve stopnje navedlo pravno podlago za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti, ki je v 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), povračilno obvezo tožene stranke pa je pravilno presojalo na podlagi splošnega načela, da se mora vsak vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu povzročil škodo (10. člen OZ) ter načela skrbnosti (6. člen OZ). Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju prepričljivo argumentiralo zaključek o kršitvi dolžne skrbnosti s strani zavarovanca tožene stranke oziroma o podani krivdi za tožničino poškodovanje. Kot je utemeljeno pojasnilo, je bilo torej zavarovancu tožene stranke znano, da sta se otroka pred tožničinim prihodom igrala zunaj, kjer je bil sneg in da sta se nato slekla v notranjosti v predsodi, zato bi – kot je v celoti pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje – glede na te okoliščine moral vedeti, da sta otroka mokroto z oblačil in obutve prinesla na tla ter mokroto pobrisati ali nanjo tožnico vsaj zaradi nevarnosti večje drsnosti opozoriti. Kakor je še pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, to res ne pomeni, da bi se morala tla ves čas brisati, se pa mora v takšnem primeru mokroto s tal odstraniti, saj je vsakomur znano, da mokra in gladka tla zaradi večje drsnosti povečajo tveganje za padec. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je mogoče toženkinemu zavarovancu očitati malomarno ravnanje oziroma opustitev, ki hkrati pomeni protipravnost. 10. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni soprispevala k nastanku škode v smislu 171. člena OZ. Pritožba v tem delu navaja, da je imela tožnica obute nekvalitetne čevlje s slabšim podplatom in da bi morala biti bolj previdna, sploh če je bila svetloba slaba in da je sneg prinesla od zunaj. A kot je v tem delu pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, od tožnice ni bilo mogoče zahtevati, da bi morala biti pri hoji previdnejša in možnost mokrote predvideti, saj je bilo mesto padca v notranjosti stanovanjske hiše na prehodu iz predsobe v dnevni prostor, kjer v bližini ni možnega vira pojava mokrote na tleh, poleg tega pa je mokrota tudi slašbe vidna, še posebej v obravnavanem primeru, ko je bila le-ta v manjši količini. Da je tožnica sneg prinesla od zunaj in da je imela nekvalitetne čevlje, pa so zgolj domneve tožene stranke, ki niso dokazno podrte. Sicer pa je sodišče prve stopnje kakor je obrazloženo v 7. točki te sodbe, ugotovilo, da je imela tožnica obute pohodne čevlje, ki omogočajo varnejšo hojo po različnih površinah (in vremenskih pogojih), zdrsnilo pa ji je kljub takšni obutvi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da razlogov za tožničin soprispevek ni.

11. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo oziroma določbe OZ. Ker sodišče druge stopnje tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za poznejšo sodbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).

1 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.