Jedro

Tudi v primeru, da bo pri toženi stranki dokončan postopek za zasedbo delovnega mesta, na katerem je delo opravljal tožnik, in bo to delovno mesto zasedel drug delavec, to glede na zakonsko predvidene možnosti odločitve v sporih o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da bo tožnikova uveljavitev terjatve v tem individualnem delovnem sporu onemogočena. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bilo s predlagano začasno odredbo, s katero bi se toženi stranki vse do pravnomočnega zaključka tega postopka preprečila zasedba delovnega mesta, v predmetni zadevi prekomerno poseženo v pravico tožene stranke do samostojnega sprejemanja odločitev v zvezi s poslovanjem in kadrovanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z odložitvijo izvedbe postopka razpisa prostega delovnega mesta po javnih objavah, objavljenih na spletni strani tožene stranke 22. 4. 2020 in na spletni strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje 23. 4. 2020; s preklicem navedenih objav; z odložitvijo vodenja postopka izbire in imenovanja kandidata za delovno mesto "višji sodelavec I" - vodja A. v B. do poteka 30-dnevnega roka od pravnomočne odločitve v predmetni zadevi; z določitvijo denarne kazni v višini 20.000,00 EUR za vsako kršitev navedenih prepovedi oziroma opustitev; ter trajanje veljavnosti začasne odredbe 30 dni od pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Predlaga njegovo spremembo tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Vztraja, da je njegova terjatev v zvezi z obstojem nezakonitosti odpovedi verjetno izkazana zaradi kršitve njegove pravice do zagovora. Meni, da mu je bilo pisanje delodajalca z dne 12. 3. 2020 vročeno nezakonito, posledično pa je nezakonita odločitev delodajalca, da se tožniku zagovor ne omogoči. Navaja, da se vročitvi pisma ni izogibal in prevzema ni odklonil ter se opredeljuje do vročanja s pomočjo detektiva. Pove, da v dopisu z dne 17. 3. 2020 in predlogu začasne odredbe res ni podrobneje opisal svojega zdravstvenega stanja, vendar je dejstvo, da ni bil sposoben za delo od 18. 2. 2020 dalje. Sklicuje se na to, da navedeni dopis ni le "golo opravičilo", temveč obrazložen poziv za določitev novega datuma zagovora zaradi več razlogov, ne zgolj zdravstvenega stanja, ampak tudi zaradi razglašene pandemije. Navaja, da je toženi stranki znano, da je tožnik v rizični skupini ljudi, ki so s pandemijo posebej ogroženi, zaradi česar je od nje zahteval izvedbo previdnostnih ukrepov. Po njegovem mnenju bi mu moral delodajalec najmanj sporočiti, da je zagotovil previdnostne ukrepe in da so izpolnjeni pogoji za varno izvedbo zagovora, pri tem pa se sklicuje na Zakon o varnosti in zdravju pri delu. Meni, da ni bistveno, da bi preložitev zagovora za čas po koncu pandemije, povzročila zamudo roka za redno odpoved. Navaja, da so očitki glede kršitev iz leta 2019 prepozni, glede kršitev v februarju 2020 pa je imel delodajalec dovolj časa, da izvede zagovor ob upoštevanju previdnostnih ukrepov. Meni, da možnost delavca, da zagovor poda pisno, ne pomeni, da se avtomatično v vseh primerih lahko odreče pravici ustnega zagovora. Navaja, da se svojim pravicam ni odrekel. Tožena stranka po njegovem mnenju ni imela namena omogočiti mu zagovor na način, da bi lahko sodeloval in vplival na postopek in njegov rezultat. Zatrjuje, da tožena stranka v zvezi z omogočanjem zagovora tožniku ni bila dovolj skrbna. Dalje navaja, da je izrecno zahteval prisotnost predstavnika sindikata na zagovoru, na neaktivnost sindikata pa ne more vplivati. Trdi, da postopek pri delodajalcu ni bil izpeljan v skladu z določbami zakona, zato je verjetnost terjatve podana, ne glede na kršitve materialnega prava v zvezi z razlogi odpovedi. Meni, da bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo verjetnost terjatve po vsebini že na podlagi prebrane tožbe in odpovedi. Dalje navaja, da s tožbo zahteva reintegracijo, zaradi česar je jasno, da bo ta terjatev onemogočena v primeru izbire drugega kandidata za njegovo delovno mesto. Zatrjuje izpolnjevanje pogojev delovnega mesta v največji možni meri, to pa je objektivno dejstvo, ki mu delodajalec ne sme dati subjektivnega pomena. Navaja, da glede na slabe odnose na delovnem mestu v zadnjem letu tožnik kljub najboljšemu izpolnjevanju pogojev nima možnosti, da bi bil na razpisu izbran. Po njegovem mnenju dodatno nevarnost za uveljavitev terjatve predstavlja hitenje pri postopku izbire. Meni, da je predlagana začasna odredba nujno potrebna, saj je starejši delavec, strokovno usposobljen in z dolgoletnimi izkušnjami, ki na delovnem mestu nima težav v odnosih s sodelavci, kar je razvidno tudi iz ocene njegovega dela in odnosa za leto 2019. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagani začasni odredbi pravilno izhajalo iz četrtega odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1), ki določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ). Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, za katero morajo biti podani pogoji iz 272. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti terjatve mora upnik verjetno izkazati tudi eno od naslednji postavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana, ker iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi in začasni odredbi, ni razvidno, da tožena stranka postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni izpeljala skladno z zakonskimi določbami. Prav tako je ugotovilo, da ni podana niti druga predpostavka za izdajo začasne odredbe, to je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, če bo tožena stranka na delovno mesto "višji sodelavec I" - vodja A. na B. zaposlila drugega delavca.

7. Na obsežne pritožbene navedbe v zvezi z onemogočanjem zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pritožbeno sodišče odgovarja, da je ob dejstvu, da je bil tožnik seznanjen z očitanimi kršitvami (pisna seznanitev in vabilo na zagovor z dne 12. 3. 2020), sodišče prve stopnje pravilno štelo, da v tej fazi postopka ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je bila izpodbijana odpoved nezakonita zaradi nespoštovanja samega postopka odpovedi (prim. VIII Ips 13/2019 z dne 17. 12. 2019). Glede na navedeno za ugotovitev verjetno izkazane terjatve niso odločilne niti tožnikove pritožbene navedbe v zvezi z vplivom pandemije z virusom COVID 19 na (varno) izvedbo zagovora.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podan niti drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nezmožnost uveljavitve terjatve. Tudi v primeru, da bo pri toženi stranki dokončan postopek za zasedbo delovnega mesta, na katerem je delo opravljal tožnik, in bo to delovno mesto zasedel drug delavec, to glede na zakonsko predvidene možnosti odločitve v sporih o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da bo tožnikova uveljavitev terjatve v tem individualnem delovnem sporu onemogočena. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bilo s predlagano začasno odredbo, s katero bi se toženi stranki vse do pravnomočnega zaključka tega postopka preprečila zasedba delovnega mesta "višji sodelavec I" - vodja A. v B., v predmetni zadevi prekomerno poseženo v pravico tožene stranke do samostojnega sprejemanja odločitev v zvezi s poslovanjem in kadrovanjem. Tožnik je sam navedel, da gre pri tem delovnem mestu za specifično in edino takšno delovno mesto pri toženi stranki, prav tako pa ni nepomembno, da se njegove naloge nanašajo med drugim na naročanje krme za divjad, torej na nalogo, katere izvrševanja ni mogoče odložiti do konca sodnega postopka v tej zadevi.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP).