Jedro

Dokazno breme, da so bili prejemki iz delovnega razmerja plačani, je na delodajalcu, torej toženi stranki. Ker ni dokazala resničnosti navedbe, da je v tožnikovem primeru plačila opravila gotovinsko (na roko), je tožbeni zahtevek za plačilo plače utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati neizplačane plače za leto 2006 v skupnem neto znesku 4.832,56 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega plačila dalje do plačila od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz 1. točke izreka sodbe. Višji zahtevek za 919,71 EUR je zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (smiselno zoper ugodilni del) se pritožuje tožena stranka brez navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče v sodbi zmotno ugotavlja, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni dokazal, da je v letu 2006 tožniku izplačal 12.184,94 EUR. Navaja, da je zakoniti zastopnik navedel tako datume kot znesek, ki so bili tožniku nakazani na njegov tekoči račun. Ker je sodišče prve stopnje določilo sodno izvedenko in ji naložilo, da pregleda tožnikov transakcijski račun, odprt pri banki ... za leto 2006, je smatrala, da bo izvedenka ugotovila, kdo je bil nakazovalec. Zato je imel zakoniti zastopnik pripombe na delo sodne izvedenke. Naproša sodišče, da pregleda dogajanje na tožnikovem TRR odprtem pri banki ... med 9. 6. 2006 do 13. 11. 2006. Pritožba ni utemeljena.

Ker je tožena stranka vložila pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ki obsega preizkus glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12 in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo plače od januarja do decembra 2006, stroške prevoza na delo in z dela ter regres za prehrano.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je zahtevek tožnika za plačilo plače od januarja do decembra 2006 utemeljen, zato je zahtevku ugodilo, zavrnilo pa je zahtevek na povračilo materialnih stroškov. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku v letu 2006 na račun plač plačala znesek 12.184,94 EUR. Ni sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da mu je zneske plačevala na roke.

Tožnik je v tem sporu zahteval iz naslova pripadajoče plače plačilo v znesku 4.832,56 EUR. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je tožniku iz naslova plač za leto 2006 plačala vse in da so zneski nakazil razvidni iz podatkov banke ... – transakcijskega računa tožnika, na katerega je bilo nakazano 12.184,94 EUR. Navedeni znesek bistveno presega znesek, ki ga tožena stranka dolguje tožniku. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da je v letu 2006 izplačeval plačo delavcem, kakor tudi tožniku na roke in ne preko računov. Tožnik je plačila na roke zanikal. Tožena stranka je zatrjevala, da je dala plačo tožniku na roke oziroma, da mu jo je nakazovala preko TRR. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik prejel plačilo plače. Tožena stranka sodišču ni predložila dokazov o tem, sama izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke o nakazilu pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila prepričljiva. Dokazno breme o obračunu in izplačilu plače je na strani delodajalca. V konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala tega plačila, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ugotovitev, kdo je bil nakazovalec na TRR tožnika pri banki ..., ni bistvena za rešitev tega individualnega delovnega spora, saj nakazila, kot je bilo razvidno iz potrdila banke ..., niso bila izvršena kot nakazila plače. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče moralo pregledati dogajanje na tožnikovem TRR.

Glede na navedeno in v skladu z 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.