24. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 10. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 257/2001 z dne 11. 9. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 315/2001 z dne 19. 4. 2001 in s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici št. K 73/2000 z dne 8. 1. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Pritožniku je bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere mu je sodišče v preizkusni dobi enega leta določilo kazen enega meseca zapora in mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožnik izpodbija tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitvi drugega odstavka 14. člena in tretje alineje 29. člena Ustave. Zatrjevana kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave naj bi bila po prepričanju pritožnika podana že zaradi dejstva, da je bil oškodovanec direktor, on pa sindikalni funkcionar. Kršitev tretje alineje 29. člena Ustave pritožnik utemeljuje s tem, da se je obravnave pred Okrajnim sodiščem udeležil z namenom, da bi pošteno izpovedal o očitanem dogodku, ker je bil prepričan, da ga sodišče ne more spoznati za krivega dejanja, ki naj ga ne bi storil. Ker naj ne bi bilo tako, pritožnik navaja, da je v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti predlagal, naj se v postopku izvedejo dodatni dokazi, in sicer zaslišijo predlagane priče. Po mnenju pritožnika sta Višje in Vrhovno sodišče s tem, ko sta ocenili, da predlaganih dokazov ni treba izvesti, kršili pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik zgolj z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter z nestrinjanjem glede dokazne ocene sodišč ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

4.Z navedbo, da sta Višje in Vrhovno sodišče zavrnili njegov dokazni predlog, naj se v postopku zaslišijo predlagane priče, pritožnik zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Pritožnikov očitek kršitve tretje alineje 29. člena Ustave ni utemeljen.

5.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo njihovo izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč.

6.Višje sodišče je v izpodbijani sodbi najprej ocenilo, da prvostopenjsko sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno. Na podlagi takšne presoje je ugotovilo, da dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal pritožnik v pritožbi, ni treba izvesti. Svojo odločitev o zavrnitvi predlaganega dokaza je Višje sodišče zavrnilo še z obrazložitvijo, da iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da sta bila v pisarni oškodovanca v času storitve očitanega kaznivega dejanja obdolženec in oškodovanec sama. Glede na že navedeno, je Višje sodišče tudi samo ocenilo, da predlagane priče ne bi mogle v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ničesar izpovedati. Z navedenim očitkom se je pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti ukvarjalo tudi Vrhovno sodišče. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga je Vrhovno sodišče poleg tega, da se je v celoti strinjalo z oceno Višjega sodišča o tem, da predlaganih prič ni treba zaslišati, obrazložilo še s svojo oceno. V slednji je pojasnilo, da ugotovitev o tem, da je oškodovanec utrpel udarnino sklepa kazalca leve roke, ko ga je po njej udaril pritožnik, ne temelji le na izpovedbi oškodovanca, temveč tudi na izvedenskem mnenju. Iz izpodbijanih sodb je torej razvidno, da sta sodišči ugotavljali, ali je bilo predlagani dokaz treba izvesti ali ne. Svoji odločitvi, da to zaradi jasnosti zadeve ni potrebno, sta tudi razumno obrazložili. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

7.Pritožnik zgolj z navedbo, da je bil oškodovanec direktor, on pa sindikalni funkcionar, kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave ni izkazal.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Ciril Ribičič. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer