Jedro

Upoštevaje obveznost tožene stranke v zvezi z obračunom in izplačilom plače oziroma nadomestila plače, kot izhaja iz izreka pravnomočnih sodb (ki so nalagale toženi stranki obračun in izplačilo plače, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „medical representative“), tožnica v vtoževanem obdobju ni upravičena do obračuna in izplačila plače, kot so jo dobili drugi delavci, ki so (dejansko) delali na delovnem mestu „medical representative“. Do takšne plače bi bila tožnica upravičena, če bi v zahtevku v citiranih sporih zahtevala plačo v višini plače, ki bi jo prejemala, če bi delala na delovnem mestu „medical representative“ in bi bilo takšnemu tožbenemu zahtevku pravnomočno ugodeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je dolžna tožena stranka obračunati razliko v plači v skupni višini 37.727,28 EUR bruto, od navedenega zneska plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto razliko v plači v skupni višini 21.620,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2009 dalje do plačila. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2006 v višini 1.000,00 EUR bruto, od tega zneska plačati pripadajoči davek ter tožnici izplačati neto znesek regresa za leto 2006, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2008 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V III. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da izplača tožnici božičnico za leto 2005, 2006 in 2007 tako, da ji za vsako posamezno leto izroči darilne bone v vrednosti 400,00 EUR oziroma v skupni vrednosti 1.200,00 EUR, vnovčljive v trgovskem centru B., v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V IV. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka plačati znesek v višini 1.627,50 EUR, ki predstavlja neplačane premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja pri Zavarovalnici A. d.d., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2009 dalje do plačila. V V. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožnico zagotoviti vzpostavitev pogodbenega razmerja prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja v korist tožnice pri Zavarovalnici A d.d., za obdobje od 29. 12. 2005 do februarja 2008 za mesečno premijo 65,10 EUR in vplačati zavarovalnici vso zahtevano premijo in druga vplačila, da se za tožnico vzpostavijo pravice iz naslova prostovoljnega pokojninskega zavarovanja v obdobju od 29. 12. 2005 do februarja 2008, v 8 dneh, da ne bo izvršbe in pod pogojem, da tožnica plača svojo premijo v višini 50,08 EUR, višji (podredni) zahtevek pa je zavrnilo. V VI. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati bonus za leto 2005, 2006 in 2007 v skupni višini 9.708,00 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke in tožnici izplačati neto bonus skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. V VII. točki izreka je s sodbo na podlagi pripoznave naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati znesek 830,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Zoper sodbo na podlagi pripoznave pritožbe ni bilo vložene. V prvem odstavku VIII. točke izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke za obračun in izplačilo pogodbene kazni v višini 13.836,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2009 dalje do plačila, v drugem odstavku te točke izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožnice za plačilo zneska 4.203,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2008 dalje do plačila, v tretjem odstavku pa je po pobotanju teh terjatev naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati pogodbeno kazen v višini 9.632,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V IX. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper I. točko izreka, zoper drugi in tretji odstavek VIII. točke izreka in zoper IX. točko izreka izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s predlogom za spremembo drugega in tretjega odstavka VIII. točke izreka tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, da terjatev tožene stranke do tožnice ne obstoji in ugodi tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo pogodbene kazni v nezmanjšani višini 13.836,00 EUR s pripadki. V pritožbi navaja, da je tožena stranka oziroma njena pravna prednica tožnici 7. 7. 2003 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „medical representative“ (strokovni sodelavec) s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „administrativni asistent“. To ponudbo je tožnica sprejela. S sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 1064/2003 je bilo ugotovljeno, da je ta odpoved nezakonita, sodišče pa je razsodilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti pravice iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na plačilo plače in drugih denarnih prejemkov iz delovnega razmerja, za delovno mesto „strokovni sodelavec“ od 1. 8. 2003 dalje. 25. 8. 2005 je pravna prednica tožene stranke tožnici ponovno podala še eno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tokrat za delovno mesto „administrativni asistent“. Tudi ta odpoved pa je bila nezakonita, kar je bilo ugotovljeno s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. II Pd 1310/2005 z dne 30. 1. 2007. Ta sodba je postala pravnomočna 10. 1. 2008. Tožena stranka je tožnici 23. 4. 2009 ponovno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar je tožnici delovno razmerje pri toženi prenehalo 24. 7. 2009. Zaradi nezakonitih ravnanj tožene stranke je bila tožnica prikrajšana pri plači. Tako je tožena stranka tožnici v vtoževanem obdobju obračunavala plačo v nominalnem znesku, kot je bil ta določen v točki 3.1. pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni sodelavec“, to je v letnem znesku ... bruto (…. SIT), ki se je povečevala le za dodatek na delovno dobo. Tožnica meni, da bi morala tožena stranka pri obračunu in izplačilu tožničine plače upoštevati tudi plače drugih delavcev na delovnem mestu „strokovni sodelavec“, ki so bile višje. Osnovna plača tožnice je bila namreč nižja od osnovnih plač ostalih delavcev, zaposlenih na delovnem mestu „strokovni sodelavec“. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je bila tožnica upravičena do osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni sodelavec“, ne pa do osnovne plače za delovno mesto „strokovni sodelavec“. Dejstvo, da tožnica s toženo stranko v spornem obdobju aneksov k pogodbi o zaposlitvi ni podpisala, zato ker jih tožena stranka ni predlagala, tožnici ne more iti v škodo. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke. S tem, ko je tožena stranka Zavodu RS za zaposlovanje vrnila znesek nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je od navedene institucije dobivala tožnica, ne pomeni, da mora ta znesek sedaj tožnica vrniti toženi stranki. Tožena stranka tožnico z dopisom 12. 2. 2008 ni pozivala k vrnitvi teh sredstev, temveč je pojasnila, da bo ta znesek pobotala z obveznostmi do tožnice. Temu tožnica ni nasprotovala, očitno pa se je tožena stranka odločila, da bo omenjeni znesek krila iz lastnih sredstev. Tožnica se v pritožbi sklicuje tudi na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 311/2008. Ker bi v primeru ugoditve tožničine pritožbe tožnica uspela skoraj s celotnim zahtevkom, predlaga tudi, da pritožbeno sodišče poseže tudi v odločitev o pravdnih stroških obeh pravdnih strank in toženi stranki naloži, da tožnici povrne vse njene pravdne stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnice in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 350. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnica, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V zvezi z vtoževanim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 8. 2003 do vložitve tožbe (do 31. 7. 2009) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici za vse vtoževano obdobje obračunala in izplačala osnovno plačo (z dodatkom za delovno dobo), kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi (B1), ki sta jo za delovno mesto „medical representative“ sklenili tožnica in pravna prednica tožene stranke. Tožena stranka je podala tožnici odpoved te pogodbe s ponudbo nove (za delovno mesto „administrativni asistent“), ki jo je tožnica podpisala. V sodnem postopku, ki se je vodil pred prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. I Pd 1064/2003 (A11), je bila pravnomočna ugotovljena neveljavnost in nezakonitost te odpovedi, toženi stranki pa naloženo, da tožnici vzpostavi pravice iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na plačilo plače in drugih denarnih prejemkov iz delovnega razmerja za delovno mesto „medical representative“ od 1. 8. 2003 dalje. Z ozirom na navedeno sodno odločitev je tožnica tudi v času, ko je na podlagi novo sklenjene pogodbe o zaposlitvi delala na delovnem mestu „administrativni asistent“, prejemala plačo, kot je bila dogovorjena v členu 3.1. pogodbe o zaposlitvi iz leta 2000 (B1).

Pravna prednica tožene stranke je tožnici 25. 8. 2005 podala tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2003 (B2), sklenjene za delovno mesto „administrativni asistent“, vendar pa je bila v sodnem postopku opr. št. II Pd 1310/2005 tudi ta odpoved pravnomočna ugotovljena za nezakonito in razveljavljena (A12, A13), toženi stranki pa naloženo med drugim (poleg reintegracije), da tožnici plača nadomestilo plače, kot bi jo prejemala, če bi delala na delovnem mestu „administrativni asistent“, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov v plačilo do plačila. Ker je tožnica za delo na delovnem mestu „administrativni asistent“ prejemala plačo v višini, ki je bila določena s pogodbo o zaposlitvi iz leta 2000, ji je bila torej tudi za to obdobje (za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po drugi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) tožena stranka dolžna obračunati in izplačati plačo (oziroma nadomestilo plače) skladno s členom 3.1. pogodbe o zaposlitvi iz leta 2000. Glede na takšno odločitev v izrekih pravnomočnih sodb prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 1064/2003 z dne 21. 4. 2004 in opr. št. II Pd 1310/2005 z dne 30. 1. 2007 (A11, A12, A13) in glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici v spornem obdobju obračunala in izplačala plačo, kot je bila določena v točki 3.1. pogodbe o zaposlitvi iz leta 2000 (B1) in kar dejansko potrjuje tudi tožnica v pritožbi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za obračun vtoževane razlike v plači v skupnem bruto znesku 37.727,28 EUR in na izplačilo skupnega neto zneska 21.620,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2009 dalje do plačila.

Upoštevaje obveznost tožene stranke v zvezi z obračunom in izplačilom plače oziroma nadomestila plače, kot izhaja iz izreka zgoraj citiranih pravnomočnih sodb (ki so nalagale toženi stranki obračun in izplačilo plače, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „medical representative“), so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da bi bila v vtoževanem obdobju upravičena do obračuna in izplačila plače, kot so jo dobili drugi delavci, ki so (dejansko) delali na delovnem mestu „medical representative“. Do takšne plače bi bila tožnica po stališču pritožbenega sodišča upravičena, če bi v zahtevku v citiranih sporih zahtevala plačo v višini plače, ki bi jo prejemala, če bi delala na delovnem mestu „medical representative“ in bi bilo njenemu takšnemu tožbenemu zahtevku pravnomočno ugodeno. Tega pa tožnica ni zahtevala. Glede na navedeno tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker v postopku ni pribavilo plačilnih list in pogodb o zaposlitvi za delavce tožene stranke, ki so delali na delovnem mestu „medical representative“. Na pravilnost izpodbijanega dela sodbe ne vpliva niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožena stranka tožnici ni ponudila v podpis aneksov k pogodbi o zaposlitvi, tako kot jih je ponudila drugim delavcem na zgoraj navedenem delovnem mestu. Tožena stranka tega tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bila dolžna storiti (iz dokaznega postopka izhaja, da sklepanje teh aneksov ni bilo avtomatično, temveč je bilo to odvisno od različnih faktorjev – inflacija, delovna uspešnost delavca, izkušnje, morebitni dodatni projekti), še posebej ob dejstvu, da je imela tožnica sicer sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto (za delovno mesto „administrativni asistent“).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena tudi tožničina pritožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke do nje v višini 4.203,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot že v odgovoru na tožbo. Ta terjatev je predstavljala znesek, ki ga je morala tožena stranka na podlagi člena 54/2 Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB; Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj., ki se je uporabljal do 31. 10. 2010) dne 18. 3. 2008 nakazati Zavodu RS za zaposlovanje zaradi denarnega nadomestila, ki ga je za čas brezposelnosti prejemala tožnica. Iz podatkov spisa izhaja, da je na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. II Pd 1310/2005 tožena stranka tožnici 3. 3. 2008 obračunala in izplačala celotni znesek pripadajoče plače (B4), torej tudi za obdobje, ko je tožnica prejemala nadomestilo od Zavoda RS za zaposlovanje (česar tožnica niti ne zanika). Ob upoštevanju načela popolne odškodnine (člen 168 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je dolžan delodajalec plačati delavcu le razliko do polnega nadomestila plače v primeru, ko delavec sprejme nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Vrnitev zneska, ki ga je Zavod RS za zaposlovanje izplačal delavcu, zahteva Zavod RS za zaposlovanje od delodajalca, to pa pomeni, da dobi delavec ob pravilnem upoštevanju člena 54/2 ZZZPB povrnjeno celotno nadomestilo plače, zavod dobi vrnjene od delodajalca zneske, ki jih je neutemeljeno (zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi) plačal delavcu, delodajalec pa plača tisto, kar je dolžan (tako tudi sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 8/2007 z dne 6. 11. 2007). Po stališču pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice, da dopis tožene stranke z dne 12. 2. 2008 (A3) po svoji naravi ne pomeni poziva tožene stranke za vrnitev spornega zneska. V tem dopisu je tožena stranka tožničinemu pooblaščencu poslala izračun denarnih prejemkov, ki jih je morala na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. II Pd 1310/2005 plačati tožnici, obenem pa je tožena stranka v tem dopisu tožnico tudi pozvala, da ji predloži natančne podatke o bruto zneskih, ki jih je tožnica po 29. 12. 2005 prejela od Zavoda RS za zaposlovanje z namenom poračuna teh zneskov z izplačili, ki jih je bila dolžna tožena stranka izplačati tožnici. Ta dopis je potrebno tudi po stališču pritožbenega sodišča šteti kot poziv tožene stranke tožnici na plačilo dolgovanega zneska. Tožnica se v pritožbi nadalje neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 311/2008 z dne 22. 6. 2010. Iz obrazložitve citirane sodbe je namreč razbrati, da je odločitev Vrhovnega sodišča RS v tem primeru temeljila na drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi je delodajalec od delavca zahteval vrnitev zneska iz naslova prejetega nadomestila plače v višini, kot je od Zavoda RS za zaposlovanje delavec prejel nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V tem primeru pa je bil med delavcem in delodajalcem sklenjen poseben pisni dogovor o tem, da med njima ni več nobenih terjatev, pri čemer bi delodajalec po stališču VS RS moral vedeti za določbo člena 54/2 ZZZPB. Ker je bil ta pisni dogovor o neobstoju medsebojnih terjatev veljaven, o neupravičeni obogatitvi delavca ni bilo mogoče govoriti (člen 190 OZ, člen 191 OZ), zato je bil tožbeni zahtevek delodajalca utemeljeno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank pravilno odločilo glede na člen 154/2 ZPP, zato je neutemeljen tudi ta, sicer neobrazloženi del pritožbe tožnice.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.