Jedro

Ker v času odreditve pripora oškodovanka še ni bila zaslišana s strani preiskovalnega sodnika, je preiskovalna sodnica pripor utemeljeno odredila tudi iz razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 7331/2013 z dne 12. 2. 2013 zoper obdolženega G. K. odredila pripor iz pripornih razlogov ponovitvene in koluzijske nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom Ks 7331/2013 z dne 14. 2. 2013 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa. Navajajo, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti temelji izključno na očitku, da je bil obdolženi zaradi kaznivih dejanj že kazensko obravnavan, kar pa po mnenju zagovornikov, ne more predstavljati podlage za sklepanje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Menijo, da bi se sodišče moralo prepričati o stanju oziroma izidu kazenskih postopkov zoper obdolženca ter ugotoviti, da so bili vsi kazenski postopki bodisi ustavljeni bodisi je bil obdolženec pravnomočno oproščen obtožbe. Po oceni zagovornikov lahko sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti temelji izključno na obdolženčevi predkaznovanosti oziroma na okoliščinah iz njegovega življenja pred storitvijo kaznivega dejanja, ne more pa temeljiti na v sklepu izpostavljeni vztrajnosti in nasilnosti pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. V zvezi z navedenim zagovorniki navajajo, da je obdolženec do kritičnega dogodka živel in živi normalno življenje v izvenzakonski skupnosti z J. P., s katero pričakuje otroka. Poudarjajo, da so se pri njeni nosečnosti pojavile zdravstvene komplikacije, kar izkazujejo s priloženo zdravstveno dokumentacijo. Nadalje zagovorniki navajajo, da ne drži ugotovitev preiskovalne sodnice, da obdolženec prekomerno uživa alkoholne pijače. Sodišče niti ne navede, na podlagi česa je prišlo do takšnega zaključka, sicer pa je obdolženec v svoj zagovor povedal le, da priložnostno uživa alkoholne pijače in se kdaj napije. Po oceni zagovornikov preiskovalna sodnica pri odreditvi pripora ni upoštevala, da je oškodovanka s svojim predhodnim obnašanjem, ko se je z obdolžencem poljubljala in dopuščala medsebojne intimne dotike, obdolžencu dala jasne znake, da si želi kaj več, kot le prijateljstvo. Zagovorniki izpodbijajo tudi obstoj koluzijske nevarnosti. Navajajo, da zaključek o obstoju tega pripornega razloga temelji izključno na besedah, ki jih je obdolženec izrekel L. L. neposredno po dogodku, in sicer: „prokleta prasica mala, saj boš ti vidla...“ Po oceni zagovornikov lahko te besede pomenijo karkoli, obdolženec pa jih je izrekel v stanju hude opitosti in očitno brez razmišljanja. Poleg tega je navedena priča vse, kar je vedela o dogodku, že povedala policistom. Navajajo tudi, da bi bilo mogoče isti cilj doseči tudi z odreditvijo milejšega ukrepa, tj. hišnega pripora. Zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženega izpusti na prostost oziroma da pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutem eljeno. Po oceni vrhovne državne tožilke je sodišče v izpodbijanem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je bil obdolženec za kazniva dejanja z elementi nasilja že obravnavan, pa tudi težo kaznivega dejanja, način storitve, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje izvršeno, ter izjemno vztrajnost pri izvršitvi kaznivega dejanja. Prav tako pravilno je sodišče presodilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog vplivanja na priče, saj je obdolženec neposredno po dejanju grozil oškodovanki in njeni hčerki.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. V zvezi z navedbami zagovornikov, da pri obdolžencu ni izkazana ponovitvena nevarnost po 3. točki prvega dostavka 201. člena ZKP, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica v okviru presoje ponovitvene nevarnosti nepravilno upoštevala predhodno kazensko obravnavanje obdolženca zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja. Po ustaljeni sodni praksi lahko storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, kaže na obdolženčevo ponovitveno nevarnost le, če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma, kar v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ne izhaja. Vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost v zadostni meri izkazana že z ostalimi okoliščinami, ki so navedene v sklepu o odreditvi pripora. Zmotno je namreč stališče zagovornikov, da je predkaznovanost edina okoliščina, ki utemeljuje odreditev pripora iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Na obdolženčevo ponovitveno nevarnost je mogoče sklepati tudi na podlagi siceršnjega vedenja obdolženca, njegovih osebnih lastnosti, okolja in razmer, v katerih živi. V določenih (sicer redkih) primerih pa potrebna stopnja verjetnosti, da bo obdolženec kazniva dejanja ponavljal, izhaja že iz konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja in ni treba, da bi bile izkazane še dodatne (subjektivne) okoliščine.

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi obdolženec v okviru obravnavanega dogodka nad oškodovanko izvajal spolno, fizično in verbalno nasilje. Pri tem je pokazal precejšnjo mero vztrajnosti, saj naj bi oškodovanko dalj časa posiljeval, jo udarjal, ji grozil s smrtjo ter jo davil, z nasilnim ravnanjem pa naj bi nadaljeval kljub temu, da ga je oškodovanka pri obrambi telesno poškodovala.

Oškodovanko naj bi davil še tedaj, ko sta k njima prihajala oškodovankin mož in hči ter ko je hči poskušala odpreti vrata vozila in je udarjala po steklih vozila, v katerem je bil zaklenjen skupaj z oškodovanko. Šele nato naj bi s svojim početjem prenehal, hkrati pa naj bi grozil tudi oškodovankini hčeri.

Preiskovalna sodnica ugotavlja, da je bil privedeni v času storitve dejanja pod vplivom alkohola, kot je sam navedel, pri čemer naj bi alkoholne pijače užival tedensko. Glede na to, da se pod vplivom alkohola naj ne bi dobro obvladoval ter da izjave žensk po svoje interpretira, je po oceni preiskovalne sodnice izkazana realna nevarnost istovrstnega početja v prihodnosti. Ob tem je preiskovalna sodnica navedla, da je obdolženčeva izvenzakonska partnerka v četrtem mesecu nosečnosti, vendar tudi slednje obdolženca ni odvrnilo od izvršitve očitanega mu kaznivega dejanja.

7.

Vse navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na obstoj resne nevarnosti, da bi obdolženec, če bi ostal na prostosti, s kaznivimi dejanji zoper spolno nedotakljivost nadaljeval. Dejstvo, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje posilstva, ki naj bi ga izvršil na izjemno nasilen, vztrajen in brezobziren način, tako da naj bi oškodovanko tudi udarjal, jo davil in ji grozil s smrtjo, že samo zase kaže na določene osebne značilnosti obdolženca, zaradi katerih je verjetno, da se bo na podoben način vedel tudi v prihodnje. Izkustveno utemeljen je namreč sklep, da storilec, ki je s svojim ravnanjem izkazal tolikšno mero spolne agresije, kot v obravnavanem primeru, tudi v prihodnosti do podobnih ravnanj ne bo imel zadržkov. Prav tako je znano, da lahko nasilno vedenje dodatno stimulira uživanje alkohola, pri čemer je v obravnavani zadevi sodišče ugotovilo, da obdolženec alkohol uživa tedensko in to v velikih količinah. Slednje jasno izhaja iz obdolženčevega zagovora z dne 12. 2. 2013 (list. št. 23), zato Vrhovno sodišče zavrača navedbe zagovornikov, da naj bi obdolženec izpovedal zgolj o priložnostnem uživanju alkoholnih pijač. Nepravilno zagovorniki navajajo tudi, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da naj bi oškodovanka s svojim predhodnim obnašanjem, ko se je z obdolžencem poljubljala in dopuščala medsebojne intimne dotike, obdolžencu dala jasne znake, da si želi več, kot prijateljstvo. Preiskovalna sodnica se je v izpodbijanem sklepu do te okoliščine izrecno opredelila (stran 7. izpodbijanega sklepa). Sicer pa po presoji Vrhovnega sodišča navedeno ravnanje oškodovanke ne more imeti nikakršnega vpliva na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec oškodovanko posilil niti na obstoj obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Ocene, da je pri obdolžencu podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, pa ne more omajati niti dejstvo, da je obdolženčeva partnerka v četrtem mesecu nosečnosti z izraženimi zdravstvenimi komplikacijami. Zagovorniki ne pojasnijo, zakaj naj bi ta okoliščina, ki jo dokazujejo s priloženo zdravstveno dokumentacijo, obdolženca odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj. Po oceni Vrhovnega sodišča je prepričljivejši sklep preiskovalne sodnice, da dejstvo, da je obdolženec očitano mu dejanje izvršil, kljub temu da je vedel za nosečnost partnerke, prej kaže na večjo, kakor manjšo verjetnost, da bo obdolženec kazniva dejanja ponavljal. 8. Vrhovno sodišče kot utemeljene sprejema tudi zaključke preiskovalne sodnice glede obstoja koluzijske nevarnosti. Preiskovalna sodnica je v zvezi s tem pripornim razlogom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila, da naj bi obdolženec oškodovankini hčeri, ko je prišla na kraj kaznivega dejanja, dejal: „L., vem kje živiš, saj se poznamo, zato se pazi“ ter zatem, v prisotnosti policistov in njenega očeta: „Prokleta prasica mala, saj še boš ti vidla!“ Tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšno vedenje obdolženca kaže na resno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti poskušal vplivati na izpovedbo navedene očividke. Zagovorniki neutemeljeno izpostavljajo, da lahko citirane besede pomenijo karkoli. Pomen besed je zmeraj treba ugotavljati v povezavi z okoliščinami, v katerih so izrečene. Te okoliščine pa v obravnavanem primeru jasno kažejo, da je obdolženec z izrečenimi besedami oškodovanki grozil, ker ga je pri očitanem mu kaznivem dejanju zalotila. Ker v času odreditve pripora oškodovanka še ni bila zaslišana s strani preiskovalnega sodnika, temveč je svojo izjavo podala le policiji (kar ni dokaz v kazenskem postopku), je preiskovalna sodnica pripor utemeljeno odredila tudi iz razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

9. Glede na vse ugotovljene okoliščine je preiskovalna sodnica pravilno zaključila tudi, da je pripor sorazmeren s težo kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, ter da od obdolženca ni mogoče pričakovati spoštovanja pravil hišnega pripora.

C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicujejo obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.