Jedro

Presoja, da je obraz pomemben del telesa, je bila opravljena v povezavi s funkcijo obraza na splošno in v povezavi s poškodbo, ki jo je oškodovancu prizadejal obsojenec.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 22. 2. 2018 obsojenega D. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v višini 200,00 EUR. Oškodovanca M. Z. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic in kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj se ukvarja z dejanskimi vprašanji, pa tudi navedbe, ki jih je mogoče kvalificirati kot kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka, niso utemeljene. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca so se zagovorniki pisno izjavili.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovorniki izpodbijajo obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v točki 10, da je škodovančevo izpovedbo potrdil P. R., ki je neposredno videl dogodek (zapis v sodbi sodišča druge stopnje: neposredno videl obravnavani zamah) in obsojenca prepoznal tako po fotografijah kot neposredno na glavni obravnavi. Citirajo, da je pritožbeno sodišče zapisalo, da je oškodovančeva izpovedba poleg sicer lastne prepričljivosti potrjena tudi z izpovedbo priče R. kot očividca kaznivega dejanja in je zato jasno, da pritožbena izvajanja v smeri zmotno ugotovljenega dejanskega stanja niso utemeljena. Zagovorniki ocenjujejo, da gre za navedbe, ki po vsebini pomenijo sodbo presenečenja in da je bila zato obsojencu kršena pravica do poštenega sojenja in pravica do obrambe. Sodišče prve stopnje prepoznave ni štelo kot odločilne in je odločitev oprlo na prepričljivo izpovedbo oškodovanca, zaradi česar se zagovorniki v pritožbi z izpovedbo priče R. niso ukvarjali. Ker pa je, po oceni zagovornikov, pritožbeno sodišče sprejelo drugačno dokazno oceno od sodišča prve stopnje in bistveno okoliščino, da je obsojenec udaril oškodovanca, oprlo na izpovedbo priče R., je s tem obsojencu kršilo pravico do enakega varstva pravic in tudi pravico do obrambe iz 22. in 29. člena Ustave.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni drugače kot sodišče prve stopnje presojalo izpovedbe priče P. R. Zagovorniki povzemajo del izpovedbe iz sodbe sodišča prve stopnje (stran 13 sodbe), v kateri je zapisano, da je oškodovanec na Facebook profilu našel fotografijo obtoženca, nato tudi njegovo ime, fotografijo skopiral in fotografijo z imenom obtoženca dostavil policijski postaji Izola, to je pred prepoznavo, ko je 28. 11. 2013 P. R. prepoznal obtoženca. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da tudi če bi oškodovančev pogovor z R. pred prepoznavo kaj vplival na R. izjavo, pa to pravzaprav ni odločilno, saj ni mogoče mimo dejstva, da je obtoženec (pravilno oškodovanec) ves čas postopka izjavljal in izpovedoval, da ga je udaril prav obtoženec. Na isti strani sodbe je na koncu odstavka zaključilo: „sicer pa dejstvo, da je oškodovanca udaril prav obtoženec, potrjuje tudi izpovedba P. R. na glavni obravnavi v Piranu, ko je obtoženca zanesljivo prepoznal kot tistega, ki je udaril oškodovanca, tudi na glavni obravnavi v tem postopku dne 15. 6. 2017 pa je izpovedal smiselno enako“. Sodišče prve stopnje je tako tudi na podlagi izpovedbe priče P. R. gradilo dokazno oceno o tem, da je obsojenec storilec obravnavanega kaznivega dejanja, zato navedbe v točki 10 sodbe sodišča druge stopnje ne predstavljajo drugačne dokazne ocene ali kršitev ustavnih pravic obtoženca iz 22. in 29. člena Ustave. Sodišče druge stopnje v sodbi ni ugotovilo dejstev, ki v sodbi sodišča prve stopnje niso bila ugotovljena, ampak je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, da oškodovančevo izpovedbo potrjuje tudi izpovedba priče R. 8. Sodišče druge stopnje ni, ko je pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje o presoji izpovedb prič in oškodovanca, storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar poskušajo prikazati zagovorniki v zahtevi s trditvami, da so navedbe v nasprotju z zapisniki o izpovedbah v postopku. V čem so nasprotja zagovorniki ne pojasnijo. Protispisnost pa je podana le takrat, kadar sodišče na podlagi napačno reproducirane izpovedbe napravi dokazne zaključke, tega pa vložniki zahteve ne zatrjujejo.

9. Kot kršitev kazenskega zakona vložniki uveljavljajo, da v opisu dejanja ni opisana huda telesna poškodba. Navajajo, da je v opisu kaznivega dejanja kot posledice obsojenčevega ravnanja navedeno: „da je bil začasno in znatno za 14 dni oslabljen posamezni del oškodovančevega telesa, to je njegov obraz, prav tako pa je bila njegova zmožnost za delo za 14 dni precej zmanjšana, prav tako pa je bil tudi za 14 začasno skažen“. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da zakonski znak kaznivega dejanja hude telesne poškodbe predstavljata začasno znatno oslabljen pomemben del telesa in začasna skaženost. V opisu dejanja ni opisano, da je bil začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa, saj opis dejanja navaja, da je bil oslabljen posamezen del oškodovančevega telesa, to je njegov obraz. Obraz glede na ustaljeno sodno prakso ni pomemben del telesa, saj se kot pomemben del telesa šteje del, ki tako ali drugače opravlja kakšno pomembno življenjsko funkcijo, česar za tkivo na ličnici ni mogoče trditi. Po oceni vložnikov iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj je sodišče menilo, da je obraz pomemben del telesa. Pritožbeno sodišče pa je v obrazložitvi sodbe pojasnilo: „da je tako obsežna raztrganinska rana na obrazu nedvomno znatno oslabila funkcijo organov, ki sodijo v sklop obraza oziroma glave, to je zlasti ust in posledično oškodovančevo prehranjevanje, zaradi česar ni dvoma, da je kot pomemben del telesa v obravnavanem primeru treba šteti tudi obraz“ (točka 6 sodbe sodišča prve stopnje). Po oceni vložnikov za navedbe pritožbenega sodišča ni podlage v izvedenem dokaznem postopku in sodišče zgolj sklepa, da je imel oškodovanec težave s prehranjevanjem, zato je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v nasprotju z listinami v spisu.

10. V točki 6 sodbe je pritožbeno sodišče napravilo sklep, zakaj je obraz v obravnavanem primeru mogoče šteti kot pomemben del telesa. Sodišče je najprej poudarilo, da iz spisovnega gradiva izhaja, da je oškodovanec v predelu obraza utrpel 8 cm dolgo raztrganinsko rano na levem licu, ki je na enem mestu segala 3 cm v globino in da je izvedenec medicinske stroke v pisnem mnenju obraz oškodovanca navedel kot pomemben del telesa. V obrazložitvi je zapisalo, da s tem stališčem soglaša in da je tako obsežna raztrganinska rana na obrazu, kot je opisana, nedvomno oslabila funkcijo organov, ki sodijo v sklop obraza oziroma glave, ter nato nadaljevalo s tekstom, ki ga citirajo zagovorniki. Poudarilo je tudi, da poškodbe zato ni moč locirati zgolj na poškodbo tkiva na ličnici, kot meni obramba, temveč na celotno funkcijo obraza, ki je bila prizadeta zaradi obravnavane poškodbe. Presoja, da je obraz pomemben del telesa je bila opravljena v povezavi s funkcijo obraza na splošno in v povezavi s poškodbo, ki jo je oškodovancu prizadejal obsojenec. Pritožbeno sodišče ni izhajalo iz dejstev, ki se ne bi nahajala v spisovnem gradivu in v sodbi sodišča prve stopnje, ki je povzelo, kakšno poškodbo je oškodovanec dobil ter presojo oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Sklep sodišča, da gre v obravnavanem primeru za pomemben del telesa ne pomeni protispisnosti, saj sodišče druge stopnje ni napravilo sklepa o odločilnem dejstvu na podlagi drugačne oziroma napačne reprodukcije izvedenih dokazov.

11. Z navedbami, da zgolj na podlagi neargumentiranih navedb izvedenca ni mogoče sklepati, da poškodbe, ki jih je dobil oškodovanec pomenijo hudo telesno poškodbo, zagovorniki ne uveljavljajo kršitve zakona, ampak se ne strinjajo z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tudi z navedbami, da sodišče ni presojalo neargumentiranih navedb, da je poškodba ličnice pomemben del telesa in da oskrba rane, ki je logično vidna (šivi na obrazu), predstavlja skaženost v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, saj če bi oskrba rane dejansko predstavljala skaženost v kazenskopravnem pomenu te besede, bi vsaka vidna poškodba kot zabuhlost, oteklina ali modrica in oskrba le-te predstavljala skaženost, kar pa lahko pomeni le prizadetost zunanjosti, ki je zakonski znak telesne poškodbe, vložniki zahteve v pretežni meri izražajo nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi in dejanskim stanjem. Kolikor pa se dotikajo s temi navedbami tudi kršitve kazenskega zakona pa je vložnikom na enake navedbe odgovorilo že pritožbeno sodišče v točki 6 obrazložitve sodbe, da je posledica, to je začasna skaženost podana, ker raztrganinske rane na obrazu v navedenih dimenzijah gotovo ni mogoče primerjati z zabuhlostjo, oteklino ali modricami, kar so izpostavili zagovorniki v pritožbi in kar ponavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti (sodišči prve in druge stopnje sta pri presoji, ali je podana posledica, to je začasna skaženost, izhajali iz mnenja izvedenca medicinske stroke).

12. Po oceni vložnikov ne v abstraktnem, ne v konkretnem delu opisa dejanja ni opisana huda telesna poškodba, to je, da je bil začasno znatno oslabljen pomemben del telesa ali pomemben organ, s čimer naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti v kazenskem postopku.

13. Opis dejanja v konkretnem delu opisuje, da je bil začasno oslabljen pomemben del oškodovančevega telesa, to je njegov obraz, kar za opis dejanja in konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe zadostuje (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 157/2004 in druge). Zakonski znak kaznivega dejanja hude telesne poškodbe je konkretiziran tudi z opisom poškodbe kot posledice obsojenčevega ravnanja, to je obsežne udarninsko raztrganinske rane na levem licu dolge 8 cm, ki je segala na enem mestu 3 cm v globino. Ob opredelitvi poškodbe sicer ni ponovljen opis iz zakonskega opisa dejanja, torej da gre za začasno znatno oslabljen pomemben del telesa, vendar pa je konkretizacija zadostna, saj ni potrebno, da se določeni zakonski znaki v opisu dejanja ponavljajo z istim ali drugačnim besedilom. Pojasnilo v čem je bil začasno znatno oslabljen oškodovančev del telesa, to je obraz, pa sodi v obrazložitev sodbe. Opis dejanja, da je obsojenec oškodovanca hudo telesno poškodoval (pri čemer je v opisu kot posledica njegovega ravnanja opisano tudi, da je povzročil pri oškodovancu začasno skaženost) pa omogoča ustrezno obrambo. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP (da je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje), ki jo nakazujejo zagovorniki z navedbami v zahtevi, tako ni bila storjena.

14. Z ostalimi navedbami v zahtevi, v katerih zagovorniki polemizirajo z dokaznimi zaključki v sodbi sodišča prve stopnje, zatrjujejo, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, se ne strinjajo z oceno oškodovančeve izpovedbe in oceno izpovedb prič, ter z razlogi sodbe sodišča druge stopnje o presoji pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovorniki ne uveljavljajo kršitve zakona. Trdijo, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona niso pravilno ugotovljena. Uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

15. Ker kršitve zakona iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, in ker zagovorniki uveljavljajo tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7112, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve ter obsojenčevih premoženjskih razmer.