Jedro

Sicer ima obramba prav, da CFP ni izvedenska institucija, spregleda pa, da obstoječa sodna praksa tej ustanovi nikoli doslej ni odrekla dokazne vrednosti podanega strokovnega mnenja, ki pa ga mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov skrbno oceniti kot vsak drugi dokaz, saj stranke takemu dokazu lahko oporekajo, zato tak dokaz v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni niti nedovoljen, niti sam po sebi neverodostojen samo iz razloga, ker ga je izdelala ta strokovna institucija.

Izrek

I. Pritožba obtoženega M. B. se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v delu (točka I.) glede odločbe o kazenski sankciji tako, da se obtoženemu M. B . poslej namesto pogojne obsodbe zaradi kaznivega dejanja po določbi prvega odstavka člena 196 KZ izreče kazen 1 (eno) leto zapora, v katero se všteje čas pridržanja in čas, prestan v priporu, in sicer od 22. 12. 2006 od 00.38 ure do 04.03 ure istega dne in od 1. 3. 2016 do 13.12 ure do dne 4. 3. 2016 do 10.45 ure.

Pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. I K 32694/2014 z dne 13. 2. 2015, ki je postala pravnomočna dne 19. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Kp 32694/2014 in s katero je bila obtoženemu M. B. zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po določbi tretjega v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 izrečena pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo 10 mesecev zapora in s preizkusno dobo štirih let, s e n e p r e k l i č e .

III. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo pod točko I.) obtoženega M. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po določbi prvega odstavka člena 196 KZ in mu na podlagi člena 50 KZ izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi določbe prvega odstavka člena 196 KZ določilo zaporno kazen 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora, ob upoštevanju pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. I K 32694/2014 z dne 13. 2. 2015, ki pa je postala pravnomočna dne 19. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Kp 32694/2014 in s katero je bila obtoženemu M. B. za kaznivo dejanje prikrivanja po določbah tretjega v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 izrečena pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo deset (10) mesecev zapora in s preizkusno dobo štirih let, pa mu je na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka člena 47 KZ v zvezi z drugim odstavkom člena 53 KZ in četrtim odstavkom člena 53 KZ določilo enotno zaporno kazen dve (2) leti zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dajanja. V primeru morebitnega preklica pa je še odločilo, da se v izrečeno kazen všteje tudi čas pridržanja tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Po določbi četrtega odstavka člena 196 KZ-1 je obtožencu M. B. odvzelo 279,01 g prepovedane konoplje (zasežene dne 22. 12. 2006), po določbi četrtega odstavka člena 95 ZKP pa ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP. Po prvem odstavku člena 97 ZKP pa je sklenilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornice obtoženega Mitje Bevca, postavljene po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Pod točko II.) je obtoženega P. O. na podlagi 3. točke člena 358 ZKP oprostilo obtožbe ODT Celje opr. št. Kt/1/297/07 z dne 9. 3. 2011, s katero se mu je očitala v sostorilstvu z M. B. storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po določbi prvega odstavka člena 196 KZ v zvezi s členom 25 KZ. Tudi v tem delu je sodišče po določbi prvega odstavka člena 96 ZKP sklenilo, da stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP in potrebni izdatki zagovornika obtoženega P. O. ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika (odvetnika ...) bremenijo proračun. Oprostilni del izpodbijane sodbe pritožbeno ni problematiziran.

3. Proti taki sodbi prvostopnega sodišča se glede obsodilnega dela (točka I.) pritožujeta obtoženec M. B. po svoji zagovornici z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se sodba prvostopnega sodišča spremeni in se obtoženega M. B. oprosti obtožbe, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek.

4. Okrožna državna tožilka pa izpodbijano sodbo v točki I.) napada iz razlogov po 2. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s 5. točko člena 372 ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona in po 4. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 374 ZKP zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in napadeno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtoženemu M. B. za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po določbi prvega odstavka člena 196 KZ izreče zaporno kazen eno leto in tri mesece zapora.

5. Odgovori na pritožbi niso bili vloženi.

6. Pritožba obtoženčeve zagovornice ni utemeljena, pritožba okrožne državne tožilke pa je delno utemeljena.

K pritožbi obtoženčeve zagovornice:

7. Pritožba ima sicer prav, da le argumentirana obrazložitev sodne odločbe, med katerimi je tudi obrazložitev o tem, katere dokaze je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi pomeni izpopolnitev obtoženčeve pravice do pritožbe in nobenega dvoma ni, da ima obtoženec vselej pravico vedeti, katero so bili tisti relevantni dokazi, ki so vplivali na sprejeto odločitev sodišča o njegovi krivdi. Ni pa se strinjati s pritožbo, da prvostopno sodišče s tem, ko je pod točko 7) obrazložitve le navedlo, da je upoštevalo prebrane listinske in na glavni obravnavi predlagane dokaze, ki pa jih ni znova argumentiralo, tako ni zadostilo obrazloženosti sodne odločbe glede sodbenega izreka in s tem kršilo 8. in 11. točko prvega odstavka člena 371 ZKP. Pregled spisovnega gradiva skupaj z obrazložitvijo izpodbijane sodbe pokaže, da je prvostopno sodišče v obrazložitev korektno povzelo tako zagovor obeh obtožencev, kot tudi izpovedi tekom postopka zaslišanih prič, v točki 7) pa je ob povzemanju slednjega zapisalo, da zagovoru obt. M. B. ni sledilo, svojo odločitev pa je oprlo na dokaze, ki jih je izvedlo tekom postopka, pri čemer je navedlo izpovedi prič D. Š., B. J., I. F., B. K., P. Z. in T. G., izrecno pa je še zapisalo, da odločitev temelji tudi na izvedenskem mnenju izvedenke dr. M. Z.in na njenem neposrednem zaslišanju ter ugotovitvah ob neposrednem pregledu zaseženih snovi na glavni obravnavi, kjer je sodišče prve stopnje tako, kot izkazujejo tudi zapisniki o glavni obravnavi v navzočnosti obtoženca in njegove zagovornice prebralo tudi tiste listinske dokaze, ki jih je ob zaslišanju prič in izvedenke slednjim tudi predočilo. Zato ni dvoma, da je tiste dokaze, na katere je oprlo svojo odločitev v vsebinskem delu povzelo v izpodbijano sodbo, jih dokazno ocenilo in se do njih tudi opredelilo. Zato zgolj nedefiniran zapis o tem, kateri so bili prebrani listinski dokazi po oceni pritožbenega sodišča ni hiba, s katero bi se sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, pritožba pa tudi ni obrazložila, v čem naj bi bili zaradi zatrjevane nepravilnosti razlogi sodbe v nasprotju z navedeno določbo.

8. Z uveljavljanjem pritožbenega razloga iz 8. točke prvega odstavka člena 371 ZKP pritožba meri na nedovoljen dokaz, na podlagi katerega je prvostopno sodišče gradilo svojo odločitev in pri tem navaja, da zgolj dejstvo, da je na zapisniku o preiskavi obtoženčevega vozila podpis obtoženca še ne pomeni, da je s tem ravnanje policistov odvezano vsakršne pomanjkljivosti ali napake. Takšen pritožbeni očitek, ki je sicer tudi neobrazložen in nekonkretiziran, se očitno nanaša na (ne)zakonitost izvedbe preiskave obtoženčevega vozila, v katerem je bilo zaseženo 279,01 g prepovedane droge - konoplje. V tej zvezi je prvostopno sodišče temeljito zaslišalo kriminalista I. F. in B. K., ki sta opravljala preiskavo vozila ter obe takrat prisotni priči P. Z. in T. G. ter na podlagi dokazne ocene teh izpovedi, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, pritožba pa jih izrecno v tem delu ni problematizirala, prepričljivo zaključilo, da je postopek preiskave obtoženčevega vozila bil opravljen korektno in zakonito, pri čemer je kot ključni dokaz izpostavilo zapisnik o opravljeni hišni preiskavi, na katerem so se nahajali podpisi tako obeh kriminalistov, ki sta preiskavo vozila vodila, obeh navzočih prič in tudi samega obtoženca, takrat še osumljenca, ki je podpis na zapisniku priznal za svojega. Zato je tudi pravilna ugotovitev, da je obtoženec ob preiskavi svojega vozila bil ves čas prisoten, kot tudi, da je zapisnik podpisal brez vsakršne prisile, kot je sicer to trdil v svojem zagovoru. Zato tudi v tem delu pritožbi ni pritrditi, da je sodišče kršilo 8. točko prvega odstavka člena 371 ZKP.

9. Pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba problematizira predvsem dokazno oceno izpovedi prič policistov D.Š. in B. J., ki sta sicer oba potrdila, da je ključ od vozila imel ves čas obt. M. B., ki je avto zaklenil, kar je glede na dejstvo, da je bil voznik tega vozila, tudi logično. Policist D. Š. se je v postopku posvečal obt. M. B., policist B. J. pa obt. P. O. Vtis policista D. Š., da mu obtoženi M. B. zakriva pogled v prostor vozila in to, da je avto zaklenil, pa je po oceni obrambe bilo ključno za zaključek sodišča, ko je obt. M. B. spoznalo za krivega, medtem ko ravnanje obt. P. O., ko je vrečko potisnil pod sedež in nato še odrinil policista, da ta v avtu ne bi pogledal, sodišču ni zadostovalo za potrditev obtožbe, čeprav je bilo tako ravnanje bistveno bolj usmerjeno k skrivanju konkretne vrečke pred policistom, kot pa obnašanje obt. M. B. Nepravilno je sodišče pretehtalo tudi zapis v uradnem zaznamku, sestavljenem na policiji, v katerem P. O. ravnanje ni bilo zavedeno tako, kot ga je opisal policist B. J. Taki zaključki sodišča, ko izključi dokazno vrednost priče, zaslišane v razumnem odmiku po dogodku, so potrditvah obrambe neprepričljivi, zlasti, ker si nasproti stojita izpoved priče in uradni zaznamek. Zato ni nobenega resnega dokaza, da so zavitki droge v vozilu obt. M. B. tudi njegovi in da so sploh bili najdeni v njegovem vozilu, saj teh zavitkov v rokah obt. M. B.nikoli ni imel, tega pa ne potrjuje tudi noben drugi dokaz. O najdbi vrečke z drogo pa ne obstaja tudi noben dokaz, uradni zaznamek policistov o zaznavi kaznivega dejanja, pa tudi ni vseboval vseh ugotovitev o dogajanju na kraju samem in sta jih policista dopolnjevala v svojih izpovedih (B. J. je 10 let po dogodku prvič izpovedal, da je iz avta smrdelo po marihuani), česar ni potrdil nihče. 10. Strinjati se je sicer s pritožbo, da bi fotografije o preiskavi obtoženčevega vozila na kraju samem lahko še nazorneje pojasnile, kaj se je na kraju dogodka po zaustavitvi vozila, last obt. M. B., dogajalo. Vendar pa odsotnost fotografij še nikakor ne pomeni, da prvo sodišče ni natančno raziskalo dejanskega stanja in tako preverilo utemeljenost zagovora obeh obtožencev glede očitanega jima kaznivega dejanja. Izpovedi prič policistov D. Š. in zlasti B. J. je ocenjevalo tudi v kontekstu uradnega zaznamka, spisanega na list. št. 16 takoj po zaznavi storitve kaznivega dejanja in tam zapisanih okoliščin. Zato nikakor tudi ne drži pritožbeni očitek, da je na izpoved policista B. J.prvo sodišče oprlo svojo odločitev. Ugotovilo je namreč, da je bil obt. M. B. ustavljen in preizkušen glede svojih psihofizičnih sposobnosti, potrebnih za varno vožnjo v cestnem prometu in da je zoper njega bil razpisan ukrep, kot tudi, da je obt. M. B. takoj po zaustavitvi in ugotovitvi policista D. Š., ki je v vozilu opazil plastično vrečko za sedežem, vozilo zaklenil in kasneje celo iz policijskega vozila skušal organizirati odvoz vozila z avtovleko s kraja dogodka, kar pa mu zaradi aktivnosti policistov ni uspelo. Prav zaradi zaznave PVC vrečke za sopotnikovim sedežem pa je bila opravljena kasneje tudi preiskava obtoženčevega vozila po predhodni odredbi sodišča s strani kriminalistov B. K. in I. F. ter v prisotnosti prič T. G. in P. Z. ter obt. M. B. Izpovedi policistov D. Š. in B. J.sta se bistveno razhajali glede vloge obt. P. O. v tem postopku, kar je prvo sodišče dokazno prepričljivo dognalo tudi v odnosu do prej navedenega uradnega zaznamka o storjenem kaznivem dejanju, kjer so, kot je dokazno pravilno ocenilo, spisana vsa ključna dejstva in zaznave o storitvi kaznivega dejanja, med katerimi pa v konkretnem primeru ni bilo obremenilnih dejstev in okoliščin za obt. P. O. Slednje in pa dejstvo, da obt. P. O. nikoli ni bil osumljenec v policijskem postopku (policist D. Š. mu je celo med postopkom dovolil oditi s kraja dogodka za kratek čas) in da se je šele z vložitvijo obtožnice z dne 9. 3. 2011 obt. P. O. očitalo sostorilstvo glede kaznivega dejanja po določbi prvega odstavka člena 196 KZ-1, je prvostopnemu sodišču tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zadostovalo za odločitev, da obt. P. O. ni mogoče očitati sostorilstva, zaradi česar mu je posledično izreklo tudi oprostilno sodbo. Po povedanem torej ne vzdrži navedba pritožbe, da je ravnanje P. O. bilo bistveno bolj usmerjeno k skrivanju vrečke (pritožba pritrjuje, da se je v vozilu obt. M. B. PVC vrečka vendarle nahajala), saj tega ni v izpovedbi policista B. J. sprejelo že prvostopno sodišče, ki je prav zaradi navedenega z jasnimi argumenti v oprostilnem delu sodbe očitno prepričalo tudi tožilstvo, ki oprostilnega dela sodbe glede obt. P. O. ne napada. Takšno stališče obrambe, ko z namenom ekskulpacije obt. M. B. prvič v pritožbenem postopku skuša prevaliti krivdo za najdeno vrečko v vozilu obt. M. B. na obt. P. O., pa je po oceni pritožbenega sodišča nesprejemljivo, zato se pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v tem delu izkaže za neutemeljen.

11. V nadaljevanju pritožba problematizira izvedensko mnenje izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. M. Z.z navedbami, da je izvedenka v obravnavi spornega materiala v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja vrečke s spornim materialom ožigosala, na vrečkah, ki so ji bile predložene na pregled na sodišču pa ni bilo žigov, kar je tudi izvedenko presenetilo, sodišču pa bi moralo to vzbuditi tudi dodaten dvom v to, ali gre za material, ki naj bi bil zasežen v vozilu obt. M. B. Zaupanje sodišča v zvezi s tehtanjem in ugotavljanjem vsebnosti posameznih kemičnih spojin v preiskovalnem vzorcu v institucijo sistema (CFP), ki v kazenskem postopku stoji obtožencu nasproti, je po mnenju pritožbe sporno, saj tako ni spoštovana potreba po zagotavljanju enakosti orožij. Sodišče je sprejelo tisto, kar so v uradnih zaznamih in zapisnikih zabeležili policisti, ne da bi se pri tem izvedli vsi postopki (dokumentiranje najdbe, prsni odtisi). Izvedenka je po oceni obrambe zgolj tolmačila rezultate preiskave, ki je bila opravljena na CFP, sama ni izvedla tehtanja in ugotavljanja osebnosti posameznih kemičnih spojih v preiskovalnem vzorcu, zato obstaja še dodaten dvom, da je material, ki je bil izvedenki prikazan na sodišču isti, kot ga je obravnavala na CFP. Izvedenstva pa tudi ni mogoče zaupati neposredno CFP, o čemer se je izjasnilo že Ustavno sodišče RS, saj je izvedenstvo pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije in mora biti nepristransko. Ker pa je v konkretnem primeru pretežni del izvedenstva opravil CFP (odgovoril na vprašanja, ki zadevajo ugotavljanje dejstev), pa je sodišče prve stopnje ravnalo po oceni obrambe nepravilno, ko je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca, ki ne bo državni organ, s čemer je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe (7. točka prvega odstavka člena 371 ZKP).

12. Nima prav pritožba, da je pretežni del izvedenskega dela opravil izvedenec, ki je državni organ. Izvedensko delo v obravnavani zadevi je v pisni obliki s podajo izvida in mnenja spisala v predmetni kazenski zadevi izvedenka za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. M. Z., ki je svoje ugotovitve še naknadno dodatno pojasnila na glavni obravnavi, tudi ob neposrednem pregledu in opisu zaseženih vzorcev droge. Drži, da je ob prvem pregledu izhajala iz plinskih kromatogramov z masnim detektorjem, ki ji je bil dan na razpolago s strani takratnega CFP (sedanjega NFL), katere pa je sodišče pridobilo naknadno po predlogu obrambe in se je tudi do slednjih izvedenka še dodatno izjasnila pred prvostopnim sodiščem in pri tem odgovarjala na vprašanja strank. Sicer ima obramba prav, da CFP ni izvedenska institucija, spregleda pa, da obstoječa sodna praksa tej ustanovi nikoli doslej ni odrekla dokazne vrednosti podanega strokovnega mnenja, ki pa ga mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov skrbno oceniti kot vsak drugi dokaz, saj stranke takemu dokazu lahko oporekajo, zato tak dokaz v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni niti nedovoljen, niti sam po sebi neverodostojen samo iz razloga, ker ga je izdelala ta strokovna institucija.1

13. S strani obrambe izražen dvom pred prvostopnem sodiščem o pristnosti in identičnosti preiskanih vzorcev droge, ki jih je izvedenka dodatno pojasnila še na glavni obravnavi, je tako prepričljivo ovrglo prvostopno sodišče, ki je po oceni pritožbenega sodišča dokazno pravilno ocenilo podano izvedensko mnenje (obrazložitev v točki 11). Kromatogrami, ki jih je opravil najprej CFP, so brez dvoma potrdili, da je kritičnega dne zasežena droga konoplja, te kromatograme pa je prvo sodišče tudi naknadno pridobilo in jih vložilo v spis, izvedenka pa je na podlagi tako pribavljenih kromatogramov dodatno obrazložila kakovost zasežene prepovedane droge, za katero je ugotovila, da je najmanj srednje kvalitete (razmerje pikov na kromatogramih). Izvedenki so bili na njeno željo omogočeni tudi pregledi spektrov, ki so bili posneti in shranjeni v CFP in analizirani pod okriljem MNZ z validiranimi metodami in ovrednotenimi in zato po oceni izvedenke, kar je sprejelo tudi prvo sodišče, predstavljajo verodostojen dokaz, da je v konkretnem primeru zasežena droga vsaj srednje dobre kvalitete. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da vzorci niso bili pravilno shranjeni in da sledljivost ni bila razvidna v zapisu (zaradi odsotnosti žigov), kar je prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča razumno pojasnilo. Ob naknadno opravljeni organoleptični raziskavi (raziskavi vonja in otipa droge) pa se je prvostopno sodišče še dodatno prepričalo, da je zasežena droga (279,01 g) marihuana, ki je bila pakirana v treh vrečkah, približno iste količine, kar je prvostopno sodišče še dodatno prepričalo o tem, da je obt. M. B. navedeno drogo prevažal prav z namenom nadaljnje prodaje. Zato zgolj dejstvo, da je tehnični del preiskave zasežene droge (plinska kromatografska preiskava z mastnim detektorjem) opravil CFP, kar je nato postavljena izvedenka kasneje še dodatno preverila in na podlagi teh ugotovitev v nadaljevanju gradila svoj izvid in mnenje, torej v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne pomeni, da je takšno izvedensko mnenje neverodostojno in nepravilno, prvostopno sodišče pa s tem, ko iz tega razloga ni pritrdilo obrambi o postavitvi drugega izvedenca za forenzično toksikologijo, nikakor ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe. Sodišče namreč na podlagi načela proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga obramba predlaga, kajti v zvezi s predlaganimi dokazi sodišče namreč sprejme prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi ugotavlja dejansko stanje in nato presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti. Če pa ugotovi, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, ravna pravilno, če tak dokazni predlog zavrne, kajti zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami sodnega izvedenca še nikakor ni razlog za postavitev novega izvedenca.2 K pritožbi okrožne državne tožilke:

14. V zvezi s kršitvijo kazenskega zakona pritožba opozarja, da je v času sprejema izpodbijane odločitve iz izpiska kazenske evidence (KE) izhajalo, da je obt. M. B. s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I K 2990/2014 z dne 10. 2. 2015 (pravnomočna je postala 11. 4. 2015) bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo sedem (7) mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, ki je prvostopno sodišče ni upoštevalo pri izreku kazenske sankcije, temveč je upoštevalo le določeno zaporno kazen po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. I K 32694/2014 z dne 13. 2. 2015 (pravnomočna 19. 6. 2015) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Kp 32694/2014, s katero je bila obtožencu zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po določbi tretjega v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 izrečena pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo deset (10) mesecev zapora in s preizkusno dobo štirih let. Ker bi moralo upoštevati obe izrečeni pogojni obsodbi, mu v obravnavanem primeru (znova) pogojne obsodbe ne bi smelo izreči, saj bi seštevek določenih kazni presegal zakonsko dopustno mejo za izrek pogojne obsodbe. V razlogih sodbe pa sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj pri izreku kazni po predmetni sodbi ni upoštevalo citirane sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I K 29902/2014 z dne 10. 2. 2015. Pritožba pa napada tudi izbiro kazenske sankcije in odmero določene kazni obt. M. B v okviru izrečene pogojne obsodbe in trdi, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo številne obteževalne okoliščine in je prevelik poudarek dalo olajševalnim okoliščinam, pri čemer je neutemeljeno štelo, da ima obdolženec vsaj neko občasno zaposlitev, česar obtoženec tekom kazenskega postopka ni izkazal niti ob podaji osebnih podatkov, niti ni navajal, da delo opravlja, čeprav je zaradi domnevnega opravljanja dela v pretežni meri opravičeval izostanke z glavnih obravnav. Navajal je le, da je brez zaposlitve. Ob dejstvu, da pa je bil doslej že večkrat spoznan za krivega storitve različnih kaznivih dejanj, da se tudi v obravnavanem primeru obtožencu očita storitev kaznivega dejanja, za katere je zagrožena zaporna kazen od enega do desetih let in da je obravnavano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom ter prenašal drogo (297,01 g) z namenom nadaljnje prodaje, bi po oceni pritožbe bil primeren izrek nepogojne zaporne kazni v trajanju enega leta in tri mesece zapora. Pritožba je delno utemeljena.

15. Storilcu kaznivega dejanja sodišče odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo, pri čemer pa upošteva vse okoliščine, ki kakorkoli vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere in tudi njegovo obnašanje po storjenem dejanju, kot tudi, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost. Prav ima pritožba, da je v času sprejemanja izpodbijane odločitve prvostopno sodišče razpolagalo s podatki o obtoženčevi predkaznovanosti (izpisek iz KE list. št. 446-447), iz katerega med drugim izhaja, da je obtožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 29902/2014 z dne 10. 2. 2015, ki je postala pravnomočna 11. 4. 2015, zaradi kaznivega dejanja velike tatvine (člen 205/I-1 KZ-1) bila izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila upoštevana tudi določena zaporno kazen, izrečena po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. I K 16996/2014 z dne 23. 4. 2014, ki je postala pravnomočna 2. 7. 2014 (kaznivo dejanje tatvine po prvem in drugem odstavku člena 204 KZ-1) z določeno zaporno kaznijo treh mesecev in preizkusno dobo dveh let. Zato je s citirano sodbo z dne 10. 2. 2015 sodišče obt. M. B. znova izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo zaporno kazen sedem (7) mesecev s preizkusno dobo dveh let, ta preizkusna doba pa se je iztekla 11. 4. 2017. Navedeno pokaže, da ima pritožba prav, da je prvostopno sodišče v času izreka izpodbijane sodbe (27. 10. 2016) prezrlo, da pogojna obsodba po citirani sodbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I K 29902/2014 z dne 10. 2. 2015 še ni potekla (je pa potekla 11. 4. 2017), zaradi česar bi prvostopno sodišče glede takrat še aktualne pogojne obsodbe moralo odločiti o morebitnem preklicu le-te, česar pa ni storilo, temveč je v izreku izpodbijane sodbe upoštevalo le sodbo Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. I K 32694/2014 z dne 13. 2. 2015, ki je postala pravnomočna 19. 6. 2015 in katere preizkusna doba se izteče 19. 6. 2019. Navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 10. 2. 2015 pa je prvostopno sodišče sicer upoštevalo pri izreku določene zaporne kazni in preizkusne dobe kot obteževalno okoliščino (predkaznovanost) in ob tem prav tako prezrlo, da je obtoženec s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, opr. št. I K 21196/2014 z dne 7. 3. 2016, ki je postala pravnomočna 9. 6. 2016, bil spoznan za krivega še storitve kaznivega dejanja izdelovanja in pridobivanja orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po določbi tretjega odstavka člena 306 KZ-1 in s katero mu je bila izrečena zaporna kazen štirih (4) mesecev zapora (kasneje spremenjena v družbeno koristno delo).

16. Navedeni podatki o obtoženčevi predkaznovanosti zaradi premoženjskih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj zoper javni red in mir, ki jih je obtoženec storil po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja (22. 12. 2006), pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tako, kot opravičeno izpostavlja pritožba, ne utemeljujejo izrek sankcije opominjevalne narave (pogojne obsodbe), kot je to storilo prvostopno sodišče, ki je celo v nasprotju z izkazanimi podatki o obtoženčevi predkaznovanosti, s katerimi je razpolagalo ob izreku sodbe in o času izvršitve teh kaznivih dejanj (obdobje storitve kaznivih dejanj od 25. 9. 2012 do 30. 7. 2013) štelo, da obtoženec v zadnjih letih vendarle ni izvršil novih kaznivih dejanj, kar naj bi celo prevagalo pri odločitvi prvega sodišča glede izreka pogojne obsodbe, za katero naj bi po prepričanju prvega sodišča obstajala pozitivna prognoza, da obtoženec v bodoče ne bo več ponavljal kaznivih dejanj skupaj z nepojasnjeno ugotovitvijo prvega sodišča, da ima obtoženec občasno zaposlitev, kar prav tako utemeljeno graja pritožba in kar je v nasprotju tudi z osebnimi podatki v spisovnem gradivu in v sodbi, iz katere izhaja podatek, da je obtoženec nezaposlen. Zaradi tega je posledično pritrditi pritožbi, da prvo sodišče okoliščini obtoženčeve predkaznovanosti ni namenilo ustrezne pozornosti, ki bi se ob upoštevanju že doslej ugotovljenih obteževalnih okoliščin (teža storjenega kaznivega dejanja, naklep) in okoliščine, da je obtoženec nezaposlen, vsekakor morala odraziti v odločbi o kazenski sankciji z izrekom nepogojne zaporne kazni. Zato je pritožbeno sodišče po utemeljenem predlogu pritožbe poseglo v ta del izpodbijane sodbe in pritožbi delno ugodilo tako, da je obt. M. B. namesto doslej izrečene pogojne obsodbe izreklo za kaznivo dejanje po določbi prvega odstavka člena 196 KZ (za katerega je predpisana zaporna kazen v trajanju od enega do desetih let zapora), zaporno kazen enega (1) leta, pri čemer je upoštevalo tudi časovno odmaknjenost od samega dogodka (22. 12. 2006). Tako izrečena zaporna kazen na spodnji meji za storjeno kaznivo dejanje pa bo po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju načela individualizacije kazenske sankcije ustrezna tudi glede na težo storjenega kaznivega dejanja in ugotovljeno storilčevo krivdo. V izrečeno zaporno kazen pa je bilo potrebno enako, kot je to storilo že prvostopno sodišče, všteti tudi čas pridržanja in čas, prestan v priporu tako, kot izhaja iz sodbenega izreka te sodbe. Ni pa sledilo predlogu pritožbe za preklic pogojne obsodbe po sodbi Okrožnega sodišča v Celju I K 29902/2014 z dne 10. 2. 2015, kajti preizkusna doba po tej sodbi je potekla 11. 4. 2017, zato preklic le-te več ni mogoč. Glede na dejstvo, da pa je sodišče obtožencu izreklo nepogojno zaporno kazen, pa je istočasno še odločilo, da se kljub predlogu pritožbe pogojna obsodba po sodbi Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. I K 32694/2014 z dne 13. 2. 2015 (pravnomočna 19. 6. 2015) zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po določbi tretjega in prvega odstavka člena 217 KZ-1, zaradi katerega je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba z zaporno kaznijo deset (10) mesecev in preizkusno dobo štirih let (le-ta poteče 19. 6. 2019) ne prekliče (določba četrtega odstavka člena 52 KZ), zaradi česar je posledično tudi neutemeljen pritožbeni predlog za izrek skupne zaporne kazni v trajanju enega leta in tri meseca zapora.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo (določba člena 391 ZKP), saj v tem delu tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi vselej uradoma (določba člena 383 ZKP), pritožbi okrožne državne tožilke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, kot izhaja iz sodbenega izreka te sodbe (določba prvega odstavka 394. člena ZKP), v preostalem delu pa je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo.

18. Obtoženi M. B. sicer ni uspel s pritožbo, zato bi v skladu z določbo prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP moral plačati sodno takso za pritožbo. Glede na dejstvo, da bo obsojenec moral prestajati zaporno kazen in da je nezaposlen, pa je pritožbeno sodišče skladno z določbo četrtega odstavka člena 95 ZKP sklenilo, da se ga oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1 Primerjaj sodbi VS RS I Ips 59/2010 z dne 2. 9. 2010 in I Ips 70/2000 z dne 9. 9. 2004. 2 Glej sodbo VS RS I Ips 7032/2015 z dne 2. 2. 2017.