Jedro

Če solastnik stvari ne uporablja v skladu s svojim solatninskim deležem in ne zahteva od ostalih solastnikov (uporabnikov), da mu dopustijo uporabo solastne stvari v skladu z njegovim solastninskim deležem, nima zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve (198. člen OZ) in tudi ne odškodninskega zahtevka zaradi neuporabe stvari (131. člen OZ), ker ni podan element nedopustnega ravnanja, kot obvezna sestavina odškodninske odgovornosti. Samo dejstvo, da se je tožnik zaradi obstoja načina uporabe solastne stvari počutil prikrajšanega, ne zadošča za nastanek verzijskega ali odškodninskega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženca dolžna plačati 18.360,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencema povrniti 2.214,82 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik. V pritožbi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in 8.člena ZPP. Bistvo pritožbenih navedb je, da je zmotno ugotovljeno, da je toženec soglašal z obstoječo uporabo gospodarskega poslopja in da ni storil ničesar, da bi spremenil vrsto let obstoječi režim uporabe solastnih nepremičnin. Tožencema je prezentno, da tožnik ne pristaja na dosedanji način uporabe nepremičnin. Kršitev 8. člena ZPP je podana, ker je sodba prezrla bistvo tožnikovih pojasnil, kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa je podana, ker so tožnikove navedbe v sodbi povzete v nasprotju z vsebino tožnikove izpovedi. 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker niso percipirani in obravnavani tožnikovi predlogi in ker je bil zavrnjen dokaz z izvedencem psihologom in zaslišanje priče M. F., ki bi pojasnila okoliščine, kako je prišlo do vzpostavitve dosedanjega režima uporabe solastna nepremičnine. Stališče sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne bi spremenili ugotovljenega dejanskega stanja je pavšalno in navrženo in ne predstavlja pretehtane analize tožnikovih dokaznih pobud.

Zmotno je ugotovljeno, da dejanje tožencev ni nedopustno. Nedopustno je dejanje, če oškodovalec prekrši zavarovani interes oškodovanca. Evidentno je, da toženca vztrajata pri izključevanju tožnika od uporabe gospodarskega objekta in stanovanjske hiše. Toženca posegata v tožnikov zavarovani interes, da objekte zasedata tako, da se tožnik po njih ne more ekspandirati (po slovensko: raztezati se, večati svojo uporabno prostornino). Irelevantno je, kako je tožnik aktiven v smeri zahtevkov uveljavljanja za drugačen način uporabe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik solastnik do 51/100, toženca pa skupaj do 49/100 nepremičnin vl. št. 321 in 174 k.o. Ž., vl. št. 259 k.o. Š. pri Ž. in vl. št. 77 k.o. G. K., v nadaljevanju solastno premoženje, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, gospodarsko poslopje ter kmetijska in gozdna zemljišča. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da se način uživanja solastnih nepremičnin že vrsto let ni spremenil, razen pri kmetijskih zemljiščih, ker se je zmanjšal obseg kmetovanja. Da tožnik, razen da je vložil predlog za razdružitev (kar ni možno šteti za zahtevo, da se mu takoj prepusti v uporabo določen del solastnih stvari) ni storil ničesar, da bi se spremenil vrsto let obstoječi režim uporabe solastnega premoženja, saj tožencema ni izrazil želje, da bi svojo obrtno dejavnost širil v drug prostor gospodarskega poslopja, niti tožencema ni predlagal, da bi se spremenil način uporabe kmetije. Če bi toženec to izrazil, bi se lahko širil v prazni hlev. Tožnik tožencema ni prepovedal ali branil uporabo spornih nepremičnin.

Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v očeh tožencem soglašal z njuno uporabo solastnega premoženja, saj jima ni izrazil kakršnekoli nestrinjanja. Tožencema zato ni možno očitati nedopustne uporabe solastnih stvari oziroma, da sta kršila tožnikova solastninska upravičenja. Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo.

5. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in se v tem delu v celoti sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Na takšno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (198. člen Obligacijskega zakonika in 131. člen Obligacijskega zakonika), ko je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

6. Da je uživanje solastnih nepremičnin že vrsto let nespremenjeno in da tožnik od tožencev ni zahteval drugačno razporeditev uporabe gospodarskega poslopja, je sodišče prve stopnje zaključilo tako na podlagi tožnikove izpovedi, kot na podlagi veh ostalih izvedenih dokazov. Izvedene dokaze je pravilno in popolno ocenilo. Tožnikova izpovedb je pravilno in v relevantnem delu popolno upoštevana. Glede na ugotovljeni dejanski stan, da se gozd praktično ni izkoriščal, da so kmetijska zemljišča razen njive, ki jo obdelujeta toženca, dana v najem tudi s soglasjem tožnika, se je dokazni postopek skoncentriral na vprašanje uporabe gospodarskega poslopja. Glede tega pa je tožnik izpovedal, da prvo tožencu ni nikoli predlagal, da bi uporabo gospodarskega poslopja drugače razdelila oziroma, da s prvotožencem o tem vprašanju ni govoril. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni storil ničesar, da bi spreminjal vrsto let obstoječi režim uporabe kmetije, da tožnik ni izrazil želje, da bi svojo dejavnost obrti razširil v drug prostor v gospodarskem poslopju in da tožencema ni predlagal, da bi se spremenil način dosedanje uporabe kmetije, ima torej podlago v tožnikovi izpovedbi. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP In 8. člena ZPP.

7. Če solastnik stvari ne uporablja v skladu s svojim solatninskim deležem in ne zahteva od ostalih solastnikov (uporabnikov), da mu dopustijo uporabo solastne stvari v skladu z njegovim solastninskim deležem, nima zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve (198. člen OZ) in tudi ne odškodninskega zahtevka zaradi neuporabe stvari (131. člen OZ), ker ni podan element nedopustnega ravnanja, kot obvezna sestavina odškodninske odgovornosti.

Zmotno je stališče pritožbe, da ni pomembno, da tožnik ni bil aktiven v smeri zahtevkov glede uveljavljanja za drugačen način uporabe solastne stvari.

V danem primeru je odločilno ravno to, da tožnik od tožencev ni zahteval, da mu prepustita uporabo večji del solastnih stvari. Posledica tega je, da nima niti verzijskega niti odškodninskega zahtevka.

Samo dejstvo, da se je tožnik zaradi obstoja načina uporabe solastne stvari počutil prikrajšanega, ne zadošča za nastanek verzijskega ali odškodninskega zahtevka.

Ker ni odločilno, kako je do obstoječega načina uporabe prišlo, ampak, da tožnik ni zahteval od tožencev, da mu prepustiti v uporabo večji del solastnih stvari, sodišču ni bilo potrebno izvajati dokazov z izvedencem psihiatrom in zaslišanjem priče M. F., ki naj bi pojasnila okoliščine, ki so pripeljale do tega, da se je vzpostavil dosedanji režim uporabe in da toženca te okoliščine izkoriščata za nadaljevanje tega režima. Pritožba zato neutemeljeno graja zavrnitev izvedbe teh dokazov.

8. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).