Jedro

Pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo premalo izplačanega zneska odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je treba upoštevati tudi delovno dobo, dopolnjeno pri pravnih prednikih tožene stranke (družbi, ki je bila pripojena k toženi stranki), četudi je do statusne spremembe (pripojitve) prišlo v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku razliko v odpravnini v znesku 4.061,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku, za znesek 973,67 EUR, tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 555,00 EUR in jih nakazati na račun tožnikovega pooblaščenca v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje, pod izvršbo. V IV. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podredno, da jo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne in mu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje pravne podlage, na kateri je sodišče prve stopnje utemeljilo svoj zaključek o delovnopravnem nasledstvu. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo podano pravno nasledstvo med G.V.I.M. p.o. ter G.V.T.V.O., p.o.. Zgolj podatki iz delovne knjižice, izpovedba tožnika in pričanje S.S. ne morejo biti ustrezni in zadostni dokazi za ugotovitev delovnopravnega nasledstva. To delovnopravno nasledstvo ne izhaja niti iz zgodovinskega izpiska. Med tožencem in družbo G.V. – v stečaju ni bila sklenjena nobena pogodba oz. drug sporazum o prehodu delavcev na toženko. Z dnem začetka stečajnega postopka na družbo G.V. – v stečaju 6. 2. 1991 je vsem delavcem prenehalo delovno razmerje, okrog 250 od njih, ki so se kasneje zaposlili pri toženi stranki pa so se zaposlili pri njej na podlagi novih zaposlitev. Med obema pravnima osebama ni bila sklenjena nobena pogodba glede prenosa delavcev. Z izpodbijano sodbo so bile toženi stranki kršene tudi ustavno zajamčene pravice in svoboščine iz 2. in 22. člena Ustave RS. Zahtevek tožnika pa je neutemeljen tudi zato, ker je bil z njim sklenjen dogovor o poravnavi obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev o pravnem predpisu, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo pri ugotovitvi o delovnopravnem nasledstvu med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in glede tega, če je tožena stranka pravni naslednik teh podjetij, tožena stranka uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev pa ni podana, kar izhaja že iz dejstva, da tožena stranka po eni strani sodišču prve stopnje očita, da o tem vprašanju nima razlogov, hkrati pa uveljavlja zmotno stališče sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka pravni naslednik nekdanjih podjetij G.V.. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede tega vprašanja, vendar pa to ne pomeni očitane bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj izpodbijana odločitev ni arbitrarna oz. očitno napačna in tudi ne brez razumnih pravnih argumentov. Neutemeljena je tudi pavšalna pritožbena navedba o kršitvi 2. člena Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih zaposlen od 25. 10. 1976 do 26. 12. 2010, s prekinitvijo od 7. 2. 1991 do 6. 5. 199, tako da ima skupno več kot 33 let delovne dobe pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih; - tožnik je bil v času od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in je prejemal nadomestilo kot nezaposlena oseba, vendar se je s 7. 5. 1991 zaposlil pri toženi stranki (takrat M.S.V.O., ... d.o.o.); - tožniku je bila ob prenehanju delovnega razmerja odpravnina izplačana le ob upoštevanju delovne dobe za čas od 7. 5. 1991 do 26. 12. 2010. Tožena stranka je pravna naslednica nekdanjih družb I.M.V.O. p.o. in G.V.T.V.O. d.o.o., pri katerih je tožnik delal od 25. 10. 1976 do 6. 2. 1991. Tožena stranka je tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačala odpravnino le ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku M.S.V.O., d.o.o.. …. v času od 7. 5. 1991 do 26. 12. 2010, medtem ko mu delovne dobe, dosežene pri prejšnjih delodajalcih, ni upoštevala. Zmotno je stališče tožene stranke, da tega ni bila dolžna storiti zaradi tega, ker tožnik 21. 10. 1991, ko je bila v sodni register vpisana pripojitev podjetja G.V.T.V.O. d.o.o. k toženi stranki, ni bil več zaposlen pri družbi G.V.T.V.O. d.o.o., ker se je že 7. 5. 1991 zaposlil pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku družbi M.S.V.O. d.o.o.. V zadevi ne gre za vprašanje prenosa pravic zaposlenih delavcev ob pripojitvi, temveč za vprašanje ali je podjetje G.V.T.O.O. p.o. ... pravni prednik tožene stranke in ali se v zvezi s tem delovna doba tožnika pri tem podjetju šteje za delovno dobo pri toženi stranki. Glede na to, da je bilo podjetje G.V.T.V.O. d.o.o. ... pripojeno k družbi M.S.V.O., d.o.o., ki je pravni prednik tožene stranke, je prav gotovo, da gre pri odnosu med obema družbama za pravno nasledstvo. Izbris podjetja v družbeni lastnini G.V.T.V.O. p.o. iz sodnega registra zaradi ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo G.V.T.V.O. d.o.o., je razviden iz 18. točke zgodovinskega izpiska iz sodnega registra (priloga A7), ki ga je v spis vložil tožnik. Pripojitev družbe G.V.T.V.O. d.o.o. k podjetju M.S.V.O. d.o.o. pa je razvidna iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra (priloga A8), ki ga je v spis prav tako vložil tožnik.

Iz podatkov v spisu izhaja tako pravno nasledstvo med G.V. d.o.o. ... ter toženo stranko (pripojitev družbe v stečajnem postopku), pa tudi pravno nasledstvo med G.V.T.V.O. p.o., pri kateri se je tožnik zaposlil 25. 10. 1976 in delovno organizacijo G.V.T.V.O. p.o., ki je nastala s preoblikovanjem TOZD T.V.O. ... n.sol.o. v enovito delovno organizacijo. Nasledstvo je nedvomno razvidno tudi iz podatkov v tožnikovi delovni knjižici, iz katere izhaja, da se je tožnik v podjetju G.V.I.M. ... zaposlil 25. 10. 1976 in je bil potem do 30. 6. 1988 zaposlen pri pravnih naslednikih tega podjetja. Iz delovne knjižice je nadalje razvidno, da se je tožnik s 1. 7. 1988 (torej brez prekinitve) zaposlil pri G.V.T.V.O. p.o. ..., ki je nastala s preoblikovanjem TOZD, T.V.O. ...n.sol.o. ..., ki je tožniku tudi zaključila vpis v delovno knjižico. Pravno nasledstvo je razvidno tudi z zaključkom vpisa delovne dobe pri G.V.T.V.O. p.o. s 6. 2. 1991, ki ga je izvršila družba G.V.T.V.O.... d.o.o., saj je bil dne 1. 10. 1990 v sodni register vpisan izbris podjetja G.V.T.V.O. p.o. zaradi ustanovitve družbe G.V.T.V.O. d.o.o. ....

Nobenega dvoma torej ni o tem, da je tožena stranka pravna naslednica družbe G.V.T.V.O. d.o.o. ... zaradi pripojitve te družbe. Po določbah tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ št. 77/88 in nasl. - ZP) je podjetje prenehalo med drugim tudi s pripojitvijo drugemu podjetju (4. točka prvega odstavka 188. člena ZP), ob taki statusni spremembi pa je, ne glede na to, da je bila izvedena v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku, podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, postalo njegov pravni naslednik. To izhaja določbe 14. člena ZP, ki določa, da je podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, odgovorno za obveznosti podjetja, ki je s tem prenehalo.

Stališče tožene stranke, da bi se pravno nasledstvo med družbo G.V.T.V.O. d.o.o. in toženo stranko lahko upoštevalo le, če bi bil tožnik v času pripojitve tega podjetja k toženi stranki (s pripojitvijo v letu 1991 se je zaključil stečajni postopek nad G.V. d.o.o.) zaposlen pri družbi G.V.T.V.O. d.o.o., je zmotno, saj iz tretjega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, ZDR) kaj takšnega ne izhaja. Iz te določbe pa tudi ne izhaja, da se upošteva le neprekinjena delovna doba, dosežena pri pravnih prednikih delodajalca. Tretji odstavek 109. člena ZDR določa le, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so prejšnji delodajalci tožnika v času od 25. 10. 1976 pravni predniki tožene stranke. Tožniku je pri prejšnjem delodajalcu G.V. d.o.o. ... sicer res prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, vendar ta družba ni prenehala zaradi stečaja, ampak zaradi pripojitve k toženi stranki, ki je zato njen pravni naslednik. Po zakonski ureditvi, ki je veljala v letu 1991, to je po Zakonu o prisilni poravnavi in stečaju (Ur. l. SFRJ, št. 84/89 – ZPPSL), je namreč z dnem uvedbe stečajnega postopka delavcem že na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje, zato v podjetju v stečaju, ki je bilo pripojeno k toženi stranki, na dan pripojitve (praviloma) ni bilo delavcev (razen delavcev, ki so nadaljevali z delom v stečajnem postopku). ZPPSL je v 93. členu določal, da z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev in da sme stečajni senat, dokler traja stečajni postopek, obdržati na delu potrebno število dolžnikovih delavcev za dokončanje že začetih del ali zaradi izvedbe stečajnega postopka. 94. člen istega zakona pa je določal, da imajo delavci, ki so ostali na delu, dokler traja stečajni postopek, pravico do osebnega dohodka, katerega višino določi na predlog stečajnega upravitelja stečajni senat. V 152. členu tega zakona pa je bilo določeno, da v primeru prisilne poravnave v stečaju oz. v primeru, ko se stečajni postopek ustavi zaradi potrditve prisilne poravnave, prenehajo pravne posledice začetka stečajnega postopka, v veljavi pa ostanejo odločbe o prenehanju delovnega razmerja delavcev (prvi odstavek 93. člena).

Tožnik je bil od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 sicer res prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, vendar se je potem vrnil na isto delovno mesto ravno zaradi tega, da bi se v okviru aktivne politike zaposlovanja nadaljnja zaposlitev delavcev financirala iz javnih sredstev. Zaradi navedenega je tožnikovo zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke potrebno upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR in šteti, da tožnik zaposlitve ni spremenil. Vmesna prijava delavcev na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje je bila potrebna zaradi zagotovitve financiranja njihove zaposlitve pri toženi stranki potem, ko jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja. Čeprav se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s 7. 5. 1991, torej pred pripojitvijo G.V. d.o.o. ... - v stečaju k toženi stranki, je tožnikovo zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke potrebno upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Upoštevati je potrebno, da tretji odstavek 109. člena ZDR ne vsebuje nobenih omejitev oz. pogojev, da mora biti zaposlitev pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih neprekinjena, niti ni mogoče upoštevati določbe 73. člena ZDR (sprememba delodajalca) za nazaj za obdobje, ko ZDR sploh še ni veljal in ko so se prehodi delavcev (neodvisno od njihove volje) izvajali po tedaj veljavnih predpisih (v letu 1991 po ZDR/90 oz. ZTPDR). V obravnavani zadevi je dokazano pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do razlike v odpravnini ob upoštevanju celotne delovne dobe tožnika pri pravnih prednikih tožene stranke od 25. 10. 1976 (s prekinitvijo, ki je razvidna iz delovne knjižice) dalje.

Uveljavljena sodna praksa je, da se za obdobje pred uveljavitvijo ZDR upošteva kontinuiteta delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi ni pravnega nasledstva, gre pa za zaposlitev delavca pri različnih delodajalcih v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Ta je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajali prehodi (razporeditve) delavcev k drugemu delodajalcu (neodvisno od njihove volje), institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, to je kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavce drug od drugega (čeprav med njimi ni pravnega nasledstva, praviloma pa je šlo za povezanost delodajalcev zaradi različnih oblik statusnih sprememb po uveljavitvi ZP in nato ZGD). Takšno stališče je v številnih odločbah zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (npr. odločbe opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008). Sodna praksa priznava kontinuiteto delovnega razmerja celo v nekaterih primerih, ko je bil delavec zaposlen v podjetju, ki je prenehalo zaradi stečaja in je bil nato prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba, če je delavce, ki jim je iz tega razloga prenehalo delovno razmerje, prevzelo drugo podjetje, ki je (v okviru stečajnega postopka) prevzelo proizvodnjo na podlagi najemnih pogodb, prevzem delavcev pa je bil subvencioniran v okviru aktivne politike zaposlovanja.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnik do vtoževane odpravnine ni upravičen, ker je s toženo stranko sklenil Dogovor o poravnavi obveznosti ob prenehanju delovnega razmerja (B 2

). S tem dogovorom (ki niti ne vsebuje tožnikove izjave o odpovedi pravici do razlike v odpravnini) se tožnik odpravnini ni mogel pravnoveljavno odpovedati (odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-63/2003 z dne 27. 1. 2005, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010,...).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih ta ni priglasila.