Jedro

Za ugotovitev statusa uporabnika osebe, ki ne sodi v krog ožjih družinskih članov, je potrebno, da kumulativno obstajata dva pogoja: stalno skupno stanovanje z imetnikom stanovanjske pravice in ekonomska skupnost z njim.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je toženka v spornem stanovanju bivala le občasno ter da med njo in pokojnim imetnikom stanovanjske pravice ni obstajala ekonomska skupnost. Zato tožena stranka po njegovi smrti ni pridobila pravice po 18. členu zakona o stanovanjskih razmerjih. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da obstaja med sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje neskladje. Medtem ko prvostopno sodišče ugotavlja, da toženka v spornem stanovanju sploh ni živela, pa drugostopno sodišče ugotavlja le, da med pokojnim in toženko ni bilo ekonomske skupnosti. Toženka je v postopku dokazovala, da jo v hiši poznajo, da je stanovala v bloku, da pa jo je dedek občasno res zapodil iz stanovanja skupaj z otrokoma in so v vmesnem času v stanovanju bivali podnajemniki. Za dedka je skrbela kot se pač spodobi skrbeti za svojega dedka. Dedek jo je skupaj z otrokoma tudi prijavil na svojem naslovu, in to že 13.8.1984. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da je pridobila status uporabnika in da je šlo za ekonomsko skupnost med njo in dedkom.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje predvsem ni storilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Nobenega neskladja ni med obema sodbama. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka bivala v spornem stanovanju le pretrgoma, nekaj dni do par mesecev, vmes pa so bila obdobja, ki so trajala v povprečju nekaj mesecev, ko je v stanovanju ni bilo. Prav tako je ugotovilo, da med pokojnim imetnikom in toženko ni obstajala ekonomska skupnost. Sodišče druge stopnje je sprejelo odločitev prvostopnega sodišča, v razlogih pa se je omejilo le na tiste pravno odločilne okoliščine, ki so bile za odločitev bistvene, ki pa jih toženka ni izpodbijala (vprašanje ekonomske skupnosti). S tem ni povzročilo nikakršnega neskladja s prvostopno sodbo, temveč je pravilnost prvostopne sodbe z dodatnimi materialnopravnimi argumenti le potrdilo. Neskladje je v sami reviziji, ki enkrat pravilno povzema prvostopno sodbo, drugič pa sodišču napačno in v nasprotju z lastnimi revizijskimi trditvami očita ugotovitev, da toženka v spornem stanovanju sploh ni živela.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista napačno uporabili materialnega prava. Po 5. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) je za ugotovitev statusa uporabnika osebe, ki ne sodi v krog ožjih družinskih članov, potrebno, da kumulativno obstajata dva pogoja: stalno skupno stanovanje z imetnikom stanovanjske pravice in ekonomska skupnost z njim.

Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala napačno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z njenim prebivanjem v spornem stanovanju, ne pa v zvezi z ugotovitvami o ekonomski skupnosti. Pritožbeno sodišče je materialnopravno pravilno ravnalo, ko je pri odločanju upoštevalo še prvostopne ugotovitve o ekonomski skupnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, in to ugotovitev tudi obširno obrazložilo, da ekonomske skupnosti ni bilo. Pritožbeno sodišče ni imelo nobenega razloga za nestrinjanje s temi ugotovitvami.

Če pa ekonomske skupnosti med pokojnim imetnikom stanovanjske pravice in toženko ni bilo, toženka ni pridobila statusa uporabnice in s tem tudi ne pravice po 18. členu ZSR. Njena pritožba je bila torej pravilno zavrnjena kot neutemeljena.

Iz enakega razloga pa toženka tudi z revizijo ne more uspeti. Tudi v reviziji ponavlja svoje trditve o bivanju v stanovanju in začasni odsotnosti oz. začasnem bivanju podnajemnic v njem, ničesar pa ne pove o obstoju in vsebini morebitne ekonomske skupnosti med njo in imetnikom stanovanjske pravice. Pavšalna trditev, da je za pokojnega "skrbela, kot se pač spodobi skrbeti za svojega dedka", za drugačno materialnopravno presojo ne zadošča. Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).