Jedro

Opis dejanja v izreku sodbe mora obsegati dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju to pomeni, da morajo vsa dejanja, ki so obsežena v njem, vsebovati vse znake določenega nadaljevanega kaznivega dejanja v temeljni, privilegirani ali kvalificirani obliki.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločbi o krivdi in kazni spremeni tako, da se izreče, da je obsojeni S.D. k r i v, da je z drugim grdo ravnal, mu delal nasilje in ogrožal varnost, pri čemer je drugega lahko telesno poškodoval in s tem povzročil v družini prestrašenost in zgražanje s tem, da je v času od decembra 2006 do 29.5.2007 v G. na J.U. pogosto kričal, jo zmerjal, ji grozil, da bo vse potolkel in z njo fizično obračunal ter jo tako tudi: – neugotovljenega dne v decembru 2006 vanjo porinil skrinjo, s čimer ji je v predel trebuha in nog povzročil bolečine in modrice, – jo neugotovljenega dne v marcu ali aprilu 2007 udaril s pestjo po obrazu in ji s tem povzročil modrico na licu in bolečino, – ji neugotovljenega dne v aprilu 2007 zagrozil, da bo vse potolkel in proti njej vrgel kos železa ter nanjo kričal, – konec aprila 2007 metal železne „šipke“ proti njej, zaradi česar je bila prestrašena, – ji dne 4.5.2007 grozil, da jo bo ubil in jo z roko udaril po obrazu, da se ji je iz nosu vlila kri in ji s tem povzročil udarnino nosu s krvavitvijo nosnic, zaradi česar je bil njen nos začasno dva do tri dni oslabljen, tri do pet dni pa je bila prizadeta njena zunanjost, – jo dne 29.5.2007 prisilil, da ga je spustila v avtomobil in zahteval, da ga odpelje v B., nakar ji je med vožnjo proti B. zategnil ročno zavoro in ji grozil z udarci, zaradi česar vse je bila J.U. močno prestrašena in se je počutila ogroženo, njen sin D.U. in njun skupni sin D.D., ki sta bila prisotna pri njegovem ravnanju, ali pa jima je o tem povedala njuna mati, na kateri sta tudi videla posledice fizičnega nasilja, pa sta bila prestrašena in sta se nad njegovim ravnanjem zgražala, s čimer je storil kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ, za katero se mu na podlagi drugega odstavka 299. člena KZ določi kazen 7 (sedem) mesecev zapora.

Na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ se mu ob upoštevanju že določenih kazni 2 (dva) meseca zapora za kaznivo dejanje pod 1. točko sodbe sodišča prve stopnje in 6 (šest) mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe izreče kazen 11 (enajst) mesecev zapora, v katero se na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ všteje čas odvzema prostosti in pripora od 5.6.2007 dalje.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 27.8.2007 je bila obsojenemu S.D. določena za kaznivo dejanje nezakonite vselitve po prvem odstavku 228. člena KZ, opisanim pod točko 1., kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ pod točko 2. izreka sodbe, kazen tri mesece zapora in za kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ pod točko 3. izreka sodbe, kazen sedem mesecev zapora. Sodišče je preklicalo še pogojno obsodbo zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, za katero mu je bila določena kazen šest mesecev zapora ter izreklo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora, v katero se všteje pripor od 5.6.2007 od 11.40 ure dalje, izrečen pa mu je bil tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov.

Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje „v odločbi o pravni opredelitvi“ tako, da je kaznivi dejanji ogrožanja varnosti pod točko 2. in nasilništva pod točko 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ in mu zanj določilo kazen osem mesecev zapora, ob upoštevanju določenih kazni dva meseca zapora za kaznivo dejanje nezakonite vselitve in šest mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe pa mu je izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora.

Vrhovni državni tožilec je zoper del sodbe pritožbenega sodišča, v katerem je kaznivi dejanji nasilništva in ogrožanja varnosti združilo v eno kaznivo dejanje nasilništva, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb prvega odstavka 299. člena KZ na način po 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Uveljavlja stališče, da je sodišče druge stopnje obsojenčevo dejanje pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je to sodišče pravno opredelilo kot samostojno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, nepravilno vključilo v nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva, ker opis ogrožanja varnosti pod točko 2. izreka sodbe kot posledico obsojenčevega ravnanja navaja prestrašenost le J.U., proti kateri je bila grožnja izrečena, ne pa tudi kakšne druge osebe. Zakonski znak kaznivega dejanja po 299. členu KZ pa je, da je zaradi ravnanja storilca prizadeta še kaka druga oseba v družini ali v javnosti. Vrhovni državni tožilec se v podporo temu stališču sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 22.11.2007, opr. št. I Ips 309/2006. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je pritožbeno sodišče s tem kršilo določbo prvega odstavka 299. člena KZ na način, predviden v 4. točki 372. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu in zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena v obsegu, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Po določbah tretjega odstavka 420. člena ZKP lahko vrhovni državni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona.

Po določbah četrtega odstavka 364. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP mora opis dejanja v izreku sodbe obsegati dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, pri nadaljevanem kaznivem dejanju to pomeni, da morajo vsa dejanja, ki so obsežena v njem, vsebovati vse znake določenega nadaljevanega kaznivega dejanja v temeljni obliki, v privilegirani ali kvalificirani obliki.

Opis dejanja pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje navaja, da je obsojenec dne 17.5.2007 v G. zagrozil J.U., da bo dobil bombo in bo vse pognal v zrak ter da jo bo ubil, zaradi česar se je počutila ogroženo. Ta opis ne navaja nobene od v prvem odstavku 299. člena KZ alternativno določenih posledic storilčevega nasilniškega ravnanja, saj ne trdi, da je bila grožnja izrečena v javnosti ali v navzočnosti družinskih članov in tudi ne, da bi bil kdorkoli v javnosti ali med člani družine (razen oškodovanke same) ogrožen, prestrašen ali zgrožen. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje tudi ni nobene navedbe o teh okoliščinah. Kljub temu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tudi to obsojenčevo dejanje izpolnjuje vse zakonske znake nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ (prvi stavek v drugem odstavku na 4. strani sodbe: „vsako od teh dejanj zase pomeni samostojno kaznivo dejanje“). Tudi v obtožnem predlogu (list. št. 19 in 20) opis dejanja pod točko 2. ne vsebuje nobenih navedb o tem, da je obsojenec storil dejanje v navzočnosti članov družine ali v javnosti in da je zaradi tega v javnosti ali v družini povzročil ogroženost, zgražanje ali prestrašenost. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zahteva utemeljeno uveljavlja kršitev določb prvega odstavka 299. člena KZ, ker je v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja štelo tudi obsojenčevo dejanje, čeprav nima vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja in mu zaradi povečanega obsega in teže kaznivega dejanja določilo tudi višjo kazen zapora. Obsojenčevo dejanje, ki ga je pritožbeno sodišče štelo kot sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva, pa ima vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče je torej glede tega dejanja uporabilo napačno pravno opredelitev, sodišče druge stopnje je s tem kršilo določbe prvega odstavka 299. člena KZ (pa tudi prvega odstavka 145. člena KZ) na način po 4. točki 372. člena ZKP.

V opisu obsojenčevih nasilniških dejanj proti J.U. pod točko 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje se sicer navaja, da sta bila navzoča tudi njena sinova ali pa jima je o dejanjih oškodovanka povedala, videla sta tudi posledice fizičnega nasilja, zaradi česar sta bila prestrašena in sta se nad obsojenčevim ravnanjem zgražala. Toda tega dela opisa nasilništva sodba sodišča druge stopnje ni razširila (in je tudi ne bi smela razširiti, saj bi s tem prekoračila obtožbo z novimi dejstvi, ki jih ni zatrjevala in jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo) še na opis dejanja pod točko 2., saj tega opisa ni spreminjalo z dodajanjem manjkajočih zakonskih znakov povzročitve ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti v javnosti ali v družini, zlasti pa ne dejstev in okoliščin, ki bi pomenile njihovo konkretizacijo. V obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje se sicer trdi, da sta bila oškodovankina sinova pri vseh obsojenčevih dejanjih, ki so opredeljena kot nasilništvo, navzoča, ali pa jima je o njih oškodovanka povedala. Toda ta navedba glede dejanja z dne 17.5.2007 ne more veljati, saj zanjo ni prav nobene podlage ne v opisu dejanja v izreku ne v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje (pa tudi ne v opisu dejanja v obtožnem predlogu).

Vrhovno sodišče pa ni sprejelo predlagane ugotovitvene sodbe po drugem odstavku 426. člena ZKP, da so bile s sodbo pritožbenega sodišča kršene določbe prvega odstavka 299. člena KZ v korist obsojenca. Pritožbeno sodišče je s spremembo izreka sodbe razširilo obseg in težo kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ še z dejanjem ogrožanja, ki ga pred spremembo to kaznivo dejanje ni obsegalo in je zato zanj obsojencu določilo za en mesec višjo kazen zapora kot sodišče prve stopnje. Jasno je zato, da je ta nezakonita sprememba sodbe sodišča prve stopnje v škodo in ne v korist obsojenca. Vrhovno sodišče ni vezano na predlog vložnika zahteve, ampak na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP odloči glede na naravo kršitve zakona, zato je odpravilo uveljavljano in ugotovljeno kršitev določb prvega odstavka 299. člena KZ v škodo obsojenca tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo tisti del, ki nima znakov tega kaznivega dejanja, pa ga je pritožbeno sodišče kljub temu vključilo vanj. S tem se je zmanjšala teža tega kaznivega dejanja, zato je znova določilo kazen sedem mesecev zapora, ki jo je določilo že sodišče prve stopnje, nato pa izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora ob upoštevanju prej določenih kazni v izpodbijanih sodbah in v preklicani pogojni obsodbi.

Sodišče druge stopnje je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti vključilo v nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva, praktična posledica tega pa je, da obsojenec ni obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in mu zanj seveda ni bila izrečena sankcija. Pritožbeno sodišče je tako poleg kršitve določb prvega odstavka 299. člena KZ v škodo obsojenca kršilo tudi določbe prvega odstavka 145. člena v njegovo korist (česar pa zahteva ne uveljavlja), vendar pa te kršitve zakona v obsojenčevo korist ni mogoče „pobotati“ s kršitvijo zakona v njegovo škodo ter na podlagi tega sprejeti ugotovitveno sodbo po drugem odstavku 426. člena ZKP, kot je to predlagal vrhovni državni tožilec.