Jedro

Tožeča stranka ni z zadostno stopnjo verjetnosti konkretno navedla prepričljivih okoliščin in dejstev, s katerimi bi utemeljila nastanek težko popravljive škode, in jih podprla z dovolj konkretnimi in obrazloženimi navedbami ter morebitnimi dokazi.

Izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi pa glede na določbe ZASP sploh ni potrebna. Prvi stavek drugega odstavka 156. člena ZASP določa, da se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet). Drugi stavek navedenega odstavka pa izrecno določa, da se do drugačne pravnomočne odločbe (in torej ne dokončne) Sveta šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je skupaj s tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 31229-2/2014-40/707 z dne 23. 1. 2015, vložila zahtevo za izdajo začasno odredbe, in sicer da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu začasno zadrži njeno izvajanje. S to odločbo je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 157b. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) (na novo) določila primerno tarifo za javno priobčitev glasbenih del za trgovska podjetja in blagovno trgovske centre (prodajalne, veleblagovnice, trgovsko blagovni centri, tržnice, bencinske črpalke ipd.), in sicer tako, da je s 1. točko izreka odločila, da se Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/98) spremeni v Tarifi za javno priobčitev glasbenih del tako, da se v točki III-C Trgovska podjetja in blagovno trgovski centri glasi v tej 1. točki te odločbe navedenem besedilu; z 2. točko izreka pa, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

2. V zahtevi za izdajo začasne odredbe tožeča stranka navaja, da tožena stranka tudi sama zatrjuje, da je to področje do sedaj urejeno s tarifo iz leta 1998, zato z začasnim zadržanjem ne bi nastale hujše neugodne posledice ne toženi stranki ne stranki z interesom, saj bi ta še vedno imela pravno podlago za pobiranje nadomestil za uporabo avtorskih del. 3. Stranka z interesom v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga njeno zavrnitev, ker tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode.

4. Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na pritožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

8. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjeten nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Šele ko sta ti dve predpostavki podani, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre glede na ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013) za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Prav tako pa je po ustaljeni upravnosodni praksi (npr. sklepi I Up 326/2008, I Up 144/2011) materialna škoda sama po sebi, ne da bi predlagatelj zahteve za izdajo začasne odredbe tudi izkazal svojo neposredno ogroženost, ne pomeni težko popravljive škode.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ni z zadostno stopnjo verjetnosti konkretno navedla prepričljivih okoliščin in dejstev, s katerimi bi utemeljila nastanek težko popravljive škode, in jih podprla z dovolj konkretnimi in obrazloženimi navedbami ter morebitnimi dokazi. Zgolj s sklicevanjem, da bi se z zadržanjem izpodbijane odločbe izognilo večjim številom sporov, ki bi kasneje lahko nastali, če bi bila kasneje sprejeta drugačna odločba, težko popravljive škode ni izkazala. Prav tako težko popravljive škode ni izkazala zgolj s pavšalnim sklicevanjem na tožbene navedbe, saj glede na v 7. in 8. točki tega sklepa opisane značilnosti odločanja o začasni odredbi ni mogoče na sodišče prenašati dokaznega bremena, temveč je to dolžnost stranke, ki začasno odredbo predlaga.

11. Ne glede na navedeno pa izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi glede na določbe ZASP sploh ni potrebna. Prvi stavek drugega odstavka 156. člena ZASP določa, da se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet). Drugi stavek navedenega odstavka pa izrecno določa, da se do drugačne pravnomočne odločbe (in torej ne dokončne) Sveta šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne. Nadalje ZASP v tretjem odstavku 157b. člena določa, da je pravnomočna odločba Sveta sestavni del skupnega sporazuma oziroma skupni sporazum nadomešča, če se z njo izpodbijani skupni sporazum spremeni, razveljavi ali če skupni sporazum ni bil sklenjen. Četrti odstavek tega člena pa določa, da se pravnomočna odločba Sveta objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Poleg tega je tudi veljavna tarifa objavljena kot sestavni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/98), zato tudi spremembe navedene tarife lahko začnejo veljati šele z njihovo objavo v Uradnem listu Republike Slovenije. Ne nazadnje pa tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi sama izrecno navaja, da bo ta veljala po pravnomočnosti (drugi odstavek na 13. strani izpodbijane odločbe).

12. Ker tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni pojasnila, zakaj kljub navedenim določam ZASP meni, da se bo izpodbijana odločba izvrševala še pred njeno pravnomočnostjo, niti ni sicer za verjetno izkazala, da bi ji v takem primeru nastala težko popravljiva škoda, je Vrhovno sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 32. člena ZUS-1. 13. Odločitev o stroških temelji na 164. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. PRAVNI POUK: Zoper ta sklep ni pritožbe in ni dovoljena revizija (peti odstavek 157d. člena ZASP).