Jedro

Zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska zemljišča, se vrednotijo kot stavbna zemljišča le, če je v postopku ugotovljeno, da so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper 1. točko odločbe tožene stranke z dne 3.12.2002, odločbo v tem delu odpravilo in zadevo v odpravljenem delu vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka je z izpodbijano 1. točko navedene odločbe zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote S.B. z dne 16.4.2002. S to odločbo je bilo odločeno, da je tožeča stranka Slovenska odškodninska družba (SOD) dolžna v korist denacionalizacijskih upravičencev M. in M.R. izročiti odškodnino v obveznicah SOD v višini 320.997,79 DEM (164.123,56 EUR) za vsakega od njiju. Tožena stranka je pritožbo zavrnila, ker je presodila, da je ugovor tožeče stranke o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede statusa posameznih podržavljenih zemljišč (zemljišča v k.o. S.B.) in posledično nepravilnem vrednotenju le teh, neutemeljen. Po presoji tožene stranke je bilo dejansko stanje glede statusa teh zemljišč, glede na merila iz 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000) pravilno ugotovljeno. Da je zemljišča, glede na navedena merila šteti za komunalno opremljena zemljišča, izhaja iz potrdil o možnosti priključka na vodovodno omrežje in o poteku nizkonapetostnega električnega omrežja v bližini ter iz Odloka o ožjih gradbenih okoliših v mestih in naseljih mestnega značaja, sprejetega leta 1959, iz katerega izhaja, da so sporne parcele ležale v mestu.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da za dejansko stanje o statusu zemljišč, ki ga navaja tožena stranka ni podlage. Po presoji sodišča ugotovljene dejanske okoliščine glede možnosti dovoza, vodovoda in elektrike, na katere se sklicujeta tožena stranka in prvostopni upravni organ, ne morejo biti podlaga za sklep, da je predmetna zemljišča ob podržavljenju šteti za nezazidana stavbna zemljišča. Navaja, da so bila sporna zemljišča podržavljena kot kmetijska zemljišča na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegih imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Odlok AVNOJ). S tem predpisom namembnost zemljišč ni bila spremenjena. Da bi bila ta zemljišča v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zazidavo že v času podržavljenja in bi jih bilo zato glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994, šteti kot stavbna zemljišča, pa niti iz odločbe tožene stranke in prvostopne odločbe, niti iz ostalih podatkov v upravnih spisih ne izhaja.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu M.R. v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS. V obrazložitvi te odločbe sodišče sicer res navaja, da so bila kmetijska in gozdna zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna zemljišča, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. V tej odločbi pa je Ustavno sodišče RS tudi navedlo, da sprejema stališče Vlade RS, da se vrednost stavbnih zemljišč določa po kriterijih iz Navodila. To pomeni, da se je zakonodajalec zavedal, da je treba za zemljišča, ki so bila po katastru sicer opredeljena kot kmetijska zemljišča, zaradi lege, funkcionalnosti in komunalne opremljenosti pa so bila stavbna, določiti posebne kriterije za vrednotenje, oziroma jih izvzeti iz Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. To pomeni, da je treba ne glede na temelj podržavljenja za zemljišča ugotoviti, ali so bila ob podržavljenju komunalno opremljena oziroma so se dala tako opremiti z minimalnimi stroški. Pri ugotavljanju teh dejstev pa je treba upoštevati merila iz Navodila. Le Navodilo je podlaga za določanje statusa zemljišč. Zato se kot pogoj za določanje statusa zemljišč ne morejo upoštevati načrti stanovanjske gradnje, ki v času podržavljenja predmetnih zemljišč niti še niso obstajali. Prav glede na navedena merila pa je bilo ugotovljeno dejansko stanje o statusu predmetnih zemljišč. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka, tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno dejansko stanje glede statusa zemljišč ob podržavljenju. Od tega je odvisna pravilna uporaba materialnega prava. Če so bila zemljišča ob podržavljenju kmetijska oziroma gozdna zemljišča, je podlaga za vrednotenje Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopkih denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Če so bila zemljišča ob podržavljenju stavbna zemljišča, in sicer komunalno opremljena zemljišča ali zemljišča, za katere je po merilih, določenih v 11. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), šteti, da jih je mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, je podlaga za vrednotenje Navodilo. Iz določbe 1. odstavka 44. člena ZDen izhaja, da je za status zemljišč odločilno stanje zemljišč ob podržavljenju. Vendar pa, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. I-42/93-15 z dne 15.12.1994, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje, da je kot nezazidana stavbna zemljišča šteti tudi zemljišča, ki so bila sicer po predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena obravnavana kot kmetijska ali gozdna zemljišča, če so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne graditve opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Glede na navedeno je torej prav to, ali so bila sporna zemljišča, ki so bila sicer podržavljena kot kmetijska zemljišča, kar izhaja iz podatkov spisa, v načrtih stanovanjske ali komunalne graditve opredeljena kot gradbena zemljišča, bistveno za odločitev o stvari. Če bi bilo to v postopku ugotovljeno, bi se zemljišča, čeprav so bila podržavljena kot kmetijska, vrednotila kot stavbna. Ker pa v obravnavanem primeru tako dejansko stanje ni bilo ugotovljeno in ga tudi pritožnica v pritožbi ne zatrjuje, tudi po presoji pritožbenega sodišča za vrednotenje zemljišč na podlagi Navodila ni podlage. Res je sicer, da je Navodilo podlaga za presojo, ali je bilo zemljišče mogoče ob podržavljenju komunalno opremiti brez večjih stroškov. Vendar uporaba meril iz Navodila pride v poštev le, če je predmet denacionalizacije stavbno zemljišče. Tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki niso bila komunalno opremljena in ki jih ni bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov, se namreč vrednotijo kot kmetijska zemljišča. Ne more pa se, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, z uporabo navednih meril spreminjati status zemljišč ob podržavljenju.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.