Jedro

Besede, navedene v obtožbi kot resna grožnja, morajo objektivno povzročiti osebno prizadetost oškodovanca v občutku lastne varnosti. Zato zgolj njegova subjetivna prizadetost zaradi izrečenih besed, ki se sploh ne nanašajo na njegovo varnost, ne zadostne za storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena Kazenskega zakonika. Zato so stroški kazenskega postopka obremenili proračun. Oškodovanec pa je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega in ga kaznuje s primerno visoko denarno kaznijo. Pritožba ni utemeljena. V nasprotju s pritožnico sodišče druge stopnje meni, da ni najti razloga za dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zato meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Po mnenju sodišča druge stopnje je za storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti potrebna resna grožnja storilca, ki je tudi objektivno zmožna, da doseže osebno prizadetost drugega v občutku varnosti. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da se je oškodovanec res počutil ogroženega in prestrašenega, ko je pred vrati zagledal obdolženega skupaj z dvema neznanima moškima, saj drugače ne bi poslal kazenske ovadbe zoper obdolženega na O. d. t. v C., vendar po mnenju drugostopenjskega sodišča objektivnost ogrožanja ni bila podana. Zato drugostopenjsko sodišče za razliko od pritožnice meni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da zgolj subjektivno dojemanje oškodovanca ne zadostuje za to, da bi bilo mogoče obdolžencu dokazati storitev očitanega kaznivega dejanja. Tudi drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da besede, ki jih je obdolženi izrekel oškodovancu, niso bile usmerejene zoper življenje ali telo oškodovanca in niso pomenile grožnje oškodovancu, temveč so se nanašale na njun spor glede stanovanjske hiše. Ker torej besede, izrečene oškodovancu, niso pomenile resne grožnje, tudi ni bila ogrožena varnost oškodovanca. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je obdolženca oprostilo obtožbe. Glede trditve pritožnice, da je bilo pričanje priče E.S. (raznašalca časopisov) z navajanjem najmanjših detajlov na meji hotene izkrivljenosti dejstev, ter zato sploh ni bilo prepričljivo, pa drugostopenjsko sodišče odgovarja, da so v bistvenih delih, ki so prispevali h končni odločitvi prvostopenjskega sodišča, opisali dogajanje tistega dne tako obdolženi in oškodovani, kot tudi priča E. S., zelo podobno. Tako je prvostopenjsko sodišče na podlagi ocene zagovora obdolženega in pričevanja obeh prič pravilno zaključilo, da obdolženi s tem, ko je izrekel domnevno grozilne besede, kar so potrdili vsi trije, ni storil kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Prav tako niso niti priča E.S.niti obdolženec, kot tudi ne oškodovanec navajali, da naj bi neznana moška, ki ju je obdolženi pripeljal s sabo, oškodovanca na kakršen koli način ustrahovala ali sploh komunicirala z oškodovancem, vse te navedbe pa so vodile prvostopenjsko sodišče h končni in pravilni odločitvi. Pri odločanju o pritožbi ni bilo zaslediti kršitev, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi zavrnitve pritožbe je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.