Jedro

Pravno zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev nastala šele 8. 8. 2019 z izdajo sodbe v postopku o prekršku, ker naj bi tožnik šele tedaj pridobil potrebne podatke za povračilo škode. Tožnik zahteva plačilo zavarovalnine zaradi nastanka zavarovalnega primera – to je zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanega vozila, ki je nastala v prometni nesreči 12. 7. 2016. Tedaj je nastal tudi zavarovalni primer in tožnikova terjatev za plačilo škode na vozilu, saj ni bilo okoliščin, ki bi preprečevale ugotovitev obsega in višine škode na vozilu. Tri letni zastaralni rok je torej pričel teči 1. 1. 2017 in je potekel 1. 1. 2020. Ob vložitvi tožbe (18. 3. 2021) je bila terjatev že zastarana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.387,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo pravdnih stroškov (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 30,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot protispisno in v nasprotju z izvedenimi dokazi ter zmotno izpodbija dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil voznik v prometni nesreči udeleženega vozila tožnik in ne njegova mama. Opozarja na dokaze, ki po njegovem mnenju potrjujejo njegove trditve in izpovedba (izpovedbe njegovih staršev, obeh policistov, priče A. A., zapisnik o ogledu kraja). Sodišče je nekritično sledilo le tistim delom izpovedb policistov in priče B. B., ki so bili tožniku v škodo. Vsa dejstva, ki mu govorijo v prid, je razlagalo v njegovo škodo. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik in ker je napačno povzelo izjavo priče C. C. v prekrškovnem postopku. Sprejeti bi bilo treba logični izpovedbi tožnika in njegove mame, ki jo je potrdil toženčev oče. Ni pojasnjeno, zakaj mu sodišče ni verjelo. Ker je bila voznica tožnikova mati in ne tožnik, rezultat alkotesta ni relevanten. Sodišče ni doseglo dokaznega standarda prepričanja, da je z vozilom upravljal tožnik. Pravno napačno so zavrnjeni dokazi za ugotavljanje višine tožbenega zahtevka.

3. Tožena stranka ni odgovorila na vloženo pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo, vloženo 18. 3. 2021, kot lastnik osebnega vozila, udeleženega in poškodovanega v prometni nesreči 12. 7. 2016, zahteval plačilo zavarovalnine po zavarovalni pogodbi o zavarovanju avtomobilskega kaska, sklenjeni s toženo stranko. Tožena stranka se je branila z ugovorom zastaranja, podrejeno z ugovorom pogodbene izključitve njene obveznosti, ker je vozilo upravljal tožnik (zavarovanec) pod vplivom alkohola.

6. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo. Tožbeni zahtevek je ob uporabi Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka 11-7 v prilogi B1 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) zavrnilo po ugotovitvi, da je bil voznik poškodovanega vozila vinjeni tožnik in ne njegova mati, kot je trdil in dokazoval sam.

7. Zavarovalnica je dolžna povrniti škodo, nastalo po naključju ali po krivdi zavarovalca, zavarovanca ali zavarovalnega upravičenca, razen če je glede določene škode taka njena obveznost v zavarovalni pogodbi izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena OZ2).

8. Ni bilo sporno, da je tožnik kot zavarovalec s toženko sklenil zavarovalno pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska, katere sestavni del so splošni pogoji v prilogi B1. Splošni pogoji glede izključitve zavarovanja kritja v 12. členu med drugim določajo, da zavarovalnica ne krije škode, če je zavarovanec ali voznik zavarovanega vozila vozilo upravljal pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je zavarovanec ali voznik pod vplivom alkohola (med drugim), če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač v krvi več kot 0,50 grama alkohola na kg krvi oziroma če ima več kot 0,24 mg alkohola v litru izdihanega zraka3. Ni bilo sporno, da je bilo pri tožniku po obravnavani prometni nezgodi ugotovljeno 0,26 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Domneve alkoholiziranosti tožnik ni izpodbijal ne na kraju dogodka ne v pravdi.

9. Sporno je bilo, ali je z vozilom, ki je bilo (edino) udeleženo v prometni nesreči, upravljala tožnikova mati, kot je trdil in dokazoval tožnik, ali je bil voznik (alkoholizirani) tožnik, kot je trdila tožena stranka.

10. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavanem primeru voznik poškodovanega vozila tožnik. Dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje ima oporo v pravilno in popolno ocenjenih izvedenih dokazih – policijskem zapisniku v prilogi B2, zaslišanju tožnika in v tem postopku zaslišanih prič (oba policista: D. D. in C. C., tožnikovi starši). Pritožba sprejete dokazne ocene, utemeljene v pravilnih in jasnih razlogih, ne more z ničemer omajati. S sklicevanjem na podatke drugega sodnega spisane more uspeti, saj ne on ne tožena stranka tega dokaza nista predlagala in ni jasno, zakaj ga je sodišče pridobilo in prebralo. Na procesno kršitev 7. in 212. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožnik je niti ne uveljavlja, na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa ni vplivala. Ugotovitve sodišča o okoliščinah prometne nesreče so zadosti in pravilno ugotovljene na podlagi policijskega zapisnika in zaslišanja obeh policistov. Pritožnik ne more uspeti niti s svojo dokazno oceno in prepričanjem, da bi bilo treba verjeti njegovi izpovedbi, ki naj bi jo potrdila njegova starša. Sodišče je pravilno pojasnilo, zakaj ni verjetna niti prepričljiva. Spričo ugotovljenih okoliščin o prijavi nesreče policiji, o poškodbah in alkoholiziranosti tožnika, stanju vozila in o obnašanju tožnika in njegovih staršev pri obravnavi nesreče ter njihovih izjavah ob zaslišanjih, lahko pritožbeno sodišče v celoti pritrdi sodišču prve stopnje in ne pritožniku.

11. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče ni zagrešilo očitanih postopkovnih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi tistih ne, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločilne dejanske okoliščine o vozniku vozila in domnevi alkoholiziranosti voznika je pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Zaključek, da je obveznost toženke po sklenjeni zavarovalni pogodbi za škodo, ki izvira iz obravnavanega zavarovalnega primera izključena, je pravilen.

12. Ob uradnem preizkusu pravilnosti izpodbijane odločitve, ko mora pritožbeno sodišče paziti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa ugotavlja, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti že zaradi utemeljenega ugovora zastaranja.

13. V skladu s prvim odstavkom 357. člena OZ zastarajo terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb, kamor spada tudi obravnavana zavarovalna pogodba o zavarovanju avtomobilskega kaska, v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala.

14. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri toženki uveljavljal plačilo zavarovalnine 19. 7. 2016; da je toženka 2. 8. 2016 zahtevek zavrnila zaradi domneve alkoholiziranosti; da je bila tožba vložena 18. 3. 2021; in da je bila 8. 8. 2019 izdana sodba o ustavitvi postopka o prekršku zoper tožnika, ki mu je bila očitana prehitra vožnja.

15. Pravno zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev nastala šele 8. 8. 2019 z izdajo sodbe v postopku o prekršku, ker naj bi tožnik šele tedaj pridobil potrebne podatke za povračilo škode. Tožnik zahteva plačilo zavarovalnine zaradi nastanka zavarovalnega primera – to je zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanega vozila, ki je nastala v prometni nesreči 12. 7. 20164. Škoda na zavarovani stvari je nastala z uničenjem ali poškodovanjem vozila v navedeni prometni nesreči. Tedaj je nastal tudi zavarovalni primer in tožnikova terjatev za plačilo škode na vozilu, saj ni bilo okoliščin, ki bi preprečevale ugotovitev obsega in višine škode na vozilu. Določbe OZ o zastaranju pri zavarovalnih pogodbah (357. člen OZ) so kogentne narave, kar pomeni, da jih ni mogoče podaljševati. V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča tri letni zastaralni rok pričel teči 1. 1. 2017 in je potekel 1. 1. 2020. Ob vložitvi tožbe (18. 3. 2021) je bila terjatev že zastarana. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pričetek tega zastaralnega roka vezalo na odločbo prekrškovnega organa, je zmotna. Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka kljub napačni zavrnitvi ugovora zastaranja pravilna, je ni bilo treba spreminjati.

16. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen že po temelju. Izvajanje dokazov o višini tožbenega zahtevka zato ni bilo potrebno. Torej so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki v smeri kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedenih dokazov o višini škode.

17. Po povedanem je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnik ni uspel s pritožbo, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Člen 12, prvi odstavek, točka 4.a Splošnih pogojev. 4 4. člen, prvi odstavek, točka 1.a Splošnih pogojev.