Jedro

Določbo tretjega odstavka 1034. člena OZ, ki ureja primer učinka pretrganja zastaranja zoper glavnega dolžnika tudi nasproti poroku, si je razlagati tako, da zastaranje pretrga vsako upnikovo dejanje pred sodiščem ali pristojnim organom zaradi ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatve glavnega dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka tožencu naložilo v plačilo tožeči stranki znesek 150.225,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2005 do plačila, pod 2. točko izreka mu je naložilo plačilo zneska 3.824,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2008 do plačila in pod 3. točko izreka, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.359,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter velikih negativnih poslovnih in finančnih posledic obravnavane sodbe, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da tožeča stranka zoper dolžnika in zoper toženca pred potekom 3-letnega zastaralnega roka ni izvršila nobenega dejanja pred sodiščem, saj je tožbo zoper dolžnika K d.o.o., vložila šele 26.1.2009, tožbo zoper toženca kot poroka pa 6.11.2008. V nadaljevanju pritožba opisuje negativne in finančne posledice zaradi procesnih opustitev tožeče stranke v pravdah IX Pg 55/2006 in IX Pg 892/2010 ter nerazumljivo dolgem postopku v prej citiranih pravdnih zadevah.

Pritožba ni utemeljena.

V kolikor pritožba opozarja na negativne poslovne in finančne posledice, se sklicuje na druge pravdne postopka, pri tem celo med drugimi pravdnimi strankami, kar na odločitev o pritožbi v tem pravdnem postopku ne more vplivati. Pritožbeno sodišče namreč lahko vsebinsko obravnava pritožbo zgolj v toliko, kolikor ta napada kršitve sodišča prve stopnje z izdajo s pritožbo izpodbijane sodbe. Torej so pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri za ta pritožbeni postopek irelevantne in se zato pritožbeno sodišče o njih ne opredeljuje.

Ker je vprašanje zastaranja vtoževane terjatve vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da tu vtoževana terjatev ni zastarala, na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), je pritožbeno sodišče pravilnost odločitve v tem delu preizkusilo, kot predlaga tudi pritožba. Pri tem je prišlo do enakega zaključka kot sodišče prve stopnje, torej, da je ugovor zastaranja toženca neutemeljen, o čemer so v obrazložitvi izpodbijane sodbe (glej zadnje tri odstavke na 4. strani in prvi odstavek na 5. strani) tudi potrebni in pravilni razlogi. V dopolnitev razlogom sodišča prve stopnje in v dodatno pojasnilo toženi stranki le še, da si je določbo tretjega odstavka 1034. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), katera ureja primer učinka pretrganja zastaranja zoper glavnega dolžnika tudi nasproti poroku, razlagati tako, da zastaranje pretrga vsako upnikovo dejanje pred sodiščem ali pristojnim organom zaradi ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatve glavnega dolžnika. Takšno upnikovo, tu tožeče stranke, dejanje je nedvomno njegova tožba zoper M. z dne 28.5.2007, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. IX Pg 892/2010, kar je v izpodbijani sodbi podrobneje opredeljeno v zadnjem odstavku na 4. strani in prvih treh odstavkih na 5. strani.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).