Jedro

Toženka je zapisala v pritožbi, da naj bi na sodiščih ostali "prostaki" in "skorumpirana sodrga poklicnih političnih sodnikov, katere zataje kriminalna dejanja in se postavijo v bran onega, kateri ima denar...", o tožnici pa je večkrat zapisala, da so "mrhovinarski dahije". Take navedbe, ki so predstavljale dejansko podlago za odločitev o kaznovanju toženke z denarno kaznijo, so jasne ter same po sebi predstavljajo žalitev in zaničevanje tistega, kateremu so namenjene.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom izreklo toženki denarno kazen v znesku 25.000,00 SIT, ker je ugotovilo, da je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje žalila razpravljajočo sodnico in sodišča v Sloveniji ter tožečo stranko.

Zoper sklep o izreku denarne kazni je toženka vložila pritožbo ter predlagala, da se jo oprosti kazni. V pritožbi je opisala svoje socialne razmere, ki da so slabe, in ostale razmere iz svojega življenja. Meni, da ne gre za težke žalitve, sicer pa da je bila razburjena, ker je bila sodba sodišča prve stopnje nepravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča je višje sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter niso podane v pritožbi uveljavljane kršitve. Ugotovitve o tem, kakšne izraze je toženka uporabila v pritožbi z dne 9.2.1999, so podprte z vsebino navedene pritožbe. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, je toženka zapisala v pritožbi, da naj bi na sodiščih ostali "prostaki" in "skorumpirana sodrga poklicnih političnih sodnikov, katere zataje kriminalna dejanja in se postavijo v bran onega, kateri ima denar...", o tožnici pa je večkrat zapisala, da so "mrhovinarski dahije". Take navedbe, ki so predstavljale dejansko podlago za odločitev o kaznovanju toženke z denarno kaznijo, so jasne ter same po sebi predstavljajo žalitev in zaničevanje tistega, kateremu so namenjene. Vrhovno sodišče zato sprejema oceno sodišča druge stopnje, da je toženka z navedenim zapisom žalila sodišči in tožečo stranko. Ob takem stanju je bila utemeljeno izrečena toženki denarna kazen. Namreč po določilu 1. odstavka 110. člena ZPP pravdno sodišče kaznuje z denarno kaznijo do 25.000,00 SIT tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Izpodbijani sklep ima v celoti pravno podlago v navedenem določilu, višina izrečene denarne kazni 25.000,00 SIT je v skladu s težino žalitve in zaradi toženkinega težjega socialnega stanja ni utemeljeno njeno znižanje. Toženkina pritožba zato ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Kar pa zadeva ostala toženkina pritožbena izvajanja, s katerimi opisuje domnevne nepravilnosti tožnice do nje, je ugotoviti, da te na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Če je res prišlo do kakšnih nepravilnosti v zvezi s tožničinim obračunom toženkinih obveznosti do nje, jih je možno uveljavljati s pravnimi sredstvi le na korekten način (to je s kulturnim dialogom) in ne z žalitvami.

Odločitev Vrhovnega sodišča temelji na določilu 106. člena Zakona o sodiščih in 378. člena ZPP/77 v zvezi s 498. členom sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99).