Jedro

V skladu s četrtim odstavkom 33. člena ZSVarPre se lahko izredna denarna socialna pomoč v višini treh upravičenčevih mininalnih dohodkov (v skladu s ZDIU12 in ZUJF je osnovni znesek minimalnega dohodka v letu 2012 znašal 260,00 EUR) dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Tožnik je s tem, ko je v letu 2012 dobil izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njegovih minimalnih dohodkov (520,00 EUR), izčrpal izredno denarno socialno pomoč za leto 2012, saj gre v okviru dodeljenih stroškov za izredno denarno socialno pomoč za stroške, ki se krijejo v daljšem časovnem obdobju, torej za stroške, za katere je namenjen varstveni dodatek. Zato tožnik ni upravičen do višjega zneska denarne socialne pomoči, kot mu je bil priznan z izpodbijanima upravnima odločbama tožene stranke v višini 260,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da sta odločbi Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 2. 4. 2013 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 7. 12. 2012 nezakoniti in se razveljavita ter da je tožnik na podlagi vloge za dodelitev izredne denarne socialne pomoči z dne 24. 10. 2012 upravičen do izredne denarne socialne pomoči v enkratnem znesku v višini 288,81 EUR za namene plačila zapadlih položnic električne energije, najemnine stanovanja, stanovanjskih stroškov ogrevanja in vode, položnic B. d. d. in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (I. točka izreka) odločilo, da stroške tožeče stranke za pravno svetovanje in zastopanje bremenijo proračun Republike Slovenije (II. točka izreka) in da tožeča stranka sama nosi materialne, poštne, potne stroške in stroške v zvezi z izvršbo zaradi izterjave 161,54 EUR B., ki so nastali v predsodnem in sodnem postopku (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik samska oseba, ki je v letu 2012 pred vložitvijo vloge že prejel izredno denarno socialno pomoč v višini 260,00 EUR, da ta znesek predstavlja osnovni znesek minimalnega dogodka ter da je s tem, ko je v letu 2012 dobil izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njegovih minimalnih dohodkov skupaj v višini 520,00 EUR, izčrpal izredno denarno socialno pomoč za leto 2012. Tožnik, ki v socialnem sporu ni uspel in na zahtevo katerega se je predsodni postopek začel nosi sam priglašene materialne, poštne, potne stroške in stroške v zvezi z izvršbo zaradi izterjave 161,54 EUR B., ki so nastali v predsodnem in sodnem postopku.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da sodišče zmotno presoja o tem, ali naj bi šlo za poplačilo položnic telefonskih storitev, saj gre dejansko za poplačilo dolgov za nakup hrane kot osnovne življenjske potrebščine za golo preživetje. Da se je plačilo te hrane znašlo na položnici za B. in kakšne so bile kasneje posledice neplačila teh položnic, pa je pritožnik že podrobneje pojasnil v predhodnih pritožbah. Potrebno je šteti, da je bil del vloge za dodelitev izredne denarne socialne pomoči vložen enako, kot če bi v času, ko ni imel nikakršnih sredstev za preživljanje, torej za nakup hrane. Ker je Center za socialno delo A. vlogo v tem delu glede nakupa hrane preko C. prerekal v že prvo vloženi vlogi za izredno denarno socialno pomoč in s tem problematiziral tudi drugo izredno denarno socialno pomoč so nastali stroški, o katerih sodišče ni presojalo. Pritožnik pojasnjuje, kako je prišlo do njegove hude življenjske stiske in je zaradi tega nakupoval preko sistema C. in si ustvaril dolg, ki ga je želel poplačati z izredno denarno socialno pomočjo. Sodišče bi moralo natančno razdeliti in specificirati B. položnice ter ugotoviti kolikšen del je bil porabljen za poplačilo stroškov klicev, koliko pa za hrano, v katerem času in podobno. V zvezi z njegovim pritoževanjem so nastali stroški in bi jih bila dolžna toženka povrniti, saj je s svojim pritoževanjem v tem delu uspel. Sodišče se do ponujenih argumentov in dokazov ter navedbah pooblaščenca tožnika ni izreklo in je zaradi tega potrebno sodbo razveljaviti. Meni, da je upravičen do zneska 288,81 EUR, kar je več kot je prejel. Priglaša pritožbene stroške v višini 20,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) v drugem odstavku 350. člena. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da se prvostopenjsko sodišče ni izreklo o navedbah, ki so odločilnega pomena v tej pravdi in da ni odločilo o tožnikovih ponujenih argumentih in tako bistveno kršilo določilo postopka. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, za kar je imelo na razpolago listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu ter zaslišalo tožnika. Izvedeni dokazi so zajeli vsa dejstva, ki so pomembna za sodbo, kakor to določa 213. člen ZPP.

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam pritožnika, da sodišče ni odločalo o vseh tožbenih zahtevkih tožnika. Pooblaščenec tožnika je tožbeni zahtevek oblikoval na glavni obravnavi dne 9. 4. 2015, kakor je razvidno iz zapisnika pod zap. št. 23. Tožnik drugih zahtevkov ni postavljal. Razloge za svojo odločitev pa je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi primerno navedlo.

7. Ob ugotovitvah sodišča, da je tožnik samska oseba, da je v letu 2012, pred vložitvijo vloge z dne 24. 10. 2012, že prejel izredno denarno socialno pomoč po odločbi z dne 10. 10. 2012 v višini 260,00 EUR in da je tožnik dne 24. 10. 2012 vložil vlogo za ponovno izredno denarno socialno pomoč, ki mu je bila z odločbo Centra za socialno delo z dne 7. 12. 2012 odobrena v enkratnem znesku 260,00 EUR za plačilo zapadlih položnic električne energije, najemnine stanovanja in zapadlih stanovanjskih stroškov ogrevanja in vode, kar je bilo potrjeno z dokončno odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 2. 4. 2013, ostaja pritožba neuspešna.

8. Glede višine odobrene denarne socialne pomoči v višini 260,00 EUR prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da tožnik do višje izredne denarne socialne pomoči ni upravičen. Na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/2011; ZDIU12), ki je pričel veljati s 1. 1. 2012, je bilo določeno, da ne glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 znaša 260,00 EUR. V prvem odstavku 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012; ZUJF), ki je pričel veljati s 1. 6. 2012, pa je bilo določeno, da ne glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2013 znaša 260,00 EUR.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča, kakor jih ta navede v 5. in 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede namena izredne denarne socialne pomoči, kakor je ta opredeljen v 33. členu ZSVarPre in da se glede tožnika uporablja četrti odstavek 33. člena ZSVarPre.

10. Ker se po četrtem odstavku 33. člena ZSVarPre lahko višina treh upravičenčevih mininalnih dohodkov dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka je tožnik s tem, ko je v letu 2012 dobil izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njegovih minimalnih dohodkov 520,00 EUR, izčrpal izredno denarno socialno pomoč za leto 2012, saj gre v okviru dodeljenih stroškov za izredno denarno socialno pomoč za stroške, ki se krijejo v daljšem časovnem obdobju, torej za stroške, za katere je namenjen varstveni dodatek. Pritožbeno sodišče pri tem ne more slediti navedbam tožnika, da bi bila izredna denarna pomoč po svojem namenu namenjena za nakup hrane, saj nakup hrane ne sodi med izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, temveč sodi v sklop rednih stroškov, ki so vezani na preživljanje.

11. V skladu s prvim odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 22/2005; v nadaljevanju: ZUP-UPB1) gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom, ali zaradi postopka v breme tistega, na katero zahtevo se je postopek začel. Ob tem ni nepomembna določba prvega odstavka 116. člena ZUP-UPB1, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. V danem primeru se postopek ni začel po uradni dolžnosti, temveč na zahtevo stranke, ki tako sama nosi priglašene stroške, kakor to pravilno navaja tudi prvostopenjsko sodišče v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP nosi sam stroške pritožbe.