Jedro

Dolžnik ne uveljavlja pravnih sredstev z namenom, ker bi nasprotoval vsebinski odločitvi sodišča prve stopnje, temveč vlaga vloge zato, da podaljšuje postopek oziroma ga zavlačuje in odlaga ugotovitev pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Zato cilj dolžnika ob vložitvi pravnih sredstev ni zgolj uresničitev dolžnikove ustavne pravice do sodnega varstva, temveč na vztrajanju pri napačnih stališčih, da postopek nima materialnopravne podlage in da dolžnik v postopku ne more nastopati na pasivni strani, pri čemer za te trditve ne navaja nobenih upravičenih razlogov. Dolžnikov cilj ob vlaganju pravnih sredstev tako ni zgolj ugotovitev utemeljenosti njegovih zahtevkov, temveč preseganje meje lastnega upravičenja in na ta način poseganje v pravico upnika, ki ima pravico do poplačila. Zato dolžnik zlorablja institut vlaganja pravnih sredstev, denarna kazen zaradi zlorabe pravic pa je upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I ugovora dolžnika z dne 14. 1. 2018 zoper plačilna naloga z dne 21. 12. 2017, zavrnilo. V točki II pa je dolžnika kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 250,00 EUR, ki jo mora plačati v roku 30. dni od pravnomočnosti sklepa na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik (vlogo naslovi kot ugovor zoper sklep o zavrnitvi ugovora in zahteva za ustavitev postopka izvršbe), ter navaja, da dolžnik ni dolžnik imenovanega upnika, da terjatev ni nastala, zaradi česar predlaga, da Okrajno sodišče v Ljubljani (pravilno Okrajno sodišče v Kočevju) ob upoštevanju določbe 56. člena ZIZ izvede prednostno zadevo in izda sklep, s katerim ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi ugodi ter razveljavi sklep o izvršbi z dne 15. 12. 2016 (pravilno 9. 12. 2016) in ustavi izvršbo. Navaja, da upnik nima materialnopravne podlage za vložitev predloga za izvršbo, pri tem pa se sklicuje tudi na 343. člen ZPP, ki določa, da ko dobi odgovor na pritožbo ali ko se izteče rok za odgovor na pritožbo, pošlje sodišče pritožbo in odgovor pritožbenemu sodišču. Meni, da je sklep o zavrnitvi ugovora zoper lastni sklep nepravilen in ga sodišče ni preverjalo. Poudarja, da je upnik prejemnik javnih plačil, ki nima podlage v zakonu, pri tem pa se sklicuje še na 9. člen OZ.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami).

5. Odločitev sodišča prve stopnje, sprejeta v točki I izreka, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Sodišče prve stopnje je dne 21. 12. 2017 dolžniku izdalo dva plačilna naloga, in sicer za pritožbo zoper sklep z dne 21. 11. 2017, s katerim je sodišče prve stopnje dolžnikovo pritožbo, ki jo je vložil zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 10. 2017, zavrglo. Sodna taksa je bila pravilno odmerjena v znesku 33,00 EUR, dolžnik pa v ugovoru zoper plačilni nalog tudi ni navedel nobenega izmed dopustnih razlogov, ki jih določa ZST-1. Enako je sodišče prve stopnje dolžniku s plačilnim nalogom z dne 21. 12. 2017 pravilno odmerilo 1/3 sodne takse za pritožbo, ki se je štela za umaknjeno s sklepom z dne 31. 5. 2017, saj dolžnik sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 9. 2. 2017, ni plačal. Pravno podlago za takšno odločitev je sodišče pravilno uporabilo po četrtem odstavku 34. člena ZST-1. Dolžnik v pritožbi ne navaja, zakaj naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje, sprejeta v točki I izreka, nepravilna. Na splošno dolžnik nasprotuje samemu postopku in poudarja, da upnikova terjatev ni nastala in da dolžnik ni dolžnik domnevnega upnika, postopek pa nima nobene materialnopravne podlage v zakonu. Neutemeljena je dolžnikova pritožbena trditev, da je sklep nepravilen zato, ker je sodišče odločalo o svojem lastnem sklepu in ga ni preverjalo. V skladu z določbami ZST-1 sodišče ob ugotovitvi, da stranka vloži pravno sredstvo, za to pravno sredstvo pa je po zakonu predpisana sodna taksa kot procesna predpostavka, sodišče s plačilnim nalogom najprej pozove stranko k plačilu sodne takse. V kolikor stranka zoper plačilni nalog vloži ugovor, o tem ugovoru odloča sodnik sodišča prve stopnje, kot je to z izpodbijanim sklepom storilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka je tako pravilna in zakonita.

6. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, sprejeta v točki II izreka, s katero je sodišče dolžnika kaznovalo z denarno kaznijo zaradi zlorabe procesnih pravic. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 902/2014 in ugotovilo, da dolžnik zoper vse odločbe sodišča vlaga identična pravna sredstva oziroma vloge, večinoma s pavšalno utemeljitvijo ali celo brez nje in s tem izvršilni postopek zavlačuje in preprečuje pravnomočnost sklepa o izvršbi. Ugotovilo je, da gre za zlorabo pravico, zaradi česar je dolžnika kaznovalo z denarno kaznijo na podlagi 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. O zlorabi procesnih pravic govorimo takrat, kadar so podani vsi elementi zlorabe pravice, ter ko njen nosilec prestopi meje pravno zavarovanih upravičenj tako, da s tem ogroža oziroma posega v pravico drugega. Pogoj, da je sploh mogoče govoriti o zlorabi pravice je, da pride do kolizije dveh enako močnih pravic1. Predvsem mora obstajati pravica osebe iz svojega lastnega upravičenja, katera mora preseči meje omenjenega upravičenja. Bistveno je vprašanje, ali lahko govorimo o zlorabi procesne pravice takrat, kadar nekdo krši pravico drugega s tem, ko izvršuje svojo pravico. Zloraba procesnih pravic je vedno podana v primeru, kadar gre za naklepno ravnanje stranke in mora biti izkazan sam namen stranke, da s svojim ravnanjem zlorablja neko procesno pravico oziroma ravna v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Pri tem pa se mora stranka tudi zavedati protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna2. Za zlorabo pravice je značilno, da se stranka giblje v pravno priznanih mejah svoje pravice, vendar svojo pravico uresničuje z namenom nekomu drugemu škodovati in na ta način, ki je za drugega manj ugoden oziroma je v nasprotju s socialno funkcijo pravice3. Tako je pogoj za obstoj zlorabe pravice obstoj same pravice4. 8. V skladu s 23. členom Ustave RS ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do dostopa sodišča je opredeljena tudi v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Dolžnik od vložitve upnikovega predloga za izvršbo v konkretni zadevi vlaga po vsebini povsem identične vloge, s katerimi poudarja le, da so odločbe sodišča nezakonite in nimajo materialnopravne podlage, da upnik ni upnik na podlagi zakona in da dolžnik ne more nastopiti v postopku kot dolžnik, povsem neutemeljeno pa se sklicuje tudi na določbe 24. člena ZIZ ter Direktivo 23/13 EGS v zvezi z nedovoljenimi pogoji v potrošniških pogodbah. Ne glede na to, ali je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi ali pa le ugovor zoper plačilni nalog, s katerim je bil pozvan plačilu sodne takse, so vloge identične, kar kaže, da dolžnik ne uveljavlja pravnih sredstev z namenom, ker bi nasprotoval vsebinski odločitvi sodišča prve stopnje, temveč vlaga vloge zato, da podaljšuje postopek oziroma ga zavlačuje in odlaga ugotovitev pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Zato cilj dolžnika ob vložitvi pravnih sredstev ni zgolj uresničitev dolžnikove ustavne pravice do sodnega varstva, temveč na vztrajanju pri napačnih stališčih, da postopek nima materialnopravne podlage in da dolžnik v postopku ne more nastopati na pasivni strani, pri čemer za te trditve ne navaja nobenih upravičenih razlogov. Dolžnikov cilj ob vlaganju pravnih sredstev tako ni zgolj ugotovitev utemeljenosti njegovih zahtevkov, temveč preseganje meje lastnega upravičenja in na ta način poseganje v pravico upnika, ki ima pravico do poplačila. Zato je stališču sodišča prve stopnje, da dolžnik zlorablja institut vlaganja pravnih sredstev v tem postopku z namenom zavlačevanja, po presoji pritožbenega sodišča pritrditi.

9. Namen izvršilnega postopka je učinkovitost pravice do sodnega varstva v izpolnitvi dolžnikove obveznosti. Zato mora biti izvršba učinkovita in opravljena brez zavlačevanja. ZIZ sicer ne ureja ravnovesja položaja strank, načeloma pa daje prednost upniku, ustavni pomen načela enakopravnosti ter sorazmernosti pa morata imeti v izvršilnem postopku pomen v smeri, da sodišče prepreči nastajanje postopkov ter kopičenje vlog. S kopičenjem vlog, ki jih dolžnik v konkretnem postopku vlaga (številne vloge z identično vsebino) svojo pravico z namenom škodovati nasprotni stranki – upniku.

10. Z izrekom denarne kazni je tako sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžniku pravilno v skladu z določbo 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zaradi zlorabe procesnih pravic izreklo denarno kazen.

1 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2925/2009. 2 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 90/2006. 3 Sodba Višjega sodišča v Mariboru Cp 459/99. 4 Prim. Varanelli, L. Zloraba procesnih pravic, Pravna praksa, št. 7 - 8, letnik 2009, GV Založba, Ljubljana, 2009.