Jedro

Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je po presoji sodišča nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa pa je s pravimi razlogi utemeljen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je v postopku navedel tožnik, čemur je mogoče pritrditi tudi glede na tožnikovo izpovedbo na glavni obravnavi.

Sodišče se strinja z organom, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine, podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce v Postojni (v 1. točki izreka) in da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja 3. 4. 2018 od 11.00 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali (v 2. točki izreka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 3. 4. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter da tedaj svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti.

Iz registracijskega lista, izpolnjenega s strani Policijske postaje Črnomelj na dan prijetja tožnika, to je 26. 3. 2018, izhaja, da je tožnik Alžirijo zapustil 18. 11. 2016, in opisana je vsa pot do Slovenije. Kot njegov namen potovanja je navedena Slovenija, in sicer zaradi ekonomskih razlogov v svoji državi. V lastnoročno napisani prošnji za azil je tožnik navedel, da v Sloveniji zaproša za azil zaradi politike v njegovi državi, da je Berber in da si želi lepšega življenja.

Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik med drugim navedel, da je v Slovenijo prišel preko Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške. V Črni Gori je bil po prijetju policije nastanjen v begunskem kampu; prejel je dovoljenje za gibanje v veljavnosti meseca dni. Ker ni bil obravnavan, je državo zapustil in odšel ilegalno v Bosno in Hercegovino, kjer ga je ujela policija in mu odvzela prstne odtise, nato pa je bil nastanjen v Azilnem domu v Ilijašu. Po približno mesecu dni je odšel do Hrvaške, kjer za mednarodno zaščito ni zaprosil, saj ga niso sprejeli in so ga vračali v Bosno in Hercegovino. V povezavi z razlogi, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito je navedel, da je v Alžiriji imel problem z vlado, ker je član stranke MAK, Gibanje za avtonomijo Kabilije, počuti se ogroženega. Policija je na udeležence spopadov streljala. Njegova družina, ki je ostala v Alžiriji, je tudi v nevarnosti. Vojska in policija v Alžiriji ga ne iščeta, če pa bi se vrnil v Alžirijo, bi ga verjetno zaprli zaradi udeležbe v Gibanju.

2. Organ odločitev opira na 1. in 2. alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter drugi odstavek tega člena.

Organ dalje navaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in niti do izdaje tega sklepa tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2), na katerega napotuje četrti odstavek 34. člena ZMZ-1, mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Glede na to istovetnost tožnika ni nesporno ugotovljena. Upravni organ sam pa v času trajanja postopka za priznanje mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti tožnika v zatrjevani izvorni državi, saj ga prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi njegove izvorne države.

Ob upoštevanju, da Republika Slovenija glede na tožnikove navedbe ni njegova ciljna država in da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, organ utemeljeno sklepa, da namerava tožnik nadaljevati svojo pot v druge države EU. Zaradi kontradiktornih podatkov glede osebnih dokumentov organ utemeljeno dvomi, da je tožnik podal resnične izjave glede posedovanja svojih dokumentov. Zato se je organ odločil, da tožniku omeji gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da lahko upravni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, je potrebno ugotoviti relevantno dejansko stanje. Iz opisa tožnikove poti do Republike Slovenije jasno izhaja, da je prečkal več varnih držav (Grčija, Albanija, Črna Gora, Bosna in Hercegovina, Hrvaška) in je tako že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah. Upravni organ ocenjuje, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija. Glede na to in glede na izkušnje upravnega organa, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo, upravni organ utemeljeno dvomi, da bi tožnik v Republiki Sloveniji, če bi bil nastanjen v azilnem domu, ostal toliko časa, da bi bilo z njim mogoče opraviti osebni razgovor in odločiti o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Obstaja torej utemeljena nevarnost, da bi tožnik pobegnil, zaradi česar se je upravni organ odločil, da se tožnika pridrži tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Upravni organ s tem ukrepom zasleduje cilj, da se o prošnji za mednarodno zaščito tožnika enkrat končno odloči in se mu s tem prepreči nadaljnje zlorabljanje postopkov za mednarodno zaščito. Ob sklicevanju na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 je upravni organ tožniku gibanje omejil na območje in prostore Centra za tujce; upravni organ namreč zaključuje, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit glede na organizacijo varovanja v azilnem domu in glede na okoliščine v zvezi s tožnikovo potjo iz izvorne države do Republike Slovenije.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v ... more izreči le v skrajnih primerih, sicer pa se mora tujca namestiti v azilni dom do ugotovitve njegove identitete. Osebna identiteta tožnika je bila ugotovljena na podlagi prstnih odtisov, ki jih je upravni organ odvzel in poslal v sistem EURODAC. Tudi v Črni Gori ter Bosni in Hercegovini so mu odvzeli prstne odtise ter jih posredovali v EURODAC. Organ bi tako lahko na podlagi primerjav prstnih odtisov ugotovil, ali gre za isto osebo ali ne. Zgolj odsotnost osebnega dokumenta s fotografijo ni razlog za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, ki ima položaj zapora. Ukrep omejitve gibanja je v nasprotju z 19. členom Ustave. Razlog za odvzem prostosti zgolj zaradi suma pobega in zaradi dejstva, ker država ni sposobna zagotoviti ustreznega varovanja v prostorih azilnega doma, ni upravičen razlog. Ne gre za ustavno odpusten ukrep, saj ne prestane testa sorazmernosti. Tožnik meni, da izpodbijani ukrep v njegovem primeru ni potreben oziroma nujen. Tožnik je povedal, da je potni list izgubil. V Grčiji ni zaprosil za azil, ker je tam veliko beguncev, v Bosni in Hercegovini pa ni tako kot v Sloveniji. Za mednarodno zaščito v Sloveniji je zaprosil, ker je Berber in je imel probleme z vlado. Je član politične stranke MAK in njihov aktivist, organiziral je proteste in shode, kogar pa policija dobi na shodih, ga zapre, tepe z gumijevkami, nekatere je policija celo ubila. Ker je tožnik pobegnil pred policijo, je njegova družina sedaj v nevarnosti. Tožnik se z omejitvijo svobode gibanja ne strinja, gre za poseg v ustavno pravico do osebne svobode. Tudi razlogi glede begosumnosti v izpodbijanem sklepu niso argumentirani. Organizacija varovanja v azilnem domu ne more biti razlog za omejitev gibanja tožniku, saj morajo biti razlogi prilagojeni tožnikovemu predhodnemu ravnanju in njegovi izpovedi pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik pa v razgovoru ni navajal nobenih nelogičnih ali lažnih izjav. Tožnik je povedal, da je bil že nekaj časa v azilnem domu, vendar od tam ni pobegnil. Obljubil je, da bo čakal na odločitev o njegovi prošnji tudi, če bo v azilnem domu. Tožnik predlaga dokaz z vpogledom v upravni spis ter njegovo zaslišanje o njegovi istovetnosti in begosumnosti. Sodišču predlaga, naj odloči, da se izpodbijani sklep odpravi in se spremeni tako, da se tožnika nastani na odprti oddelek v azilnem domu.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 je sodišče o tožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi in po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika.

7. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja prvega odstavka) in zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka istega člena), torej iz razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se prosilcu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

8. Z razlogoma po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijske direktive, v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 36).

9. Z izpodbijanim sklepom je tožniku gibanje omejeno iz obeh navedenih razlogov (prva in druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) in obstoj obeh razlogov je sporen. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce) (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

10. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 so po presoji sodišča neutemeljeni. Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez osebnih dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku, čeprav je bil pozvan, predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno ugotavlja upravni organ, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZMZ-1 nesporno ugotovi, če ta predloži eno od listin, ki so navedene v prvem odstavku 97. člena ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa pa je s pravimi razlogi utemeljen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je v postopku navedel tožnik, čemur je mogoče pritrditi tudi glede na tožnikovo izpovedbo na glavni obravnavi; tožnik je namreč skopo in tudi nasprotujoče ter z izmikanjem in v celoti neprepričljivo pojasnjeval, zakaj slovenskim organom kljub pozivu ni predložil še nobene listine za ugotavljanje istovetnosti (navajal je, da je na poti in da zato niti ne more pridobiti osebnega dokumenta, nato, da bi moral iti osebno v Alžirijo, nato, da če bi bilo mogoče za dokumente zaprositi preko alžirske ambasade, da dvomi, da bi zaprosil, nato, da je klical v Alžirijo očeta, pa ta nobenega dokumenta ni našel itd., o izkaznici, ki jo je prejel v Bosni, pa je na glavni obravnavi povedal drugače kot v postopku pred organom, da jo je namreč pustil v Bosni, ker tam ni imel namena ostati, medtem ko je prej navajal, da jo je izgubil na Hrvaškem). Na ustni obravnavi ponovljena tožnikova trditev, da so mu potni list ukradli v Albaniji, pa se tudi kaže kot neverodostojna, glede na izpisek EURODAC v spisu, iz katerega izhaja, da je bil 21. 11. 2016 prijet v Grčiji zaradi nezakonitega prehoda meje, in tudi glede na njegove navedbe, da je bil že v Grčiji brez osebnih dokumentov. Kar vse pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za odstopanje od stališča v sodbi U 495/2016 z dne 6. 4. 2016, na katero se je skliceval tožnik na glavni obravnavi, saj je tudi v obravnavanem primeru bil eden od razlogov za izrečeni ukrep (utemeljen) dvom v verodostojnost identitete, ki jo je tožnik zatrjeval. Slediti pa tudi ni mogoče tožbenemu stališču, da je tožnikovo identiteto mogoče ugotovitvi s primerjavo prstnih odtisov, ki so mu bili odvzeti tudi v Grčiji, saj primerjava lahko pokaže le, ali gre za prstne odtise iste osebe, medtem ko se istovetnost dokazuje z javno listino, v kateri je fotografija, na podlagi katere je istovetnost mogoče ugotoviti.

11. Pridržanje je po presoji sodišča utemeljeno tudi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V tej zvezi se sodišče strinja z organom, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine, ki so podrobno opisane v izpodbijanem sklepu, podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil (gre za okoliščine tožnikove poti do Slovenije, prečkanje pri tem več varnih držav itd.); to tudi glede na njegovo navajanje v prošnji nedoločno, da je bila ciljna država ob odhodu tista, v kateri bi lahko zaprosil za azil in v kateri so spoštovane človekove pravice ter drugačno izpovedbo na glavni obravnavi, ko je tožnik kot ciljno državo (in torej neprepričljivo) navedel prav Slovenijo, ki da jo je poznal že v Alžiriji, in sicer kot turistično državo. Na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati tožnik z izpovedbo na glavni obravnavi, da bi v Sloveniji tudi na prostosti počakal na odločitev organa o prošnji, saj je neprepričljiva, upoštevaje vse okoliščine tožnikove poti od izvorne države do Slovenije. Trditev, da je ukrep v tem delu obrazložen le z odstotkom prosilcev za mednarodno zaščito, ki pobegnejo iz Azilnega doma, po navedenem ne drži. Vendar pa je nevarnost pobega le ena od okoliščin oziroma eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalega, kar se zahteva po zakonskem besedilu, v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Iz obrazložitve namreč ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Sodišče zato razloge v navedenem delu dopolnjuje in pri tem sledi razlogom za pridržanje, ki izhajajo iz zapisnika z dne 3. 4. 2018, in sicer da gre za ugotavljanje dejstev, ki jih je tožnik navedel v prošnji; v prošnji za mednarodno zaščito pa je navedel, da je v Alžiriji imel probleme z vlado in da se je počutil ogroženega, in sicer ker je bil član prepovedane stranke Gibanje za svobodno Kabilijo in je organiziral shode, ki jih je policija preganjala (aktiviste in udeležence) tudi z orožjem. Ugotavljanje in preveritev teh dejstev pa je mogoče le ob prisotnosti tožnika, ki pa je v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča brez pridržanja ni mogoče zagotoviti.

12. V zvezi s tožbenim očitkom, da je pridržanje tožnika za ugotavljanje njegove identitete nepotrebno in nesorazmerno zasledovanemu cilju (smiselno podobno ugovarjano tudi na glavni obravnavi), sodišče poudarja, da ukrep pridržanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omogoča, da prosilec ostane na voljo pristojnemu organu zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33. Pri tem sodišče dodaja, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja identitete in razlogov, ki upravičujejo njegovo prošnjo, kar pomeni, da mora, kadar je to mogoče, predložiti potrebna dokazila, ter podati zahtevana pojasnila in informacije. Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

13. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v ..., kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer ni izpostavil nobenih posebnih problemov v zvezi z bivanjem in razmerami v Centru za tujce, tudi ne tistih, ki se sicer izpostavljajo v tožbi.

14. Sodišče še dodaja, da na njegovo drugačno presojo tudi ne more vplivati tožnik s sklicevanjem na glavni obravnavi na sodbo Sodišča EU C-528/15 z dne 15. 3. 2017, saj se ta nanaša na Uredbo (EU) 604/2013 (t.i. Uredba Dublin III), člen 28 (2) in v tej zvezi na določbo pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in ne na za obravnavano zadevo relevantni določbi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sklicevanje tožnika na preostalo sodno prakso pa ni ne formalno ne vsebinsko zadosti določno opredeljeno, tako da se sodišče do te ne more vsebinsko opredeliti.

15. Sodišče glede na povedano sodi, da je tožba neutemeljena, izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pa, po dopolnitvi razlogov odločitve v upravnem sporu, pravilna in zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1.