Up-11/97

27.12.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa dr. B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 27. decembra 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 183/95 z dne 10. 9. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik navaja, da je 16. 4. 1992 odšel na dopust oziroma na obisk k družini v P. v B. in H. Na delo se ni mogel vrniti pravočasno, ker mu je bila nezakonito odvzeta prostost.

Delodajalec je štel njegovo odsotnost za neopravičeno in sprejel sklep o prenehanju delovnega razmerja z 31. 12. 1992. V sodnem sporu je pritožnik na prvi stopnji uspel, vendar je pritožbeno sodišče odločbo sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevek za sodno varstvo zavrnilo. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23., 25., 32. in 49. člena Ustave.

1.Pritožnik navaja, da z dela ni izostal neupravičeno, saj je dokazal, da je bil nezakonito zaprt v taborišču. Zato naj ne bi bili podani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju: ZDR).

Sodišče naj bi zakonsko določbo povsem nepravilno tolmačilo.

2.Kaznovan naj bi bil zaradi krivice, ki se mu je zgodila, ko mu je bila nezakonito odvzeta svoboda gibanja. ZDR naj bi v 100. členu govoril le o tem, ali je bil delavec upravičeno ali neupravičeno odsoten z dela, ne pa o tem, kdo naj nosi riziko odsotnosti z dela. Ta zakon govori o neupravičeni odsotnosti in ne o neopravičeni odsotnosti. Zato bi moral delodajalec dokazati, da je pritožnik storil kaj neupravičenega, protipravnega. Pritožnik pa naj bi uresničeval samo svojo pravico, ko je šel na dopust k družini, pravica potovati pa mu je bila zagotovljena z 32. členom Ustave. Izpodbijana sodba naj ne bi razložila, zakaj bi moral biti pritožnik, ki je bil nezakonito zaprt v taborišču, na slabšem, kot pa storilec kaznivega dejanja, ki je obsojen z zaporom do šest mesecev in je torej po svoji krivdi ta čas v zaporu, delovno razmerje pa mu ne preneha. Pritožnik naj bi bil diskriminiran, kar pa nasprotuje načelu enakosti pred zakonom po 14. členu in načelu enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

B.

3.Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. To pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja, oziroma, da se ne morejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja. Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem bi pritožnik ne mogel uveljavljati ali bi lahko le omejeno uveljavljal svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico. Do tega bi lahko prišlo tudi, če bi pritožnik sicer izpolnjeval z zakonom določene pogoje za uveljavitev oziroma priznanje pravice, pa zaradi neustavnega oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljaviti.

4.Po 3. točki drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju: ZTPDR) je neopravičena odsotnost z dela samostojen razlog prenehanja delovnega razmerja, če gre za odsotnost (najmanj) pet delovnih dni zaporedoma. ZDR v 5. in 6. točki 100. člena določa le trenutek prenehanja delovnega razmerja, pri čemer loči primer, ko se delavec vrne na delo, od primera, ko se na delo sploh ne vrne več. Kadar delavec sploh ne pride več na delo, gre v bistvu za razvezo pogodbe s konkludentnimi ravnanji in se šteje, da je delovno razmerje prenehalo s prvim dnem odsotnosti. Kadar pa se delavec po najmanj petdnevni neopravičeni odsotnosti vrne nazaj na delo, je trenutek prenehanja vezan na dokončnost sklepa. Zakona pri tem uporabljata različne izraze: ZTPDR govori o neopravičenem izostanku, ZDR pa o neupravičenem. Eno je opravičiti izostanek, drugo pa njegova utemeljenost - vendar je učinek v obeh primerih pravzaprav enak: če bi bil izostanek upravičen, bi se ga dalo opravičiti.

5.Neopravičena odsotnost pa je lahko tudi kršitev delovnih obveznosti: kadar gre za odsotnosti z dela do 4 delovne dni zaporedoma ali daljše odsotnosti z vmesnimi "prekinitvami". V takem primeru je treba izvesti disciplinski postopek, kjer je treba ugotoviti krivdo (odgovornost) delavca, za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja pa tudi posledice kršitve (89. člen ZDR). Drugačno je tudi dokazno breme. V disciplinskem postopku je to na delodajalcu, pri neopravičenem izostanku pa je na delavcu, da dokaže opravičenost izostanka.

6.V primeru pritožnika gre za primer delavca, ki je neopravičeno izostal z dela več kot 5 delovnih dni zaporedoma in se je vrnil na delo. Razlog prenehanja je gola ugotovitev, da ga na delo ni bilo in da za dneve odsotnosti nima ustreznega opravičila. Ni se ugotavljala ne krivda, ne posledice odsotnosti. Če bi pritožnik izostal le štiri dni (ali tudi po štiri dni vsak teden), bi moral delodajalec v okviru zastaralnega roka izvesti disciplinski postopek, ugotoviti odgovornost pritožnika in če bi hotel izreči najstrožji disciplinski ukrep, ugotoviti tudi posledice izostanka. Ni videti ustavnopravnih razlogov za drugačno stališče o odsotnosti z dela, kot izhaja iz enotne - čeprav stroge - sodne prakse.

Pravica do dopusta in odsotnosti z dela je res pravica delavca, ki pa ji stojita nasproti njegova dolžnost opravljanja dela in pravica delodajalca, da zahteva prisotnost delavca na delu takrat, ko ga potrebuje (ko delovni proces to zahteva). Temu je namenjen tudi ves sistem odsotnosti od planiranja dopustov do potrebe po odobritvi vsakokratne odsotnosti in posledic neopravičene odsotnosti.

7.Očitno torej ne gre za kršitev zatrjevanih človekovih pravic iz drugega odstavka 14. člena oziroma 22. člena Ustave. Ob presoji, ali je bila kršena navedena ustavna

pravica, Ustavno sodišče ne ugotavlja pravilnosti oz. zakonitosti sodnih odločb samih po sebi, ampak presoja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave.

8.Neopravičena odsotnost z dela je zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja (75. člen ZTPDR in 100. člen ZDR). Prenehanje delovnega razmerja iz zakonitega razloga pa ne pomeni kršitve pravice svobode dela iz 49. člena Ustave. Prav tako ni kršena pravica iz prvega odstavka 14. člena Ustave s tem, ko je zakonodajalec položaj oseb na prestajanju kazni s 3. točko prvega odstavka 76. ZTPDR uredil drugače.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko ter člana dr. Janez Čebulj in Franc Testen.

Namestnik predsednice senata:

Lojze Janko