Jedro

Ker ZST-1 pravice do pritožbe ne ureja, je odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru dokončna, ker zoper takšno odločitev ni predvidena pritožba. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo v pravni pouk, da je pritožba dovoljena, vendar pa to ne vpliva na pravico do pritožbe, če zakon te pravice ne daje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 25. 02. 2010 P. kliniki priznalo izgubljeni zaslužek v znesku 44,17 EUR ter sklenilo, da bo izplačan iz založenega predujma toženca.

2. Zoper sklep se je pritožil toženec. Navaja, da se je sodni izvedenec klinične psihologije dr. P udeležil glavne obravnave z dne 12. 05. 2009, kjer je podal ustno dopolnilno mnenje na že izdelano izvedensko mnenje. Dopolnilni mnenje ni bilo potrebno, ker v ničemer ni vplivalo na odločitev o dodelitvi otroka in je bilo podano v njegovo škodo iz čistega maščevanja. Sodni izvedenec je za udeležbo na navedeni obravnavi priglasil stroške v skupni višini 92,00 EUR, ki mu jih je sodišče v celoti priznalo. Navedeno pomeni, da je za udeležbo na glavni obravnavi dobil dvojno plačilo in sicer osebni dohodek, ker je to opravil med rednim delovnim časom ter dohodek iz naslova udeležbe na naroku, kar je popolnoma neupravičeno.

3. Na pritožbo je odgovorila P. klinika ter je predlagala njeno zavrnitev.

4. Z izpodbijanim sklepom z dne 11. 10. 2011 je sodišče prve stopnje ugovor zoper plačilni nalog z dne 05. 09. 2010 in ugovor zoper plačilni nalog z dne 23. 09. 2011 zavrnilo ter razveljavilo plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 01. 09. 2011. 5. Zoper navedeni sklep se je pritožil toženec. Navaja, da naj se opravi pobot terjatve iz naslova plačanega predujma za izvedenca.

6. Pritožba zoper sklep z dne 25. 02. 2010 ni utemeljena. Pritožba zoper sklep z dne 11. 10. 2011 se zavrže. O pritožbi zoper sklep z dne 25. 02. 2010:

7. Izvedenec ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo (prvi odstavek 249. člena ZPP). Za tiste izvedence, ki imajo status sodnih izvedencev pa se ti stroški in nagrada odmerijo po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.

8. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. list RS, št. 7/2002 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik) v 40. d členu določa, da ima sodni izvedenec oziroma cenilec, ki je zaposlen, na podlagi potrdila sodišča, pravico do nadomestila plače za čas, ki ga porabi za udeležbo na glavni obravnavi. Delodajalec sodnemu izvedencu oziroma cenilcu izplača nadomestilo plače, sodišče pa nato delodajalcu povrne znesek, ki ustreza višini nadomestila plače, na podlagi pisnega obračuna s priloženimi dokazili o višini plače sodnega izvedenca oziroma cenilca in o izplačanem nadomestilu. Upoštevaje materialno pravno podlago navedenega specialnega predpisa je sodišče prve stopnje pravilno P. kliniki priznalo izgubljeni zaslužek v višini 44,17 EUR, ker je pri njej zaposleni izvedenec dr. P. zaradi udeležbe na naroku porabil uro in štirideset minut. 9. Glede na pritožbena izvajanja pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima nagrada, ki jo je sodišče odmerilo izvedencu s sklepom z dne 21. 05. 2009, ki je postal pravnomočen dne 16. 09. 2009, podlago v 2. in 4. odst. 47. a členu Pravilnika, ki določa, da za ustno podajanje izvida in mnenja pripada izvedencu oziroma cenilcu za vsake začete pol ure 35,00 EUR ter da pripada izvedencu oziroma cenilcu za čas potovanja na sodišče za vsake začete pol ure 10,00 EUR. Izvedencu torej poleg pravice do nagrade za svoje delo (v konkretnem primeru nagrada za ustno podajanje izvida in mnenje in za čas potovanja na sodišče) pripada tudi pravica do povrnitve stroškov v zvezi z delom, ki po 40. členu Pravilnika zajema potne stroške, stroške prehrane in prenočišča, nadomestilo plače oziroma izgubljeni zaslužek ter materialne stroške v zvezi z izvedenskim oziroma cenilskim delom. Navedeni pravici se torej ne izključujeta, kot to zmotno meni pritožba.

10. Ker tako pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno glede na 2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP, paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 11. 10. 2011:

11. Po določbi prvega odstavka 34. člena ZST-1 (Ur. list RS, št. 37 – 1524/08 z dne 15. 04. 2008) v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ( ZPP-D, Ur. list RS, št. 45 – 1983/08), ki določa vsebino plačilnega naloga za plačilo sodne takse, je plačilni nalog odločba o odmeri sodne takse, zoper katero ima taksni zavezanec pravno sredstvo – ugovor. V petem odstavku 34. člena ZST-1 je določeno, da je zoper plačilni nalog dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana, ali da je sodišče takso napačno odmerilo. O ugovoru odloči sodišče prve stopnje v petnajstih dneh. S sklepom lahko sodišče ugovoru ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega. Iz citirane odločbe pa ne izhaja, da bi bila zoper odločitev o ugovoru dopustna pritožba. Ker torej ZST-1 pravice do pritožbe ne ureja, je odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru dokončna, ker zoper takšno odločitev ni predvidena pritožba. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo v pravni pouk, da je pritožba dovoljena, vendar pa to ne vpliva na pravico do pritožbe, če zakon te pravice ne daje.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrglo kot nedovoljeno (prva točka 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).