Jedro

Zakon ne predvideva sodnega varstva zoper opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak je sodno varstvo predvideno le zoper morebitno kasneje podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (tretji odstavek 200. člena ZDR). Opozorilo je namreč opredeljeno zgolj kot pogoj za morebitno kasnejšo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če bo delavec ponavljal kršitve, in za delavca nima drugih samostojnih pravnih posledic. V sodnem sporu, v katerem sodišče odloča o (ne)zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pa odloča sodišče tudi o (ne)utemeljenosti predhodnega pisnega opozorila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom na razveljavitev pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve z dne 21. 10. 2021, ki ga je toženka izdala tožnici na podlagi prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 40. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zoper podano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni samostojnega sodnega varstva. Sodišču očita, da je spregledalo vsebino prvih dveh odstavkov 200. člena ZDR-1, iz katerih izhaja, da ima delavec pravico do sodnega varstva zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja, kar neutemeljeno in neresnično opozorilo delodajalca tudi predstavlja. Neutemeljeno in neresnično opozorilo predstavlja pritisk delodajalca na delavca in če delavec zoper takšne zlonamerne očitke ne bi imel sodnega varstva, potem takšna razlaga zakona predstavlja kršitev 15. in 23. člena Ustave RS. Neutemeljeno in neresnično opozorilo predstavlja poseg v pravice delavca iz njegove pogodbe o zaposlitvi in prizadene njegovo dostojanstvo. Takšno opozorilo pomeni tudi spremembo delovno pravnega položaja delavca, saj pogodbo o zaposlitvi spremeni v pogojno veljavno. Na tak način delodajalec ogroža eksistencialni položaj delavca, za delodajalca pa to predstavlja okrepitev moči nad delavcem, kar lahko vodi do dodatnega prikritega šikaniranja delavca. Nadalje navaja, da je zmotna tudi odločitev sodišča, da je tožnica dolžna plačati toženki stroške postopka, saj gre za spor v zvezi z obstojem delovnega razmerja, zato je potrebno uporabiti 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), skladno s katerim delodajalec krije svoje stroške postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo tožbo za razveljavitev pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki ga je toženka podala tožnici 21. 10. 2021. Prvi odstavek 85. člena ZDR‑1 določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

7. Sodno uveljavljanje pravic delavca ureja 200. člen ZDR-1, ki predvideva sodno varstvo v primeru delodajalčevega neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršenja pravic delavca (drugi odstavek), v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja delovnega razmerja ali odločitve o disciplinski odgovornosti (tretji odstavek), v primeru uveljavljanja denarnih terjatev (četrti odstavek) in v primeru kršitve varstva pred prepovedjo diskriminacije neizbranega kandidata (peti odstavek).

8. Zakon torej ne predvideva sodnega varstva zoper opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak je sodno varstvo predvideno le zoper morebitno kasneje podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (tretji odstavek 200. člena ZDR). Opozorilo je namreč opredeljeno zgolj kot pogoj za morebitno kasnejšo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če bo delavec ponavljal kršitve, in za delavca nima drugih samostojnih pravnih posledic. V sodnem sporu, v katerem sodišče odloča o (ne)zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pa odloča sodišče tudi o (ne)utemeljenosti predhodnega pisnega opozorila. Opozorilo, ki temelji na prvem odstavku 85. člena ZDR-1, tudi ne pomeni, da delodajalec krši katero od pravic delavca iz delovnega razmerja, saj gre za pravico delodajalca, ki mu jo daje zakon (zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 200. člena ZDR‑1). Sama izdaja pisnega opozorila ne spremeni delovnopravnega položaja delavca, zato zoper tako opozorilo tudi ni predvideno sodno varstvo. Pisno opozorilo torej ne pomeni posega v pravice delavca in vsebinsko ni obtožba, zoper katero bi bilo dovoljeno sodno varstvo. Takšno stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 227/2005. Da s tem ni bilo poseženo v ustavno pravico delavca do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), pa se je izreklo tudi že Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-45/07, Up‑249/06 (16. točka obrazložitve).

9. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Ker v tej zadevi ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določilo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim delodajalec v navedenih sporih krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Med strankama delovno razmerje obstaja. Zato je sodišče prve stopnje o stroških postopka pravilno odločilo na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP.

10. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker ni odgovor na pritožbo z ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben strošek, krije tudi toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).