Jedro

Zaradi neizpolnitve kakšne od predpisanih ali dogovorjenih obveznostih o nastanku zavarovalnega primera zavarovanec ne izgubi pravice do odškodnine ali zavarovalne vsote (917., 918. člen ZOR).

Nastanek zavarovalnega primera lahko dokazuje tudi drugače in ne zgolj s policijskim zapisnikom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo zneska

1.014.998,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.1995 dalje do plačila. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 9.075,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2005 do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. Tožnik je zaradi spolzkega cestišča zapeljal preko robnika ceste, kjer je vozilo obstalo. Na kraju dogodka je zaznal le poškodovano platišče sprednjega kolesa s predrto zračnico. Šele ko so vozilo pri Avtokleparstvu E.. hoteli popraviti, so ugotovili, da je prišlo do poškodovanja podvozja. Poklicali so agenta zavarovalnice, ki je po ogledu vozila in popisu škode odobril popravilo podvozja, nato pa še nadaljnje popravilo. Tožnik je ravnal v skladu s pravili zavarovalne pogodbe, saj v pogojih jasno piše, da mora zavarovanec poklicati policijo le, če nastane večja materialna škoda, te pa ob laičnem pregledu ni mogel oceniti. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem cenilca škod M. O., ki bi potrdil, da je tožnik za škodo izvedel šele

5.10.1995. Če bi bila poškodovana le zračnica, se kasko zavarovanja zaradi izgube bonifikacije ne bi poslužil. Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska iz avtomobilskega kasko zavarovanja. Gre za pogodbeno zavarovanje, katerega sestavni del so tudi zavarovalni pogoji (AA SP-94).

Tožena stranka je ugovarjala tožbenemu zahtevku tožeče stranke v bistvu dvoje: - da tožnik ni prijavil zavarovalnega primera takoj, niti ni o škodnem dogodku obvestil policije, s čemer je onemogočil dokazovanje nastanka zavarovalnega primera oz. škode, in - da je z opustitvijo prijave nesreče policiji onemogočil ugotavljanje alkoholiziranosti.

Nesporno je, da tožnik ni niti takoj prijavil zavarovalnega primera niti ni o škodnem dogodku obvestil policije. Vendar pa zaradi neizpolnitve kakšne od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti po nastanku zavarovalnega primera zavarovanec ne izgubi pravic do odškodnine ali zavarovalne vsote (917., 918. čl. ZOR). Nastanek zavarovalnega primera lahko dokazuje tudi drugače in ne zgolj s policijskim zapisnikom, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Do drugačnega sklepa ne morejo pripeljati določbe 10. čl. zavarovalnih pogojev, na katere se sodišče sklicuje (glej

918. čl. ZOR). Zato bo moralo sodišče v ponovljenem postopku tudi na podlagi drugih izvedenih oz. ponujenih dokazov ugotoviti, ali je tožnik nastanek zavarovalnega primera tudi dokazal.

Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je nastopil zavarovalni primer, pa bo moralo odgovoriti določno tudi na ugovor tožene stranke, da je tožnik z opustitvijo prijave nesreče policiji onemogočil ugotavljanje alkoholiziranosti, da je tedaj zaradi alkoholiziranosti izgubil zavarovalne pravice. 9. člen citiranih pogojev določa, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je v času prometne nezgode voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. Šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola tudi v primeru, če se po prometni nezgodi izmakne preiskavi oz.

odkloni možnost ugotavljanja obstoja mamil v telesu. Dokazno breme, da se ni izmaknil preiskavi, in da ni vozil pod vplivom alkohola, je na strani tožnika.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. čl. ZPP, z napotki, ki izhajajo iz razlogov tega sklepa.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.