Jedro

Materialni (vsebinski) preizkus obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP, ki obsega preizkus, ali so podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP, je procesna faza, v kateri sodišče sprejema odločitev, ne da bi (subsidiarnega) tožilca pozvalo k dopolnitvi, natančneje korekciji vsebinsko pomanjkljivega obtožnega predloga. V postopkovnem zakonu ni nobene podlage za razlikovanje, ali je oškodovanec kot tožilec pravni laik ali ne.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani iz razloga po prvem odstavku 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. zoper obdolženo B. B., v katerem je obdolženki očitana storitev kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Odločilo je še, da je na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženke.

2. Zoper sklep se je pravočasno laično pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo subsidiarni obtožni predlog oškodovanca kot tožilca. Za svojo odločitev je navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge, ki se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje ter se v izogib ponavljanju na obrazložitev sklepa tudi sklicuje.

5. Zmotne so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje z uporabo tretjega odstavka 76. člena ZKP obtožni akt vrniti oškodovancu kot tožilcu v popravo oziroma dopolnitev. Sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti najprej opravi t. i. formalni preizkus obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP), pri katerem ugotavlja, ali ima obtožni predlog morebitne formalne pomanjkljivosti. Če sodnik spozna, da formalne napake obstajajo, pozove vložnika, naj obtožni predlog dopolni in mu za to določi primeren rok. Materialni (vsebinski) preizkus obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP, ki obsega preizkus, ali so podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP, pa je naslednja faza postopka, v kateri sodišče sprejme odločitev, ne da bi subsidiarnega tožilca pozivalo k dopolnitvi, natančneje korekciji vsebinsko pomanjkljivega obtožnega predloga. V postopkovnem zakonu ni nobene podlage za razlikovanje, ali je oškodovanec kot tožilec pravni laik ali ne, kot navaja pritožba. Pritožbeno sodišče pripominja, da bi si pritožnik za vložitev obtožnega predloga lahko vselej poiskal pomoč kvalificiranega pravnega strokovnjaka; če za to morda ne bi imel sredstev ter bi izpolnjeval predpisane pogoje, po potrebi tudi v obliki brezplačne pravne pomoči. S procesnim postopanjem prvostopenjskega sodišča zato ni prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti do kršitev 23. člena Ustave RS.

6. Že v izpodbijanem sklepu je bilo pritožniku pojasnjeno, da obrazložitev obtožnega predloga ne more nadomestiti konkretnega dela opisa dejanja v tenorju obtožnega akta, iz katerega morajo (konkretizirano) izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Gre za pravilo, o katerem ne v kazenskopravni teoriji ne v poenoteni sodni praksi ni niti najmanjšega dvoma. Z opisom dejanja kot historičnega dogodka, ki bo predmet sojenja, je določena dejanska in pravna podlaga obtožbe, kar obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Opis mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni ter subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Obrazložitev obtožnega akta je namenjena utemeljitvi predmeta obtožbe v dejanskem in pravnem pogledu ter navedbi zbranih dokazov, ne konkretizaciji zakonskih znakov očitanega dejanja. Drugačno pritožbeno naziranje je brezuspešno.

7. Za odločitev v obravnavani zadevi je irelevantno, kaj naj bi sodišče prve stopnje navedlo v „točki 3 formalnega preizkusa obtožnega predloga z dne 15. 9. 2014“. Navedena listina se niti ne nahaja v spisovnem gradivu. Prav tako na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v ničemer ne more vplivati, v kolikšnem času od vložitve obtožnega akta je bil sklep izdan.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo oškodovanca kot tožilca A. A. na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Oškodovanec kot tožilec je na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena v absolutnem znesku, skladno s tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).