Jedro

Ker je stranka v dopolnitvi vloge izrecno navedla, da zahteva popravo računske napake, če pa to ni mogoče, pa obnovo postopka, upravni organ prve stopnje ni imel podlage, da bi tako vlogo obravnaval kot zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ter za ravnanje po določbi 4. odstavka 65. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.5.2001. S to je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote L., Izpostava M.-P. z dne 25.4.2001, s katerim je ta zavrnila tožničin predlog za popravo pomote v delni odločbi, izdani v postopku denacionalizacije z dne 22.10.1999 (točka 1. izreka) in zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z navedeno odločbo (točka 2. izreka). Tožena stranka je pritožbo zoper točko 1. izreka zavrnila z utemeljitvijo, da z institutom poprave pomote ni mogoče popravljati zmot v izjavi volje, ki je vsebovana v odločbi, do katerih je prišlo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava. Take pomote se lahko odpravijo le s pritožbo in z nekaterimi izrednimi pravnimi sredstvi. Pritožbo zoper točko 2. izreka pa je tožena stranka zavrnila z utemeljitvijo, da tožnica razloga za obnovo postopka ni izkazala.

Sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da je sklep upravnega organa prve stopnje glede na zahtevo tožnice pravilen in zakonit. Kot neutemeljen sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi moral organ prve stopnje s tožničino vlogo z dne 12.9.2000 postopati kot z zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici in jo poslati v reševanje toženi stranki kot pristojnemu upravnemu organu. Tožnica namreč do izdaje prvostopnega sklepa take zahteve ni postavila. V vlogi z dne 12.9.2000 je tožnica zahtevala popravo računskih napak pri izračunu odškodnine. Na poziv upravnega organa v smislu 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da tožnica pojasni ali je navedeno vlogo obravnavati kot pravno sredstvo zoper delno odločbo o denacionalizaciji in katero, pa je tožnica v dopolnitvah vloge, ki ju je upravni organ prejel dne 14.3.2001 in 18.4.2001 navedla, da njena vloga temelji na določbi 223. člena ZUP, podrejeno pa je predlagala obnovo postopka. Šele v tožbi pa je tožnica zahtevala razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, kar pa po ZUP ni mogoče. Po določbi 133. člena ZUP namreč stranka lahko spremeni zahtevo samo do izdaje odločbe na prvi stopnji, ne more pa zahteve spremeniti niti v pritožbenem postopku, niti v upravnem sporu. Tožnica je zahtevo očitno spremenila glede na pojasnilo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je zaradi očitne kršitve materialnega zakona mogoče dokončno odločbo razveljaviti po nadzorstveni pravici, pri čemer pa tožena stranka tožnici ni pojasnila, da odločbo lahko pristojni organ razveljavi le po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da v postopku niso bile upoštevane določbe ZUP in sicer o ravnanju organa v primeru, če je za vlogo pristojen drug organ (4. odstavek 65. člena ZUP), ter o ravnanju organa v primeru pomanjkljive vloge (1. odstavek 67. člena ZUP) ter temeljna načela ZUP in sicer načelo varstva pravic strank in javnih koristi (2. odstavek 7. člena ZUP) in načelo materialne resnice (1. odstavek 8. člena ZUP), vse to v škodo upravičenke do denacionalizacije. Navaja, da bi moral upravni organ takoj po sprejemu njene vloge z naslovom "zahteva za popravo računskih napak pri izračunu odškodnine", ki vsebuje podrobno razlago pravilnega izračuna vrednosti porušene stanovanjske hiše, ugotoviti, da je pravno gledano to predlog za razveljavitev delne odločbe o denacionalizaciji po nadzorstveni pravici v delu, ki se nanaša na vrednotenje nepremičnin v postopku denacionalizacije, ter vlogo brez odlašanja poslati pristojnemu organu in jo o tem v roku treh dni po sprejemu vloge pisno obvestiti. Organ pa tako ni ravnal, ampak jo je dne 11.12.2000, torej po poteku roka za vložitev zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, pozval, naj odpravi pomanjkljivosti in sicer brez napotila, kako naj postopa. Navaja še, da znaša odškodnina, izračunana na podlagi Pravilnika o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš in sistemu točkovanja, 15.030 DEM.

Izvedeniško delo v posebnem ugotovitvenem postopku je trajalo vse do izdaje poročila z dne 27.9.1999, ko je že bil v veljavi spremenjeni Pravilnik, po katerem znaša odškodnina 22.176 DEM. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista podala odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ tožničino vlogo obravnavati kot zahtevo za izredno pravno sredstvo - razveljavitev pravnomočne odločbe po nadzorstveni pravici, neutemeljen. Da bi tožnica vložila to izredno pravno sredstvo iz podatkov spisa, in sicer iz njene prvotne vloge in dopolnitev k tej vlogi, ne izhaja. Nasprotno, tožnica je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, na poziv upravnega organa, ali je njeno vlogo šteti kot pravno sredstvo in katero, vlogo polnila in v dopolnitvi vloge z dne 14.4.2001 izrecno navedla, da je, tako prvotna vloga kot tudi dopolnitev vloge z dne 5.3.2001, zahteva za popravo računskih pomot po določbi 223. člena ZUP. Če pa to ni možno, predlaga obnovo postopka iz razloga 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, pri čemer kot novo dejstvo navaja napake pri izračunu odškodnine, ugotovljene dne 15.8.2000. Glede na navedeno za ravnanje upravnega organa po določbi 4. odstavka 65. člena ZUP ni podlage. Po navedeni določbi upravni organ ravna le, če dobi vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti. Le v tem primeru je dolžnost upravnega organa, da vlogo brez odlašanja pošlje pristojnemu organu. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Tako za odločanje o popravi pomot v odločbi na podlagi 223. člena ZUP, kot tudi za odločanje o predlogu za obnovo postopka je pristojen upravni organ prve stopnje, na katerega je tožnica vlogo tudi naslovila.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je upravni organ s tem, ko je tožnico pozval na dopolnitev vloge ravnal skladno z določbo 1. odstavka 67. člena ZUP. Po navedeni določbi namreč upravni organ, če je vloga nepopolna in nerazumljiva, v roku treh dni zahteva odpravo pomanjkljivosti. Vloga je nerazumljiva, če se iz nje ne da razbrati, kaj stranka predlaga ali zahteva. Tega pa iz vsebine tožničine prvotne vloge z dne 8.9.2000, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni bilo mogoče zanesljivo zaključiti. Zato je upravni organ s tem, ko je tožnico pozval, da pojasni ali je njeno vlogo, ne glede na to, da jo je naslovila kot zahtevo za popravo računskih napak pri izračunu odškodnine, obravnavati kot pravno sredstvo in katero, ravnal skladno z določbo 7. člena ZUP ter na podlagi dopolnjene vloge le-to utemeljeno obravnaval kot zahtevo po 223. in 260. člena ZUP in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločil o zadevi. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja tožena stranka, sodišče pa z njimi soglaša so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZUP, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.